Jedro

Rok trideset dni od vročitve akta, s katerim se je končal postopek, velja tudi za zastopnika javnega interesa. V primeru, če mu ta akt ni bil vročen, sme vložiti tožbo v istem tožbenem roku, ki ga ima na voljo stranka, v korist katere je bil ta akt izdan, torej v tridesetih dneh od vročitve akta, s katerim se je postopek izdaje upravnega akta končal, tej stranki. Zastopnik javnega interesa torej nima posebnega roka za tožbo, ki bi se razlikoval od strank, saj bi bilo v takem primeru nejasno, ali je upravni akt postal pravnomočen ali ne.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka ugodila vlogi prijavitelja Občini A. za sofinanciranje projekta B. (1. točka izreka), odločila, da se prijavitelju za projekt B. odobrijo sredstva v višini do največ 350.000,00 EUR, pod pogojem, da najkasneje v roku devetih mesecev od vročitve tega sklepa oziroma do izstavitve prvega zahtevka za izplačilo predloži ministrstvu pravnomočno gradbeno dovoljenje za izvedbo projekta (2. točka izreka), in da stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bil objavljen Javni razpis za sofinanciranje vlaganj v javno in skupno turistično infrastrukturo in naravne znamenitosti v turističnih destinacijah, na katerega se je prijavila tudi Občina A. Vloga Občine A. je po merilih javnega razpisa prejela 80 od skupno 100 točk. Vrednost projekta brez DDV znaša 619.845,66 EUR. Skupna vrednost upravičenih stroškov projekta brez DDV znaša 594.976,25 EUR. Višina sofinanciranja znaša 350.000,00 EUR, od tega so nepovratna sredstva v deležu 58,82 %, namenska sredstva iz virov ''Trajnostni razvoj slovenskega turizma - Javna turistična infrastruktura - NOO - MGRT''.

3.Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijani sklep. V njej je uvodoma navedel, da je nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja po prvem odstavku 153. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) in vlaga tožbo kot zastopnik javnega interesa po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v roku 30 dni, ki velja za stranko, v korist katere je bil upravni akt izdan, pri čemer se kot datum vročitve šteje dan, ko je tožnik pridobil izpodbijani sklep s posredovanjem poslanke Državnega zbora dr. C. C. dne 29. 2. 2024. V nadaljevanju je navedel razloge za izpodbijanje sklepa. Meni, da pri izdaji sklepa ni bil upoštevan 17. člen Uredbe (EU) 2020/852. Kot izhaja iz Dokumenta identifikacije investicijskega projekta (DIIP), je predviden posek celotnega drevoreda (222 dreves) (kar je v nasprotju z (b) točko prvega odstavka 17. člena Uredbe). S tem projekt škoduje okoljskim in podnebnim ciljem sklada za okrevanje in odpornost ((f) točka prvega odstavka 17. člena Uredbe), saj bi prišlo do znatne škode za dobro stanje in odpornost ekosistemov.

4.Tožnik se sklicuje tudi na drugi odstavek (247. člena - op. sod.) Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj meni, da gre pri tej tožbi v bistvu za pritožbo na drugostopenjski organ. Toženka tudi ni ugotavljala dolgoročnih posrednih stroškov, ki bodo nastali zaradi poseka, zato obstaja sum na poizkus neupravičene pridobitve evropskih javnih sredstev, kar je dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi.

5.Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ker bi se z izvrševanjem sklepa z evropskim denarjem ravnalo v nasprotju s temeljnim načelom evropskega sklada za okrevanje in odpornost ter v nasprotju z 17. členom Uredbe, s čimer bi se povzročila težko popravljiva škoda v naravi in okolju, posledično nepopravljiva škoda javnemu interesu varstva okolja, ki ga aktivno varuje tožnik.

6.Sodišče je po pregledu tožbe in priloženih listin pozvalo toženko, da sodišču posreduje dokazilo o vročitvi izpodbijanega sklepa stranki (tj. Občini A.) ter dokazilo o vročitvi sklepa toženke, št. 4300-98/2022 z dne 5. 1. 2024, tožniku.

7.Hkrati je tožnika z dopisom, št. I U 601/2024 z dne 26. 3. 2024, pozvalo, da se v roku 5 dni opredeli do naslednjih dejstev ter zaključkov sodišča: - da je bil izpodbijani sklep izdan 18. 7. 2023 in vročen prijavitelju Občini A., - da je tožnik izpodbijani sklep prejel 29. 2. 2024 (po posredovanju poslanke Državnega zbora C. C.), - da lahko zastopnik javnega interesa glede na prvi odstavek 28. člena ZUS-1 vloži tožbo v roku, ki velja za stranko, v korist katere je bil akt izdan, kar pomeni, da zastopnik javnega interesa nima posebnega roka za tožbo in je posledično tožba tožnika (ker je bil sklep izdan v juliju 2023 in vročen predvidoma v juliju ali avgustu 2023) prepozna.

8.Tožnik je v izjavi na poziv ponovno pojasnil, da je izpodbijani sklep prejel šele po posredovanju poslanke Državnega zbora C. C., ker je toženka zavračala izpolnitev odločbe informacijske pooblaščenke. Aktivistka Č. Č. je prejela izpodbijani sklep 4. 3. 2024. Tožnik se je skliceval na drugi odstavek 229. člena v zvezi s prvim odstavkom 235. člena ZUP. Toženka sklepa ni nikjer objavila, s čimer je preprečila zainteresirani javnosti, da se seznani s sklepom. To je v nasprotju z Arhuško konvencijo, ZUP in ZUS-1. Tožnik je zaradi napačne napotitve v pravnem pouku tožbo najprej vložil na Zunanji oddelek Upravnega sodišča v Mariboru, kar vzbuja sum v zakonsko podlago sklepa in pravni pouk. Toženka je kršila drugi odstavek 230., prvi odstavek 258. in prvi odstavek 259. člena ZUP, kot tudi Zakon o javnih financah (105. člen). Pravni pouk je zato napačen. Tožnik se je skliceval še na 37. člen ZUS-1. Vztrajal je pri vseh zahtevkih in zahtevi za izdajo začasne odredbe.

K I. točki izreka:

9.Tožba je prepozna.

10.Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je tožbo treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Zastopnik javnega interesa lahko vloži tožbo v primeru, ko ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta, v roku, ki velja za stranko, v korist katere je bil upravni akt izdan.

11.Rok za vložitev tožbe je procesni in prekluzivni rok. To pomeni, da vložitve tožbe kot procesnega dejanja po poteku roka ni več mogoče opraviti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

12.Tožnik meni, da je tožba vložena pravočasno, ker je kot zastopnik javnega interesa sklep prejel (po posredovanju poslanke Državnega zbora C. C.) dne 29. 2. 2024, oziroma (kot navaja v izjavi na poziv) dne 4. 3. 2024 (ko ga je prejela aktivistka Č. Č., za katero sicer ne pojasni, v kakšnem razmerju je do tožnika, kar pa ni pravno relevantno za ta primer).

13.Ni sporno, da je tožnik nevladna organizacija v javnem interesu na področju varstva okolja in ima zato pravico udeležbe v postopkih odločanja po tem zakonu (152. člen v zvezi s 153. členom ZVO-1), torej je zastopnik javnega interesa. Njegovo stališče, da je rok za vložitev tožbe zanj pričel teči z vročitvijo akta njemu, pa je zmotno.

14.Rok trideset dni od vročitve akta, s katerim se je končal postopek, velja namreč tudi za zastopnika javnega interesa. V primeru, če mu ta akt ni bil vročen, sme vložiti tožbo v istem tožbenem roku, ki ga ima na voljo stranka, v korist katere je bil ta akt izdan, torej v tridesetih dneh od vročitve akta, s katerim se je postopek izdaje upravnega akta končal, tej stranki. Zastopnik javnega interesa torej nima posebnega roka za tožbo, ki bi se razlikoval od strank, saj bi bilo v takem primeru nejasno, ali je upravni akt postal pravnomočen ali ne.

15.Iz podatkov spisa izhaja, da je bil izpodbijani sklep izdan 18. 7. 2023, torej, ga je stranka postopka (prijavitelj Občina A.) prejela v drugi polovici julija oziroma v začetku avgusta 2023 (točno: 31. 7. 2023). To pomeni, da se je rok za vložitev tožbe za stranko in za zastopnika javnega interesa iztekel konec avgusta oziroma začetek septembra 2023. Tožnik je tožbo vložil 22. 3. 2024 (iz dohodnega zaznamka izhaja, da je bila tožba vložena ta dan, tj. 22. 3. 2024 na recepis pri pošti), kar je nedvomno prepozno. Ob tem sodišče še dodaja, da se šteje, da je bila tožba vložena 22. 3. 2024, četudi je bila vložena na Zunanji oddelek Upravnega sodišča v Mariboru namesto na sedež Upravnega sodišča v Ljubljani, zato navedba, da je bila tožba najprej zaradi napačnega pravnega pouka pomotoma vložena na ne-pristojni oddelek sodišča ne vpliva na ugotovitev o datumu vložitve tožbe.

16.Razlaga roka za vložitev tožbe za zastopnika javnega interesa, za katero se zavzema tožnik, bi po oceni sodišča pomenila poseg v pravno varnost stranke, v korist katere je bil akt izdan. Pravna varnost namreč terja, da vsaka odločba doseže pravno stanje, v katerem je ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti. V primeru dokončne upravne odločbe (ali sklepa) je to po poteku roka za vložitev tožbe (28. člen ZUS-1). Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (prvi odstavek 158. člena Ustave RS), torej v tem primeru po v ZUP določenih izrednih pravnih sredstvih (ki jih tožnik lahko še vedno uveljavlja zoper izpodbijani sklep, če meni, da so za to izpolnjeni pogoji).

17.Na drugačno presojo tudi ne more vplivati navedba o napačnem pravnem pouku v izpodbijanem sklepu, zaradi česar bi po mnenju tožnika sodišče moralo obravnavati njegovo tožbo kot drugostopenjski (upravni) organ. Če stranka vloži tožbo v upravnem sporu, sodišče s tožbo postopa po določbah zakona, ki urejajo upravni spor, to je ZUS-1. In tako je tožnik tudi ravnal - vložil je vlogo, ki je bila popolna in jasna, poimenovano ''tožba v upravnem sporu'', v kateri je navedel (poleg svojega naziva in naslova) naziv toženca, upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, najprej pojasnil, zakaj je po njegovem mnenju njegova tožba pravočasna, nadalje, zakaj toži, ter predlagal, kako in v čem naj se izpodbijani upravni akt odpravi.

18.V kolikor pa je tožnika razumeti, da bi morala biti zoper izpodbijani sklep dopustna pritožba, pa ima pravico zoper izpodbijani sklep vložiti pritožbo v upravnem postopku. Ob tem sodišče še dodaja, da je po podatkih spisa tožnik vložil pritožbo zoper izpodbijani sklep, ki je bila s sklepom Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, št. 4300-98/2022/761 z dne 5. 1. 2024, zavržena kot nedopustna.

19.Ker je tožba tožnika prepozna, se sodišče tudi ne spušča v presojo, ali je izpodbijani sklep ničen. Drži, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar morajo biti za takšno presojo, ki pomeni vsebinsko obravnavo tožbe, izpolnjene vse procesne predpostavke za tožbo iz 36. člena ZUS-1, med drugim, da je tožba pravočasna. Enako velja glede navedb tožnika o kršitvah določb ZUP, Zakona o javnih financah in Aarhuške konvencije pri izdaji izpodbijanega sklepa.

20.Glede na povedano je sodišče presodilo, da je tožnik tožbo vložil prepozno, zato jo je zavrglo (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

21.Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, zoper katerega je uperjena, razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače. Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

22.Začasno odredbo je torej mogoče izdati do pravnomočne odločitve v upravnem sporu in z jasnim ciljem, da se z njo do takrat prepreči nastanek težko popravljive škode tožniku (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). S tem je opredeljen namen začasne odredbe, ki je v vzpostavitvi suspenzivnosti vložene tožbe na način, da prepreči ravnanja, ki bi lahko imela za posledico povzročitev kvalificirane škode, zaradi katere bi sodno varstvo za tožnika ostalo brez pomena. To pa začasno odredbo opredeljuje kot sredstvo za zagotavljanje učinkovitosti postopka, v katerem sodišče presoja utemeljenost tožbe, kar pomeni, da pogoj vložene tožbe pomeni tožbo, ki je sposobna vsebinske obravnave. Glede tega je ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča, da neobstoj procesnih predpostavk za tožbo pomeni oviro za vsebinsko odločanje o začasnem ukrepu. Ob povedanem je sodišče tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo (smiselno 36. člen ZUS-1).

K III. točki izreka:

23.Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1S tem sklepom je toženka zavrgla pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep, ker pritožba ni dovoljena.

2Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 551.

3Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-2089/06 in U-I-106/07;

4Prvi odstavek 225. člena ZUP;

5Prvi odstavek 30. člena ZUS-1;

6Če sodišče ugotovi, da je upravni akt ničen, odloči, ne da bi poslalo tožbo v odgovor; na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

7Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča, npr.: I Up 36/2016, I Up 141/2010, I U 227/2011, I Up 47/2016;

9Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča, npr. I Up 141/2010, I Up 124/2008, I Up 227/2011, I Up 47/2016;

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 28, 28/1, 36, 361/1, 36/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.