Jedro

Toženkin ugovor zastaranja, ki se je nanašal na glavno terjatev, zajema tudi ugovor zastaranja glede stranske terjatve - zakonskih zamudnih obresti.

Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Zastaranje občasnih dajatev ureja 347. člen OZ. Te terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Rok za zastaranje obrestnega dela zahtevka torej začne teči od vsakega posameznega dneva zamude dalje. Tako so bili ob spremembi tožbenega zahtevka 8. 9. 2020 zastarani vsi dnevni zneski zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred spremembo tožbenega zahtevka, torej pred 8. 9. 2017.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se delno ugodi tožnikovi pritožbi zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje glede zamudnih obresti tako, da je toženka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 100.000 EUR od 8. 9. 2017 dalje do plačila, glede zakonskih zamudnih obresti od 16. 2. 2007 do 7. 9. 2017 pa se tožnikova pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 389,32 EUR.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Tožnik je 16. 2. 2007 na podlagi vabila pravne prednice toženke (A., d. d.) k dajanju ponudb kupil 1000 lotov obveznic BCE10 (z dospelostjo po 10 letih), za katere je vplačal 100.000 EUR. Banka je svoje obveznosti izpolnjevala tako, da mu je vsako leto izplačevala dogovorjene 5 % obresti (5.000 EUR). Banka Slovenije je 16. 12. 2014 izdala odločbo o prenehanju obveznosti iz naslova teh obveznic.

2.Tožnik je najprej (14. 12. 2017) vložil odškodninsko tožbo za znesek 125.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2014. Kasneje 8. 9. 2020 je dopolnil trditveno podlago in tožbo spremenil tako, da je primarno zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe in vrnitev danega (100.000 EUR), podredno pa prvotno zahtevano odškodnino. Trdil je, da mu je bil nakup predstavljen kot varna naložba ter da ni bil seznanjen s podrejenostjo obveznic in njihovimi lastnostmi, zato je bilo ravnanje banke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Dosedanji potek postopka

3.Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost pogodbe o nakupu obveznic z dne 16. 2. 2007 (I. točka izreka) in toženki naložilo, da mora tožniku vrniti znesek 100.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2020 dalje do plačila (II. točka izreka). Obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 100.000 EUR od 16. 2. 2007 do 7. 9. 2020 je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (IV. točka izreka).

4.Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in mu prisodilo še zakonske zamudne obresti od zneska 100.000 EUR za čas od 16. 2. 2007 do 7. 9. 2020 (I. točka izreka). Toženkino pritožbo je zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka).

Razlogi sodišča prve stopnje glede obrestnega dela zahtevka

5.Glede obrestnega dela zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da toženki/banki (čeprav ni izpolnila pojasnilne dolžnosti) ne more očitati, da je zavestno ravnala nepošteno v smislu 193. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zato tožniku zamudne obresti pripadajo od vložitve tožbe 8. 9. 2020 dalje in ne že od plačila kupnine 16. 2. 2007 dalje.

Razlogi sodišča druge stopnje glede obrestnega dela zahtevka

6.Ob ugotovitvi, da bi se banka že ob sklenitvi pogodbe, zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti pri t.i. glavnem predmetu pogodbe, morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe in tega, da ni upravičena do prejete kupnine, je po presoji sodišča druge stopnje na dlani, da je bila v smislu 193. člena OZ nepoštena pridobiteljica kupnine že od sklenitve pogodbe dalje.

Zato tožnik utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 100.000 EUR še za čas od plačila kupnine dne 16. 2. 2007 do 7. 9. 2020.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

7.Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka predlagala dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 41/2025 z dne 21. 5. 2025 predlogu za dopustitev revizije (delno) ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, ki pri presoji zastaranja tožbenega zahtevka glede zamudnih obresti ni upoštevalo 3-letnega zastaralnega roka?

Povzetek revizijskih navedb

8.Toženka je po sklepu o dopustitvi revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Navaja, da zamudne obresti tečejo od nastanka zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti in da za njih velja triletni zastaralni rok. Ker v obravnavanem primeru ni bilo trditvene podlage, da je toženka v slabi veri tudi v subjektivnem smislu, ni izpolnjen pogoj "nepoštenosti" iz 193. člena OZ. Zato tožnik iz tega naslova ni upravičen zahtevati še zakonske zamudne obresti. Sodna praksa ne dopušča avtomatičnega zaključka, da je bila, če glavni pogodbeni pogoj nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, tudi toženka/banka ob sklenitvi pravnega posla nepoštena v smislu 193. člena OZ. Obravnavani postopek se je koncentriral samo na nepoštenost pogodbenega pogoja oziroma na slabo vero toženke v okviru varstva potrošnikov, ne pa v okviru slabovernosti/nepoštenosti toženke v smislu obligacijskega prava. V letu 2007 obseg pojasnilne dolžnosti ni bil natančno predpisan in tudi iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi toženka tožnika zavestno zavajala. Poleg tega je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti že zastaral najmanj za obdobje, starejše od treh let pred vložitvijo tožbe oziroma spremembo tožbenega zahtevka 7. 9. 2020 (pravilno: 8. 9. 2020). Meni, da je (toženka) prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti šele z objektivno spremembo tožbe 7. 9. 2020 (pravilno: 8. 9. 2020), upoštevajoč drugi odstavek 299. člena OZ. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnika v izpodbijanem delu (glede prisojenih zamudnih obresti) v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša tudi revizijske stroške.

Povzetek odgovora na revizijo

9.Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da je bila revizija dopuščena samo glede vprašanja zastaranja terjatve iz naslova zamudnih obresti in ne tudi v zvezi z začetkom teka zamudnih obresti, kar sta dve ločeni pravni vprašanji. Nadalje navaja, da toženka do konca prvega naroka za glavno obravnavo 23. 2. 2022 ni podala ugovora zastaranja terjatve iz naslova zamudnih obresti in tudi ni navedla dejstev ali predlagala dokazov, s katerimi bi ugovor zastaranja utemeljevala (temveč je podala obrazložen ugovor samo glede zastaranja kondikcijskega zahtevka, sklicujoč se na 346. člen OZ). Opozarja, da mora biti ugovor zastaranja izrecen, jasen in ne sme puščati dvoma, na katere terjatve se nanaša. Ker sodišče na zastaranje ne pazi po uradni dolžnosti, o zastaranju terjatve iz naslova zamudnih obresti z uporabo 347. člena OZ pravilno ni odločalo. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša še stroške za odgovor na revizijo.

Presoja utemeljenosti revizije

10.Revizija je utemeljena.

11.V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija izven konkretnega pravnega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Revidentovo uveljavljanje procesne kršitve, glede katere Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, tako ni upoštevno. Vrhovno sodišče tudi ni dopustilo revizije glede pravnega vprašanja začetka teka zamudnih obresti (na kar pravilno opozarja tožnik v odgovoru na revizijo), tako tudi revidentovih navedb, s katerimi meri na nepravilno uporabo 193. člena OZ in predlaga uporabo drugega odstavka 299. člena OZ, ni upoštevalo.

O ustreznosti ugovora zastaranja zamudnih obresti

12.Tožnik v odgovoru na revizijo trdi, da toženka do konca prvega naroka za glavno obravnavo 23. 2. 2022 ni podala ugovora zastaranja terjatve iz naslova zamudnih obresti, temveč je podala samo obrazložen ugovor glede zastaranja kondikcijskega zahtevka in se ob tem sklicevala na 346. člen OZ; sodišče ga zato pravilno ni upoštevalo.

13.Po presoji Vrhovnega sodišča se tožnik neutemeljeno zavzema za razlago, po kateri bi morala toženka, ki je obrazloženo ugovarjala zastaranje kondikcijskega zahtevka, torej zastaranje glavne terjatve, še posebej "na zalogo", za primer, da glavna terjatev ni zastarala, ugovarjati zastaranje zamudnih obresti.

Zamudne obresti so stranske terjatve, stranske terjatve pa so v razmerju do glavne terjatve akcesorne in vez zamudnih obresti z glavno terjatvijo je vzpostavljena tudi pri zastaranju. Glede zastaranja stranskih terjatev namreč OZ v 344. členu določa, da, ko zastara glavna terjatev oziroma, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni. Določba 335. člena OZ v tretjem odstavku res določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Vendar je toženka s tem, ko je obrazloženo ugovarjala zastaranje glavne terjatve, upoštevajoč 344. člen OZ, ugovarjala tudi zastaranje zamudnih obresti. V obravnavanem primeru se je ugovor zastaranja nanašal na glavno terjatev in (tudi) stranske terjatve. Ker sodišče pravo pozna, se toženki tudi ni bilo treba izrecno sklicevati na 347. člen OZ (kot se zmotno zavzema tožnik). Razen tega je v obravnavanem primeru šele sodišče druge stopnje tožniku prisodilo zamudne obresti od plačila kupnine v letu 2007 (sodišče prve stopnje mu je zamudne obresti prisodilo samo od postavitve tožbenega zahtevka v letu 2020). Toženka pa je ugovor zastaranja glavne terjatve obrazloženo uveljavljala tudi v svojih pritožbenih navedbah (list. številka 242, 243 in 244 sodnega spisa). Glede na vse navedeno ni ovir, da lahko Vrhovno sodišče v revizijskem postopku odloči o ugovoru zastaranja zamudnih obresti.

O utemeljenosti ugovora zastaranja

14.Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je bila v obravnavanem primeru v smislu 193. člena OZ toženka/banka nepoštena pridobiteljica kupnine že od sklenitve pogodbe 16. 2. 2007 dalje; odločitev sodišča druge stopnje glede tega vprašanja je pravnomočna.

Vendar pa določilo 193. člena OZ določa le začetek teka zamudnih obresti, ne pa tudi zastaranja. Zastaranje občasnih dajatev ureja 347. člen OZ. Te terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Da za zamudne obresti velja triletni zastaralni rok, je tudi ustaljeno stališče sodne prakse.

Rok za zastaranje obrestnega dela zahtevka torej začne teči od vsakega posameznega dneva zamude dalje. Tako so bili ob spremembi tožbenega zahtevka 8. 9. 2020 zastarani vsi dnevni zneski zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred spremembo tožbenega zahtevka, torej pred 8. 9. 2017. Ker so zamudne obresti kot občasne terjatve z vidika zastaranja samostojne, ni pomembno, v kakšnem roku zastara glavna terjatev, pomembno pa je, da glavna terjatev ni zastarala, saj bi v tem primeru zastarale tudi vse zamudne obresti kot stranska terjatev (344. člen OZ). Tak izjemen položaj v obravnavanem primeru ni podan, saj glavna terjatev ni zastarala.

15.Sodišče druge stopnje torej zmotno ni uporabilo prvega odstavka 347. člena OZ. Zato je Vrhovno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovi pritožbi glede zamudnih obresti le delno ugodilo, glede zastaranega dela obrestnega zahtevka, kolikor vključuje zamudne obresti, zapadle do 8. 9. 2017, pa jo je zavrnilo.

16.Ker gre za odločitev o stranskih terjatvah, Vrhovno sodišče pri spremembi sodb druge in prve stopnje ni posegalo v odločitev sodišč o pravdnih stroških. V revizijskem postopku je toženka z revizijo uspela, zato ji mora po določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožnik povrniti potrebne revizijske stroške. Obresti kot stranska terjatev se ne upoštevajo pri vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 39. člena ZPP), zato je Vrhovno sodišče toženki priznalo stroške po najnižji stopnji odvetniške in taksne tarife. Le s tem je toženka (ne glede na v predlogu za dopustitev revizije širše predlagan obseg izpodbijanja) uspela. Tako ji je priznalo stroške za predlog za revizijo (250 odvetniških točk in polovico teh vštelo v stroške revizije), revizijo (300 točk), 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV in sodne takse (v skupnem znesku 72 EUR), skupno torej 389,32 EUR.

17.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Ob tem se sklicuje na 30. točko obrazložitve sodbe VS RS II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024.

2Ob tem se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024.

3Ob tem se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 51/2023 z dne 22. 11. 2023.

4Vrhovno sodišče je po pregledu spisa ugotovilo, da navedbe tožnika v odgovoru na revizijo držijo. Toženka je v pripravljalni vlogi z 31. 5. 2021 uveljavljala (le) zastaranje kondikcijskega zahtevka in se ob tem sklicevala na 346. člen OZ (list. številka 62 sodnega spisa). Ugovor, da je kondikcijski zahtevek zastaral, je ponovila v pripravljali vlogi s 30. 11. 2022 (list. številka 138 in 139 sodnega spisa).

5Odločitev sodišča druge stopnje glede nepoštenosti toženke je pravnomočna.

Revizija glede vprašanja začetka teka zamudnih obresti ni bila dopuščena.

Primerjaj zadeve VS RS II Ips 51/2023 z dne 22. 11. 2023, II Ips 62/2021 z dne 6. 10. 2021 in II Ips 43/2021 z dne 15. 9. 2021.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 335, 344, 347, 347/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 39, 39/2, 380,380/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.