Jedro

Tudi po presoji vloženega ugovora s strani obdolženca je prvo sodišče ugotovilo, da ugovorne navedbe obdolženca obstoja utemeljenega suma niso mogle omajati.

Preverjanje psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu, kar je ena izmed bistvenih predpostavk za varno udeležbo v prometu, pa še ni postopek o prekršku, zato policisti tudi niso dolžni preizkušancem dajati nikakršnih pravnih poukov o njihovih pravicah. Šele, če se na podlagi opravljenega preizkusa alkoholiziranosti in izpolnjenega zapisnika po določbi drugega odstavka člena 107 ZPrCP ugotovi, da ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu več alkohola, kot to dovoljuje zakon in če udeleženec tak zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tudi podpiše, obstaja podlaga za vodenje postopka o prekršku in le v primeru, ko udeleženec cestnega prometa takemu rezultatu oporeka, pride v poštev, da mu policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku ali strokovni pregled. Ali povedano še drugače, prekrškovni postopek se začne šele tisti trenutek, ko prekrškovni organ ugotovi, da konkretni voznik v cestnem prometu vozi s stopnjo alkoholiziranosti, ki presega dovoljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 20,00 (dvajset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče obdolženčev ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu njegovega vozniškega dovoljenja, ki je bil izrečen s sklepom Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. PR 1529/2021 z dne 8. 12. 2021 zavrnilo, posledično pa je obdolžencu naložilo v plačilo še sodno takso v višini 20,00 EUR.

2. Taki odločitvi obdolženec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri z nesistematskimi pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožbene razloge kršitev postopkovnih določil ZP-1, kršitev zakona ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi (pravilno: razveljavi) in da se obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje vrne.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah, da je predlagatelj (Policijska postaja ...) dne 2. 12. 2021 sodišču predlagal začasni odvzem obdolženčevega vozniškega dovoljenja zaradi utemeljenega suma storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka člena 105 ZPrCP, ker naj bi obdolženec dne 1. 12. 2021 ob 16.23 uri vozil v cestnem prometu alkoholiziran s stopnjo alkohola najmanj 0,82 mg/l izdihanega zraka, kar je prekrškovni organ dokazoval s priloženim zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženec na kraju tudi podpisal brez pripomb. Na podlagi takih ugotovitev je predlagal predlagatelj začasni odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja postopka o prekršku, čemur je prvo sodišče sledilo s sklepom, opr. št. PR 1529/2021 z dne 8. 12. 2021 in obdolžencu začasno odvzelo njegovo vozniško dovoljenje ter mu prepovedalo vožnjo motornih vozil tistih vrst in kategorij, za katere je imel vozniško dovoljenje v času, ko je storil očitani prekršek.

5. Obdolženec je sklepu o začasnem odvzemu njegovega vozniškega dovoljenja ugovarjal, vsebina ugovora je povzeta v točki 3) izpodbijanega sklepa, čemur pa prvo sodišče ni sledilo in je njegov ugovor z izpodbijanim sklepom tudi argumentirano zavrnilo.

6. Obdolženec v pritožbenih navedbah ponavlja svoje nestrinjanje z začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja, kar je obrazložil že v ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in kot ključno na večih mestih izpostavlja očitek, da je prvo sodišče neutemeljeno štelo, da je predložen zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti dokaz o obdolženčevi alkoholiziranosti in da sodišče v obravnavani zadevi ni pravilno uporabilo določbo prvega odstavka člena 57 ZP-1, predvsem pa vztraja pri tem, da obdolženčeva alkoholiziranost v kritičnem času ni bila pravilno ugotovljena z etilometrom, torej z merilnikom, temveč zgolj z elektronskim alkotestom, ki pa ni merilna naprava, zato bi moralo sodišče prve stopnje zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti kot nedovoljen dokaz izločiti iz spisovnega gradiva. S takimi navedbami meri na neobstoj utemeljenega suma, vendar neutemeljeno.

7. Kot je že prvo sodišče v izpodbijanem sklepu pojasnilo, iz določbe prvega odstavka člena 113a ZP-1 izhaja, da le v primeru, če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija KT v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, mora prekrškovni organ v petih dneh ugotovitve prekrška in storilca predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje. Zato je prvo sodišče ravnalo povsem pravilno, ko se je pri odločanju o predlogu o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in tudi pri odločanju o ugovoru, omejilo zgolj na presojo izpolnjevanja pogojev za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, za katerega zadošča utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je po zakonu predpisan izrek med drugim tudi 18 KT oziroma 7 KT ali več za voznika začetnika.

8. Tudi po presoji vloženega ugovora s strani obdolženca je prvo sodišče ugotovilo, da ugovorne navedbe obdolženca obstoja utemeljenega suma niso mogle omajati. Pravilno je obdolžencu odgovorilo, da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženec podpisal na kraju samem, izhaja v določbi člena 107 ZPrCP uzakonjen način uporabe indikatorja in z njim ugotovljena stopnja alkoholiziranosti, s katero se je obdolženec na kraju strinjal in zapisnik tudi podpisal, kar povsem zadošča za obstoj utemeljenega suma, ki ga obdolženec tudi z ugovornimi in pritožbenimi navedbami v nobenem primeru ne more izpodbiti, kajti tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je verjetnost, da je obdolženec storil očitani prekršek po presoji ugovornih navedb v izpodbijanem sklepu večja od verjetnosti, kot da prekrška ni storil in omajanje utemeljenega suma ni mogoče doseči z nejasnim in posplošenim sklicevanjem na nezakonitost dokazov, na katerih naj bi temeljil izpodbijani sklep, kajti ta nezakonitost bi morala biti tako evidentna, da bi že na prvi pogled bilo očitno, da dokaz ni pridobljen zakonito, tega pa pritožnik v pritožbenih navedbah ne navaja.

9. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, kot pa je prvo sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, pa v nobenem primeru ne predstavlja nezakonitega dokaza, saj je bil sestavljen v skladu z določbo člena 107 ZPrCP. Ob tem se izkaže pritožnikovo razumevanje določb postopka o prekršku in razmejitev postopkovnih določb hitrega postopka o prekršku od rednega postopka o prekršku za pomanjkljivo. Že prvo sodišče je pritožniku pojasnilo, da je povsem napačna njegova trditev, da bi moral zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti biti sestavljen v skladu z določbo člena 55 ZP-1 in da je postopek potekal tudi po določbi člena 57 ZP-1. Kot je bilo sestavljavcu te pritožbe že večkrat pojasnjeno, se določba člena 52 ZP-1 nanaša na hitri postopek o prekršku, ki pa med drugim ni dovoljen za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisan izrek stranske sankcije KT v takem številu, zaradi katerega pride do izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V obravnavanem primeru je namreč zaradi očitka, da je storil obdolženec prekršek po 4. točki četrtega odstavka člena 105 ZPrCP, predpisan izrek stranske sankcije 18 KT, ki pa se, v nasprotju z nejasnimi pritožbenimi navedbami, izreka obligatorno, brez kakršnegakoli ugotavljanja, ali je bila varnost cestnega prometa ogrožena glede konkretnega udeleženca, oziroma ali je ta obstajala na abstraktni ravni. Taka obrazložitev prvega sodišča pa ni napačna in zavajajoča, kot ocenjuje pritožnik, ki se v tem delu povsem nepravilno sklicuje na postopek, ki je določen za zbiranje dokaznega gradiva pred prekrškovnim organom, ne pa za redni postopek o prekršku, kot je obravnavani. Zato je tudi napačno razlogovanje pritožnika, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nezakonit dokaz tudi iz razloga, ker ne vsebuje pravnega pouka o pravicah obdolženca, kot preizkušanca v cestnem prometu. Že prvo sodišče je (točka 7) pravilno obrazložilo, da sam postopek preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom nikakor še ne predstavlja postopka o prekršku, temveč gre za postopek preizkusa psihofizičnih sposobnosti udeleženca v cestnem prometu po določbah ZPrCP, na podlagi katerih policisti tudi na podlagi pooblastil, ki jim jih dajeta Zakon o policiji (ZPol) ter Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) lahko in tudi morajo ugotavljati izpolnjevanje pogojev za udeležbo v cestnem prometu, njihove odredbe pa so dolžni spoštovati vsi vozniki, ki se znajdejo v cestnem prometu. Preverjanje psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu, kar je ena izmed bistvenih predpostavk za varno udeležbo v prometu, pa še ni postopek o prekršku, zato policisti tudi niso dolžni preizkušancem dajati nikakršnih pravnih poukov o njihovih pravicah. Šele, če se na podlagi opravljenega preizkusa alkoholiziranosti in izpolnjenega zapisnika po določbi drugega odstavka člena 107 ZPrCP ugotovi, da ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu več alkohola, kot to dovoljuje zakon in če udeleženec tak zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti tudi podpiše, obstaja podlaga za vodenje postopka o prekršku in le v primeru, ko udeleženec cestnega prometa takemu rezultatu oporeka, pride v poštev, da mu policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku ali strokovni pregled. Ali povedano še drugače, prekrškovni postopek se začne šele tisti trenutek, ko prekrškovni organ ugotovi, da konkretni voznik v cestnem prometu vozi s stopnjo alkoholiziranosti, ki presega dovoljeno. Zato so posplošene pritožbene navedbe, da je uporaba določb člena 107 ZPrCP preventivnega značaja in da ne dovoljuje preizkus alkoholiziranosti v izdihanem zraku neutemeljene, v tem svojstvu pa so neprimerne tudi primerjave z zračnim plovilom, ki jih pritožnik v pritožbenih navedbah izpostavlja, s čemer pa izkazuje svoje nepravilno razumevanje pomena psihofizičnih sposobnosti za slehernega voznika v cestnem prometu, ki predstavlja povečano tveganje za nastanek hudih posledic za premoženje, zdravje in življenje ljudi. Tisti, ki želijo biti v cestnem prometu udeleženi z motornimi vozili, morajo namreč izpolnjevati določene pogoje, med katerimi je tudi zahtevana psihofizična sposobnost za varno udeležbo v cestnem prometu, v nasprotnem primeru pa so prekrškovni organi tisti, ki nespoštovanje te predpostavke ugotavljajo in sankcionirajo v postopkih, ki so natančno predpisani v določbi člena 107 ZPrCP.

10. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je namen obravnavanega postopka torej le presoja obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani prekršek (prvi odstavek člena 113 ZP-1). Slednje je prvo sodišče v izpodbijanem sklepu zanesljivo ugotovilo in tudi z jasnimi razlogi zavrnilo obdolženčeve ugovorne navedbe zoper sklep o začasnem odvzemu njegovega vozniškega dovoljenja, saj ni dvoma o tem, da obstaja utemeljen sum, da je obdolženec v kritičnem času v cestnem prometu vozil s stopnjo alkoholiziranosti, ki je presegla 0,52 mg-l izdihanega zraka, dokazna ocena ostalih predloženih in predlaganih dokazov s strani obrambe in predlagatelja pa je pridržana sodišču, ki bo odločalo o obdolženčevi morebitni odgovornosti.

11. Zato so tudi vse nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje očitanega prekrška in, da obdolženčevo ravnanje v kritičnem času ne sodi v hujše ogrožanje javnega prometa, kar naj bi prvo sodišče po stališču pritožbe ne pojasnilo, navedbe, ki so prepuščene v odločanje sodišču, ki bo odločalo o obdolženčevem subjektivnem odnosu do storjenega prekrška. Enako je mogoče trditi tudi za navedbe, ko pritožnik izrecno navaja, da je policist v postopku obravnavane zadeve obdolžencu podal zahtevo za podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, s čemer pritožnik očitno meri na neprostovoljni podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti obdolženca, kot preizkušanca v cestnem prometu, kar bo prav tako moralo raziskati sodišče v nadaljnjem postopku.

12. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo obdolženca, ki je v celoti neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (člen 159 ZP-1) izpodbijani sklep potrditi.

13. Obdolženec ni uspel z vloženo pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 144 ZP-1 moral plačati sodno takso za pritožbo v višini 20,00 EUR, ta pa je odmerjena po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). K plačilu le-te pa bo obdolženec pozvan v 15-ih dneh po vročitvi tega sklepa.