Jedro

Presoja, da ta okoliščina (zagotovljena zaposlitev) ponovitvene nevarnosti ne izključuje, temelji na dokazni oceni sodišča, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč izpodbijati, saj predstavlja dejansko in ne pravno vprašanje (2.odst. 420.čl. ZKP).

Izrek

Zahtevi zagovornic obdolženega L.S. in D.Z. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom z dne 22.5.1998 podaljšalo pripor zoper obdolženega L.S.iz pripornega razloga 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP (ponovitvene nevarnosti) za en mesec, to je do 26.6.1998. S sklepom istega sodišča z dne 15.5.1998 je bil podaljšan pripor iz istega pripornega razloga obdolženemu D.Z. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 3.6.1998 zavrnilo pritožbi zagovornic obdolženega S. in Z. zoper navedena sklepa.

Zagovornica obdolženega S. je dne 26.6.1998 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri izpodbija sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.6.1998, s katerim je bil pripor obdolženemu S. podaljšan še do 26.7.1998, z isto zahtevo pa izpodbija tudi navedena sklepa sodišča prve in druge stopnje zaradi kršitve določb kazenskega postopka.

Zagovornica obdolženega Z. je dne 17.6.1998 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 3.6.1998 in zoper sodni postopek Okrožnega sodišča v Novi Gorici in predlagala, naj Vrhovno sodišče sklep višjega sodišča spremeni tako, da pripor zoper obdolženega Z. odpravi in ugotovi, da je kršeno določilo drugega odstavka 5., 15. in 16. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije, svetnik mag. J.F. je v svojem mnenju, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP ocenil, da zahtevi nista utemeljeni in predlagal, da ju Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornica obdolženega S. vidi v nasprotju med razlogi sklepa sodišča prve stopnje, v katerem se ponovitvena nevarnost pri obdolženem S. med ostalimi okoliščinami utemeljuje tudi s tem, da je obdolženec brez redne zaposlitve, medtem ko sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbeno navedbo - novoto, da ima obdolženi S. preskrbljeno zaposlitev, po eni strani ponavlja razloge prvostopnega sklepa hkrati pa ugotavlja, da okoliščina v zvezi z zaposlitvijo obdolženca nima tolikšne teže, da bi lahko pripeljala do drugačne odločitve. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana absolutna kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi bila v nasprotju med razlogi sodišča druge stopnje, ni podana. Nezaposlenost obdolženega L.S. je samo ena od okoliščin, ki jo je prvostopno sodišče upoštevalo pri ugotavljanju, ali je podana nevarnost, da bo obdolženec ponavljal kazniva dejanja poleg ostalih ugotovljenih in v prvostopnem sklepu navedenih okoliščin. Sodišče druge stopnje je, ko je preizkušalo pritožbene trditve, ocenjevalo tudi pomen novote, ki se je uveljavljala v pritožbi zoper prvostopni sklep, to je, da ima obdolženi S. od 15.5.1998 dalje zagotovljeno zaposlitev. Presoja, da ta okoliščina ponovitvene nevarnosti ne izključuje, temelji na dokazni oceni sodišča, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč izpodbijati saj predstavlja dejansko in ne pravno vprašanje (drugi odstavek 420. člena ZKP), pravilnosti pravnega sklepa, ki ga je sodišče napravilo na takšni podlagi, pa vložnica zahteve posebej ne izpodbija.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev zakona, ki jo zagovornica obdolženega S.-ja uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni podana oziroma da zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica obdolženega Z., Vrhovno sodišče ugotavlja, da je predmet te zahteve sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča, ki je zavrnilo pritožbo zagovornice zoper prvostopni sklep. Zato se v tem postopku kot relevantne lahko presoja samo tiste kršitve določb postopka, ki bi lahko nastale pri odločanju v zvezi z navedenima sklepoma, ne pa druge kršitve, do katerih naj bi prišlo v postopku kazenske preiskave, ki še ni končan z materialno-pravnomočno odločbo, v zvezi s katero bi bilo moč presojati, ali oziroma kako so te kršitve vplivale na njeno zakonitost (3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je zato presojalo le tiste zatrjevane kršitve, ki so v zvezi z izpodbijanima sklepoma glede podaljšanja pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega Z. ne uveljavlja ničesar, kar bi lahko že na podlagi postopka za presojo zahteve za varstvo zakonitosti izključilo utemeljenost suma, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o preiskavi oziroma kar bi lahko vneslo precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila v zvezi s tem ugotovljena, prav tako ni moč sprejeti ocene, da naj bi zatrjevane kršitve določil drugega odstavka 5., 15. in 16. člena ZKP imele za posledico nezakonitost izpodbijanih sklepov o podaljšanju pripora.

Očitek zahteve zagovornice obdolženega Z., da izpodbijani sklep višjega sodišča ni dovolj konkreten glede ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu Z. (kar bi bila lahko kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), ni utemeljen. Iz razlogov sklepov prvostopnega in drugostopnega sodišča povsem jasno sledi, katere konkretne okoliščine sta sodišči upoštevali pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti za obtoženega Z., nestrinjanje obrambe s takšnim sklepom oziroma drugačna ocena teže posameznih okoliščin je vprašanje dokazne ocene, ki pa je del dejanskega stanja, tega pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Dejstva in okoliščine, ki sta jih pri svoji presoji upoštevali sodišče prve in druge stopnje, omogočajo pravni sklep, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženi Z. na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja. Zato zahteva tudi v tem pogledu ni mogla uspeti.

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ugotavlja obstoj pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora iz 20. člena Ustave Republike Slovenije in sicer nevarnost za življenje ljudi hkrati pa tudi sorazmernost med to nevarnostjo in težo izrečenega ukrepa. Te ugotovitve s pritožbo niso bile izpodbijane, zato sklep sodišča druge stopnje ocene v zvezi s tem ne vsebuje, saj obstoja navedenih pogojev sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ni dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti. Po določbi 5. odstavka 402. člena ZKP sodišče pri preizkusu pritožbe zoper sklep po uradni dolžnosti presoja le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve zakona niso podane oziroma da je zahteva v navedenem delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega Z. v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.