Jedro

Za odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku, je sodišče prve stopnje relevantno dejansko stanje ugotavljalo in ga tudi ugotovilo. Zanjo ni potrebovalo priznanja tožene stranke. To je relevantno samo za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, ko sodišče dejanskega stanja sploh ne ugotavlja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče opravilo revizijski postopek po določbah ZPP iz leta 1977. Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obsodilo toženo stranko, da mora plačati tožeči stranki 58.370.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.4.1991 dalje do plačila, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Vprašanja, ki jih zastavlja tožena stranka v reviziji, ali stečajni postopek proti tožeči stranki sploh lahko vodi Okrožno sodišče v Ljubljani in ali je bila sprememba sedeža tožeče stranke nazaj v Višnjo Goro veljavno izvedena, za odločitev v tem gospodarskem sporu niso pomembna. Vprašanje krajevne pristojnosti stečajnega sodišča se lahko rešuje samo v stečajnem postopku, vprašanje pravilnosti vpisa v sodni register pa v postopku registracije, v obeh primerih tudi z uporabo v omenjenih postopkih dovoljenih pravnih sredstev. Ni pa mogoče morebitnih nepravilnosti v njih za ta spor korigirati z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker vodi stečajni postopek zoper tožečo stranko Okrožno sodišče v Ljubljani, isto sodišče pa je tudi pravnomočno vpisalo v sodni register tožečo stranko s sedežem v Višnji Gori, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo pravilno utemeljevalo na dejstvu, da ima tožeča stranka sedež v Višnji Gori, zaradi česar je za izvedbo stečajnega postopka zoper njo pristojno slovensko sodišče - Okrožno sodišče v Ljubljani. Glede na to, da je tožeča stranka vpisana v sodni register v Ljubljani, mu tudi ni bilo treba obrazlagati, zakaj je lahko registrirana tudi v Zagrebu.

Po prvem odstavku 186. člena ZPP mora tožba obsegati tudi dokaze, s katerimi tožnik dokazuje tožbene trditve. Dokazne listine je tožeča stranka v tožbi navedla. Ni zakonske določbe, ki bi listine, ki jih je predložila tožeča stranka, izključevala kot dokazno sredstvo. Zato ni mogoče slediti revizijski trditvi, da predložene listine nimajo dokazne vrednosti. Njihova dokazna vrednost bi sicer lahko postala vprašljiva ob ustreznih trditvah tožene stranke. Teh pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo (primerjaj: 496 a člen ZPP). Zato se je sodišče prve stopnje upravičeno zadovoljilo samo z izvedbo predlaganih dokazov, pritožbeno sodišče pa utemeljeno ni upoštevalo pritožbenih zahtev v zvezi z izvajanjem dokazov na prvi stopnji. Za odločitev, kakršno je sprejelo, je sodišče prve stopnje relevantno dejansko stanje ugotavljalo in ga tudi ugotovilo. Zanjo ni potrebovalo priznanja tožene stranke. To je relevantno samo za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, ko sodišče dejanskega stanja sploh ne ugotavlja.

Kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka, glede na povedano niso podane. Ker tudi ni tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), za odločitev pa je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).