Jedro

Sodišče odloča o sami stvari po določbi 1. odstavka 61. člena ZUS, če so izpolnjeni tudi pogoji iz 1. odstavka 2. člena ZUS; ker ZOFVI tega ne določa oziroma zaradi narave napredovanja tako odločanje ni potrebno, sodišče ni odločalo o samem napredovanju tožnika v naziv, kot je to zahteval v tožbi in pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 251/96-14 z dne 18.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.11.1995. S to odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za izredno napredovanje tožnika v naziv svetnik. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka odločila zakonito, saj iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 3. alinee 13. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 41/94 in 49/95, v nadaljevanju Pravilnik), to je nadpovprečne uspešnosti pri svojem delu. Ostale kriterije iz 13. člena Pravilnika tožnik nesporno izpolnjuje. Mnenje o delovni uspešnosti sta na podlagi kriterijev iz 16. člena Pravilnika podala ravnatelj in pedagoška konferenca Gimnazije J., kjer je tožnik zaposlen. Skupna ocena delovne uspešnosti za tožnika v navedenih mnenjih je bila povprečna uspešnost. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, njemu pa prizna naziv svetnik. Predlaga tudi, da se pri odločitvi upoštevajo navedbe in dokazi v tožbi, ki niso bili zavrnjeni. Sklicuje se na mnenje dr. J.T., neodvisnega strokovnjaka za pedagoško delo, ki je ocenil kvaliteto njegovega pedagoškega dela. Dijaki, katerim je bil mentor, so dosegali na državnih in regionalnih tekmovanjih za svoja raziskovalna dela večinoma prva mesta. Tudi z njihovimi starši je vzpostavil stike. Raziskovalno delo je najvišja oblika pedagoškega dela in zato so prav priznanja dijakov dosežen rezultat njegovega dela. Istočasno z zavrnitvijo hitrejšega napredovanja v naziv pa je bil prav zaradi uspešnega dela uvrščen v višji plačilni razred. Kolektiv, na katerega mnenje je tožena stranka oprla svojo odločitev, mu ni naklonjen. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo enakega obravnavanja, saj je upoštevalo le navedbe tožene stranke, ki je tudi izdajatelj Pravilnika, na katerega je oprla svojo odločitev.

V dodatku k pritožbi tožnik navaja, da se je sodišče prve stopnje izognilo dejanskemu vprašanju presoje nadpovprečnosti. Sodišče ne argumentira svoje odločitve in ne odgovarja na navedbe pritožnika in ne doume prave narave pritožnikovih navedb. Na Fakulteti ... Univerze v C. je dne 4.6.1998 dosegel doktorat znanosti s področja pedagogike in teoretične sociologije. Navaja svojo obsežno bibliografijo in sodelovanje s predavanji na strokovnih konferencah. Meni, da njegovo raziskovalno delo izkazuje nadpovprečno delovno uspešnost. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe, Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa pa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, ko je v obravnavanem upravnem sporu odločalo o zakonitosti odločbe ministra za šolstvo, znanost in šport o zavrnitvi tožnikovega predloga za hitrejše napredovanje v naziv, in sicer v naziv svetnik, to presojo opravilo pravilno in zakonito.

Tožnik je s tožbo, s katero je začel ta upravni spor, izpodbijal dokončni upravni akt ministra za šolstvo, znanost in šport, hkrati pa je zahteval, in zahtevo ponovil v pritožbi, da sodišče prve stopnje, in nato tudi pritožbeno sodišče, odloča meritorno, torej vsebinsko o njegovi pravici do hitrejšega napredovanja v naziv svetnik.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje tožniku, da lahko sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 61. člena ZUS odloči o sami pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe v upravnem sporu v mejah tožbenega zahtevka le tedaj, kadar zakon tako določa, ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno (1. odstavek 2. člena ZUS), in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je sodišče samo ugotovilo dejansko stanje na glavni obravnavi. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju ZOFVI), na podlagi katerega je bil sprejet Pravilnik, meritornega obravnavanja sodišča v sporih o napredovanju pedagoških in drugih strokovnih delavcev v nazive ne predvideva, pa tudi sama narava te pravice takega obravnavanja ne dopušča. Postopek napredovanja v nazive je z ZOFVI in na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika prepuščeno pristojnemu ministrstvu. Po izvedenem upravnem postopku izda minister dokončno upravno odločbo, zoper katero pa je možno v sodnem postopku zahtevati presojo zakonitosti. Samo vsebinsko odločanje sodišča o napredovanjih v nazive, kot ga zahteva tožnik, bi torej po stališču pritožbenega sodišča zato pomenilo nedopustno poseganje sodne oblasti v zakonsko določene pristojnosti izvršilne veje oblasti.

Pritožbeno sodišče pa zavrača pritožbene ugovore iz naslednjih razlogov: Na podlagi določbe 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 70/2000, v nadaljevanju ZUS-A) je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga kot edinega uveljavlja tožnik v pritožbi, dopustno uveljavljati le tedaj, kadar oziroma kolikor izpodbijana sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na seji senata, ker je v pripravljalnem postopku menilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, tožnik pa v tožbi tudi ni zahteval glavne obravnave. Ker od uveljavitve ZUS-A (23.8.2000) ni več dopusten pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar sodišče sodi na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, kot je v konkretnem primeru, obstoja uveljavljanega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ni presojalo.

Pritožbeno sodišče se tudi ni opredeljevalo do pritožbenih razlogov, ki jih je smiselno uveljavljal tožnik v svojem dodatku k pritožbi, saj uveljavljanje novega pritožbenega razloga po izteku pritožbenega roka ni več dopustno.

Čeprav pritožbeno sodišče zaradi navedenega ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanega nedopustnega pritožbenega razloga, je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS, po uradni dolžnosti presodilo, ali je sodišče prve stopnje pri odločanju v obravnavani zadevi morebiti storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., ali 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pazilo pa je tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pri svoji odločitvi uporabilo tudi pravilno materialno pravo - ZOFVI in Pravilnik.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.