Jedro

Presoja višine odškodnine za telesne bolečine zaradi zvina vratne hrbtenice.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo tako spremenita, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki poleg že pravnomočno prisojenega zneska 514.230,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.1992 do plačila še znesek 65.770,00 SIT prav tako z zamudnimi obrestmi od 26.5.1992 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 24.200,00 SIT za stroške pritožbenega in revizijskega postopka, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 514.230,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.1992 dalje. Toženi stranki je naložilo še plačilo 120.000,00 ITL za premoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi v višini obrestne mere, po kateri se obrestujejo hranilne vloge v ITL na vpogled od 19.3.1991 do plačila. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in toženi stranki naloži še plačilo doslej neprisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. V reviziji trdi, da so odškodnine za nepremoženjsko škodo na območju Višjega sodišča v Kopru znatno nižje kot drugje. Reviziji prilaga sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Želi, da Vrhovno sodišče RS tožnici prisodi višjo odškodnino in tako poenoti različno prakso sodišč.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka pravilno opozarja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo (1. in 2. odst. 200. čl. ZOR), ko tožnici nista prisodili zahtevane odškodnine za telesne bolečine v celoti. Res tožničine poškodbe ni moč uvrstiti med hujše, toda tudi zahtevana odškodnina po presoji revizijskega sodišča ni previsoka, kot to zmotno meni pritožbeno sodišče. Ob odmeri pravične denarne odškodnine sodišče upošteva tako stopnjo duševnih bolečin prizadetega kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (1. in 2. odst. 200. čl. ZOR). Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire. Ti se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Prisojena odškodnina tedaj ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine (200. čl. ZOR), če jo lahko uvrstimo v to razmerje. To pa pomeni, da mora sodišče ob presoji upoštevati tudi njeno primerljivost z odškodninami za podobne poškodbe.

Glede na navedeno in upoštevaje tožničino starost ter dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o zdravljenju poškodbe, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin, ki jih je tožnica trpela, jih trpi in zlasti, ki jih bo trpela, je revizijsko sodišče toženi stranki naložilo še plačilo 65.770,00 SIT.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo (200. čl. ZOR), je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odst. 395. čl. ZPP).

Sprememba izpodbijanih sodb je narekovala odločitev le o pritožbenih in revizijsih stroških (2. odst. 166. čl. ZPP), ker je sodišče prve stopnje o stroških postopka pred tem sodiščem odločilo po 3. odst. 154. čl. ZPP. Revizijsko sodišče je tožeči stranki priznalo 160 tč. za stroške pritožbenega postopka in 200. tč. za stroške revizijskega postopka ter zahtevanih 800,00 SIT za materialne stroške. Tako je toženi stranki, upoštevaje vrednost točke 65,00 SIT (Ur.l. RS 35/94) naložilo plačilo 24.200,00 SIT. Tožeči stranki ni priznalo stroškov za sodno takso za pravni sredstvi, ker iz podatkov spisa ne izhaja, da bi jo plačala. Pri odmeri tudi ni upoštevalo 1. odst. 6. čl. tarife o odvetniških storitvah, na katerega se revident sklicuje. V podatkih spisa namreč ni opore za zvišanje tarifnih postavk za pritožbo in revizijo.