Jedro

Ne gre za dopolnitev pravočasno vložene zahteve za denacionalizacijo, ampak za povsem nov zahtevek za denacionalizacijo premičnin, ki pa je bil vložen po preteku roka iz 64. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo in sklep tožene stranke z dne 7.9.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka v zvezi s pritožbo Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju: SOD), odpravila delno odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 20.12.2000. Z njo je bila pok. upravičenki I.T. za podržavljeno premično premoženje (blago in inventar) v trgovini na S.P. cesti v L., priznana odškodnina v obliki obveznic SOD v višini 2.793 USD. Z izpodbijanim sklepom pa je tožena stranka odločila, da se ne dovoli razširitev denacionalizacijskega zahtevka A.T. z dne 17.3.1992, in da se njena zahteva za denacionalizacijo podržavljenih premičnin - trgovskega blaga ter inventarja z dne 28.8.2000, kot prepozna zavrže. V obrazložitvi izpodbijane odločbe in sklepa se tožena stranka sklicuje na 1. odstavek 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po katerem so morale fizične osebe vlagati denacionalizacijske zahteve le do 7.12.1993. V prvotni vlogi z dne 17.3.1992 je tožnica zahtevala vrnitev nepremičnin, gostinskega lokala S. ter vrnitev poslovnih prostorov, ki jih ima v svojih sredstvih podjetje B., ter poslovne prostore, ki jih ima v lasti K.D., vse v stavbi T., L. Dne 28.4.1992 je svojo prvotno zahtevo dopolnila tako, da je zahtevala vrnitev deleža na premoženju, ki je bil podržavljen očetu M.T. Dne 28.8.2000 pa je vložila še vlogo, ki jo je poimenovala "dopolnitev zahtevka za plačilo odškodnine", v kateri je navedla, da zahtevo za plačilo odškodnine za podržavljeni inventar dopolnjuje z listinami o podržavljenju in dokazili o prevzemu blaga, ki jih je našla v Mestnem Arhivu. Prvostopni upravni organ je štel navedeno vlogo kot pojasnitev zahtevka in ne kot spremembo ali razširitev, še manj pa kot nov zahtevek, kar je napačno. Pritrjuje stališču SOD, da gre v primeru navedene dopolnitve glede na prej vloženo zahtevo za samostojen zahtevek, ki se ne opira na bistveno enako dejansko stanje kot prejšnja denacionalizacijska zahtevka. Zato bi upravni organ moral najprej ugotoviti, ali gre za razširitev zahtevka v smislu 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) in o tem odločiti. Če bi ugotovil, da ne gre za razširitev zahtevka, bi moral razširitev zavrniti in dopolnitev šteti kot nov zahtevek, ki bi ga moral kot prepoznega zavreči. Ker tega ni storil prvostopni organ, je to ob reševanju pritožbe storila tožena stranka.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. V sporni dopolnitvi z dne 28.8.2000 je tožnica navedla, da zahteva tudi vračilo premičnega premoženja, ki ga v prvotnih dveh zahtevkih ni izrecno zahtevala, niti v zvezi z njim ni predložila listin, ki jih določa 62. člen ZDen glede zahtevanega premoženja. Zato je tožena stranka pravilno sklepala, da bi moral prvostopni organ opraviti preizkus, ali gre pri sporni dopolnitvi za razširitev zahtevka ali za samostojen zahtevek. Na katerokoli od obeh možnih stališč bi se postavila tožena stranka (ali za razširitev zahtevka ali za samostojen zahtevek) bi obe stališči pripeljali do enake odločitve, kajti po 64. členu ZDen, po preteku tam določenega prekluzivnega roka (7.12.1993), ki je drugačen od roka, ki ga določa 130. člena ZUP/86 za razširitev zahtevka, fizične osebe ne morejo vlagati novih denacionalizacijskih zahtev, niti ne morejo razširjati že vloženih zahtev na premoženje, ki ga niso zahtevale že v prejšnji pravočasno vloženi zahtevi.

Tožnica vlaga zoper izpodbijano sodbo pritožbo iz vseh v ZUS določenih pritožbenih razlogov. Meni, da je prvostopni upravni organ pravilno odločil in ne drži, da naj bi bila njena zahteva za denacionalizacijo premičnin prepozna. Zmotno je stališče tožene stranke, da naj bi njena vloga z dne 28.8.2000 predstavljala nov oziroma samostojen zahtevek, ki se naj ne bi opiral na enako dejansko stanje kot denacionalizacijski zahtevek z dne 17.3.1992, dopolnjen dne 28.4.1992. V letu 1992 vloženi zahtevek za vračilo nacionaliziranega premoženja se je nanašal tako na nepremično kot tudi na premično premoženje. Z vlogo iz leta 2000 je prvostopni upravni organ le želela opozoriti na to, da je v skladu z že podanim zahtevkom upravičena tudi do vračila premičnega premoženja. Meni, da je povsem samoumevno, da se z odločitvijo o podržavljenih nepremičninah odloči tudi o premičninah, ki se nahajajo v navedenih poslovnih prostorih. Z vlogo z dne 28.8.2000 je tako svojo zahtevo, ki jo je vložila že dne 18.3.1992 in jo je dopolnila dne 28.4.1992, le dopolnila glede premičnega premoženja, z listinami, ki jih je pridobila iz Arhiva Slovenije. Zato predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka, stranka z interesom SOD in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo, na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki so navedeni v izpodbijani sodbi.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev tožene stranke, da pri vlogi z dne 28.8.2000 ne gre za dopolnitev tožničine zahteve za denacionalizacijo poslovnih prostorov z dne 18.3.1992, dopolnjene dne 28.4.1992. Gre za novo zahtevo, s katero je tožnica zahtevala denacionalizacijo premičnin (trgovskega blaga in inventarja) v obveznicah SOD. Ta nova zahteva, ki je bila vložena 28.8.2000, pa je bila vložena po poteku v 64. členu ZDen določenega roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov (7.12.1993). Zato je bila z izpodbijanim sklepom tožene stranke tudi pravilno zavržena kot prepozna.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da naj bi bilo povsem samoumevno, da se z odločitvijo o podržavljenih nepremičninah odloči tudi o premičninah, ki se nahajajo v podržavljenih poslovnih prostorih. Na ta ugovor je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Navedlo je, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, da mora biti zahteva za denacionalizacijo, v skladu z 62. členom ZDen, tudi glede premičnega premoženja natančno opredeljena in vložena v roku, ki ga določa ZDen za vložitev denacionalizacijskih zahtev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.