Jedro

Kljub temu pa je pravilno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka kot naročnik storitve imela možnost izbire med jamčevalnimi zahtevki, pravice do odstopa pa ni nikoli (izrecno) izbrala. Tretji odstavek 639. člena OZ določa jamčevalne zahtevke (odprava napake na račun podjemnika, znižanje plačila, odstop od pogodbe), ki jih ima naročnik v primeru, da podjemnik po pozivu ne odpravi napake. Vrstni red teh jamčevalnih zahtevkov ni določen, za katerega se bo naročnik odločil, pa je stvar njegove izbire. Ne glede na izbiro jamčevalnega zahtevka ima naročnik skladno s petim odstavkom 639. člena OZ pravico tudi do povračila škode. Tekom postopka na prvi stopnji je tožeča stranka zaradi stvarne napake vtoževala škodo (plačila računov, ki naj bi bili direktno povezani z vgrajenim napačnim motorjem in odpravljanjem posledic le-tega, kot tudi zaradi nezmožnosti uporabe vozila), za katero je zatrjevala, da ji je nastala zaradi napake. Tožeča stranka tako zahteve za povračilo plačanega zneska v višini 12.366,87 EUR ni podala ne kot kondikcijskega zahtevka, ne navedla, da ga zahteva kot povračilo že plačanega zneska računa št. 9400, temveč je kot pravno podlago navedla 2. in 3. odstavek 468. člena OZ (pri čemer trdi, da gre za škodo, saj je bilo plačilo tega računa nepotreben strošek). Prav tako tožeča stranka ni podala navedb o tem, da zaradi napake uveljavlja odstop od pogodbe kot jamčevalni zahtevek. Zgolj na podlagi dejstva, da tožeča stranka s tožbo kot eno izmed postavk škode zahteva tudi znesek v višini računa št. 9400, ki ga je plačala toženi stranki za vgradnjo motorja, ni mogoče sklepati, da je odstopila od pogodbe. Kot pravilno opozarja pritožba o odstopu tudi ni mogoče govoriti glede na siceršnje ravnanje tožeče stranke, ki tako npr. predloga tožene stranke za izvedbo homologacijskega postopka, ki ga je podala tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji, ni zavrnila zaradi svojega odstopa, temveč iz drugih razlogov.

Zahteva za vračilo plačila računa v okviru odškodninskega zahtevka sama po sebi ne predstavlja konkludentnega odstopa od pogodbe zaradi napake del. Tega plačila tudi ni mogoče zahtevati v okviru splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti, saj je mogoče škodo zaradi napak uveljavljati zgolj v okviru jamčevalnih zahtevkov.

13.Ker tožeča stranka ni odstopila od pogodbe, je nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je ugodilo zahtevku tožeče stranke na povračilo zneska vtoževanega računa št. 9400 v višini 12.366,87 EUR. Kot predhodno pojasnjeno, tožeča stranka od pogodbe ni odstopila in tako ni pridobila kondikcijskega zahtevka za znesek 12.366,87 EUR, tega plačila pa tudi ne more zahtevati na podlagi splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti, saj je mogoče škodo zaradi napak uveljavljati zgolj v okviru jamčevalnih zahtevkov. Tega zneska pa v tem postopku ni mogoče prisoditi niti v okviru drugih jamčevalnih zahtevkov iz tretjega odstavka 639. členu OZ (zahteve za znižanje plačila in odprave napake na podjemnikov račun). Hkrati ta znesek tudi ne predstavlja škode po petem odstavku 639. člena OZ. Pritožbeno sodišče je tako ugodilo pritožbi v tem delu in zavrnilo zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na povračilo zneska 12.366,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

14.Tožena stranka se nadalje pritožuje glede odločitve sodišča prve stopnje, da plačilo zavarovalne premije za čas po 24. 6. 2020 predstavlja nepotreben strošek in škodo zaradi zaupanja, saj je tožeča stranka uporabljala vozilo vse do 28. 5. 2021. Pritožbene navedbe o uporabi vozila temeljijo v celoti na dejstvu, da je tožeča stranka k tožbi predložila prometno dovoljenje, ki se nanaša na obdobje od 24. 6. 2020 do 24. 6. 2021. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da prometno dovoljenje samo po sebi še ne dokazuje dejanske uporabe vozila in tega, da je tožeča stranka vozilo uporabljala v nasprotju s predpisi (Zakon o motornih vozilih, Pravilnik o ugotavljanju skladnosti vozil). Nadalje je sodišče prve stopnje že pravilno pojasnilo, zakaj je tožeča stranka dejansko plačala zavarovalno premijo - ker v trenutku plačila računa za zavarovanje v višini 455,89 EUR še ni bilo jasno, ali bo tožena stranka dejansko odpravila napako (tožena stranka je v tistem trenutku še preverjala vozilo tožeče stranke) in bo tožeča stranka vozilo lahko uporabljala v prometu. Samo plačilo zavarovalne premije v znesku 455,89 EUR tako predstavlja škodo zaradi zaupanja. Pritožba tako v tem delu ni utemeljena.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

-v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 12.366,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 4. 2021 dalje do plačila in

15.Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz prvega odstavka I. točke izreka (358. člen ZPP). V preostalem delu pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, zato je zavrnilo pritožbo.

-v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.794,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

16.Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo v glavni stvari, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožeča stranka po delno spremenjeni odločitvi o glavni stvari uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka (1,05 %), v zvezi s tem delom pa niso nastali posebni stroški, mora povrniti toženi stranki vse potrebne stroške postopka. Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov upoštevalo določbe Odvetniške tarife (OT) in stroškovnik tožene stranke. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo: 800 točk za sestavo odgovora na tožbo, 800 točk za prvo pripravljalno vlogo, 600 točk za drugo pripravljalno vlogo, 400 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 800 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku in naroku za glavno obravnavo dne 5. 1. 2022, 400 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 9. 3. 2022, 100 točk urnine za narok 9. 3. 2022 (2 x 50 točk), 400 točk za narok za glavno obravnavo 23. 11. 2022, 53 točk materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, kar skupaj znaša 4.353 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 2.611,80 EUR, skupaj z 22% DDV pa 3.186,40 EUR. Temu znesku je pritožbeno sodišče prištelo še stroške izvedenca v višini 608,15 EUR (polovica zneska priznane nagrade 1.216,30 EUR), tako da skupni znesek priznanih stroškov znaša 3.794,55 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti za čas zamude (prvi odstavek 299. člen in prvi odstavek 378. člen OZ).

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

17.Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo ene priglašene nagrade za narok v višini 800 točk, saj je tožena stranka priglasila nagrado za štiri naroke, sodišče prve stopnje pa je izvedlo le 3 naroke (za katere so ji bile zgoraj že priznane nagrade). Prav tako ji ni priznalo priglašene urnine za narok 23. 11. 2022, saj je narok trajal manj kot eno uro, v teh primerih pa odvetniku urnina ne pripada (6. člen OT).

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 925,65 EUR.

Obrazložitev

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke je oprta na določilo 165. člena ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP, saj je tožena stranka s pritožbo v pretežni meri uspela (96,44 %), s preostalim delom pa niso nastali nobeni stroški in ji mora tako tožeča stranka povrniti vse potrebne stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili OT in Zakonom o sodnih taksah, ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 12.822,76 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki tako priznalo 625 točk za pritožbo, 12,5 točk materialnih stroškov, skupaj torej 637,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 382,50 EUR, povečano za 22% DDV pa 466,65 EUR. Skupaj s plačano sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 459,00 EUR znašajo stroški tožene stranke 925,65 EUR, ki jih mora tožeča stranka povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP).

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 12.822,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 4. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (III. točka izreka).

-------------------------------

2.Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožena stranka, pri čemer v sami obrazložitvi pritožbe navaja, da se pritožuje zoper I. in III. točko izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tožene stranke za celoten pravdni postopek.

1Tudi iz 42. člena Zakona o motornih vozilih jasno izhaja obveznost pravne osebe, ki popravlja, predeluje ali vzdržuje vozila, da zagotavlja potrebno strokovnost in kakovost dela ter upošteva predpise, ki zagotavljajo varnost vozil v cestnem prometu, pri čemer je še dodatno določeno, da morajo biti v vozilo vgrajeni samo homologirani oziroma odobreni deli.

3.Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in tožeči stranki dosodi priglašene pritožbene stroške.

2Primerjaj: VSRS Sodba II Ips 147/2018 z dne 8. 8. 2019.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka pri toženi stranki naročila servis vozila Mercedes Benz zaradi poškodb motorja in da sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka v okviru servisa med drugim vgradila rabljen motor. Nadalje iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje še izhaja, da se stranki nista dogovorili za tip (številko) motorja, ki bo v samo vozilo vgrajen in da je tožena stranka tožečo stranko pred vgraditvijo motorja obvestila, da so dobili rabljen motor, ki paše v avto, pri čemer tožena stranka tožeče stranke ni opozorila na obveznost izvedbe homologacijskega postopka "posamične odobritve predelanega vozila", niti je ob prevzemu vozila ni obvestila o številki rabljenega motorja, ki ga je vgradila v vozilo. Na podlagi takih dogovorov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka dolžna vgraditi takšen rabljeni motor (ali kombinacijo motorjev), ki ustreza vozilu (tako po tehničnih lastnostih kot tudi pravno - da ustreza obstoječi homologaciji oziroma je ustrezno posamično odobren ali homologiran). Tako je napačno pritožbeno stališče, da je bila dogovorjena obveznost vgraditve motorja, ki zgolj ustreza zahtevam za odobritev predelanega motorja, saj zgolj potencialna možnost naknadne pridobitve ustrezne homogolacije oziroma odobritve ne predstavlja motorja, ki bi bil v trenutku predaje del že pravno ustrezen. S tem je sodišče prve stopnje opredelilo obveznost tožene stranke kot obveznost vgradnje ustreznega rabljenega motorja po podjemni pogodbi.

Zveza:

6.Sodišče prve stopnje je z opredelitvijo obveznosti, ki jo je prevzela tožena stranka po podjemni pogodbi, opredelilo tudi, zakaj je bila tožena stranka tista, ki bi morala izvesti postopek homologacijskega postopka "posamične odobritve predelanega vozila", in sicer na podlagi dogovora strank o vgradnji ustreznega motorja. Skladno z dogovorom po podjemni pogodbi bi morala tožena stranka za ustrezno izvedbo del ali vgraditi ustrezen motor, za katerega posebna izvedba homologacijskega postopka in pridobitev potrdila o skladnosti ne bi bila potrebna, ali sama izvesti postopek homologacije, saj bi le tako lahko izpolnila svojo obveznost vgradnje ustreznega (tako s tehničnega kot pravnega vidika) motorja. Poseben dogovor o tem, da mora tožena stranka izvesti homologacijski postopek in pridobiti potrdilo o skladnosti v takem primeru ni potreben, drugače pa bi bilo v primeru, če bi bila tožeča stranka opozorjena na to obveznost pred samo vgraditvijo motorja in bi se strinjala, da se kljub pravni neustreznosti motorja, le-ta vgradi v vozilo. Pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni opredelilo ustrezne podlage, po kateri mora tožena stranka opraviti to obveznost, in da bi to skladno s predpisi morala opraviti tožeča stranka ter da ji zato tudi ni mogoče očitati neskrbnosti, so tako neutemeljene.

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 468, 468/2, 468/3, 636, 639, 639/3, 639/5 Zakon o motornih vozilih (2017) - ZMV-1 - člen 42

7.Samo napako v delu tožene stranke tako predstavlja vgraditev (pravno) neustreznega motorja, ta napaka pa obstaja vse od predaje vozila z neustrezno vgrajenim motorjem do njene odprave. Zgolj dejstvo, da je napaka odpravljiva (z zamenjavo motorja za ustreznega ali pridobitvijo potrdila o skladnosti), ne pomeni, da delo ob predaji ni imelo napak, saj tožena stranka ob predaji vozila ni pravilno izpolnila svoje obveznosti po podjemni pogodbi. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo o obstoju napake mogoče govoriti le v primeru, da homologacija ne bi bila mogoča.

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

8.Nadalje se tožena stranka pritožuje tudi zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da vgradnja drugačnega tipa motorja od tistega, ki je tovarniško vgrajen v vozilu, predstavlja skrito napako. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v tej zadevi za napako, ki je pri običajnem pregledu ni mogoče opaziti, in torej skrito napako. Napaka v delu tožene stranke je namreč v tem, da je tožena stranka v vozilo vgradila predelan motor tipa 273.971, za katerega bi moral biti opravljen ustrezen homologacijski postopek, pa ni bil, zaradi česar je bil v vozilo vgrajen (pravno) neustrezen motor. Za očitnost napake v razmerju do tožeče stranke kot laika so odločilne lastnosti napake, npr. vidnost napake, njena razsežnost. Glede na to, da te napake ni odkrila niti sama tožena stranka (kot profesionalni subjekt) ob pregledu vozila v času med 12. 5. 2020 do 16. 7. 2020, je očitno napačno stališče tožene stranke, da gre za očitno napako, ki bi tožeči stranki kot laiku morala biti znana.

9.Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da se sodišče prve stopnje opredeljuje le do okoliščin, da bi napaka morala biti znana toženi stranki, ne pa tudi, kdaj se je tožeča stranka seznanila z neskladnostjo tipa vgrajenega motorja, zato je izostalo, da bi se tožeča stranka o neskladnosti vgrajenega motorja in tovarniškega motorja lahko seznanila že 20. 6. 2019 in je bila njena notifikacija napake prepozna. Sama pravočasnost notifikacije je namreč v konkretnem primeru nepomembna. Kot je sodišče prve stopnje pravilno navedlo (in česar pritožba ne izpodbija), gre za napako, ki je bila toženi stranki znana oziroma bi ji morala biti znana, saj bi kot profesionalni subjekt ob vgraditvi predelanega motorja morala vedeti, da je treba izvesti tudi ustrezni postopek homologacije. V takih primerih pa se podjemnik ne more sklicevati na prepozno notifikacijo napake (636. člen OZ).

Pravilnik o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil (2019) - člen 24 Odvetniška tarifa (2015) - člen 6

10.Pritožba nadalje navaja, da tožeča stranka ni želela podati soglasja za pridobitev tehnične dokumentacije in tako napaka ni bila odpravljena zaradi tožeče stranke. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen, ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka napako vgradnje neustreznega motorja v vozilo zatrjevala toženi stranki že dne 12. 5. 2020, tožena stranka pa je ob notifikaciji morala vedeti kakšen motor je vgradila v vozilo, tj. predelan motor. Napaka je bila tako ustrezno notificirana, s čimer je bilo toženi stranki omogočeno, da napako odpravi (tj. vgradi ustrezen motor ali zagotovi ustreznost vgrajenega motorja z izvedbo ustreznega homologacijskega postopka). Kot je sodišče prve stopnje že pravilno presodilo, bi morala tožena stranka za obveznost izvedbe ustreznega homologacijskega postopka kot profesionalni subjekt vedeti že ob sami vgraditvi motorja in bi ob opozorilu na neustreznost vgrajenega motorja morala preveriti ne samo ustreznost delovanja motorja, ampak tudi skladnost vozila za udeležbo v prometu, česar ni storila. Zaradi obveznosti vgradnje ustreznega motorja (tudi z vidika pravne ustreznosti) se je dolžna skrbnost tožene stranke raztezala tudi na to. Ker tožena stranka po tem obvestilu napake ni odpravila in tako ni izvedla ustreznih homologacijskih postopkov (ter pozvala tožečo stranko na sodelovanje v le-teh), to zadostuje za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov po tretjem odstavku 639. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Da bi morala tožeča stranka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov zaradi dolžnosti zmanjševanja škode ponovno (in to celo več kot eno leto po vložitvi tožbe) omogočiti toženi stranki odpravo napak in sodelovati v postopku odpravljanja napak, OZ ne predvideva. Pri tem je treba upoštevati, da tožena stranka vse do vložitve tožbe ni pokazala pripravljenosti za odpravo napake in napake ni odpravila tudi na podlagi nadaljnjih pozivov tožeče stranke za vgradnjo ustreznega motorja (npr. dopis z dne 28. 8. 2020, v katerem je tožeča stranka toženo stranko pozvala na vgradnjo ustreznega motorja).

Pridruženi dokumenti:*

11.Povsem neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke, da vozilo ni prestalo tehničnega pregleda na željo tožeče stranke. V samo vozilo je namreč vgrajen del, ki ni ustrezno homologiran oziroma posamično odobren v skladu s predpisi, kar na podlagi 24. člena Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil pomeni, da vozilo ni tehnično brezhibno. Četudi je tožeča stranka sama opozorila na to pomanjkljivost, to ne spremeni dejstva, da samo vozilo skladno s predpisi ne bi smelo prestati tehničnega pregleda.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12.Tožena stranka nadalje izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z uveljavljanjem tožbenega zahtevka na vračilo plačila računa št. 9400 z dne 14. 6. 2019 v višini 12.366,87 EUR smiselno uveljavljala odstop od pogodbe, saj gre za oblikovalno pravico, ki mora biti izrecno izjavljena. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču tožene stranke, da bi morala biti odstopna izjava izrecna. Sam zakon za primere, kot je ta, ne predpisuje posebne oblike, iz sodne prakse pa izhaja, da je sam odstop lahko konkludenten.