Jedro

Prekoračitev upravičenj za zastopanje predstavlja posebno pojavno obliko protipravnega ravnanja, ki pogojuje zastopnikovo odškodninsko obveznost v razmerju do zastopanega, če je takšno ravnanje povzročilo nastanek škode in če je toženec zanj odgovoren.

Izrek

Pritožba proti sodbi se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba proti sklepu se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 7.511,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.2004 dalje. Razsodilo je še, da je solidarno z družbo V.A., dolžan tožeči stranki plačati 157.300,00 EUR z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled za čas od 6.12.2001 do 31.12.2006, od 1.1.2007 dalje pa v višini zakonskih zamudnih obresti ter znesek 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2001 dalje. Višji tožbeni zahtevek v obrestnem delu je sodišče prve stopnje zavrnilo, tožencu pa še naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 7.489,39 EUR. S sklepom, ki je predmet pritožbenega izpodbijanja je sodišče prve stopnje zavrglo toženčev predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.

Toženec obe odločitvi izpodbija s pravočasnima pritožbama.

V pritožbi proti sodbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v ugodilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče napačno tolmači, da je šlo pri sklenitvi posojilne pogodbe z dne 6.12.2001 za hipotekarni posel, na podlagi katerega naj bi posojilodajalec pridobil lastninsko pravico na zastavljeni nepremičnini. Takšna pogodba pa bi bila glede na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Stvarnopravnega zakonika nična. Posojilna pogodba je bila samostojen pravni posel, ki se je zaključil na dan zapadlosti posojila, kupoprodajni pogodbi pa sta bili ravno tako samostojen pravni posel, ki sta dajali kupcu, ki je bil slučajno posojilodajalec, lastninsko upravičenje na nepremičnini, plačilo kupnine pa je bilo urejeno tako, da je terjatev posojilodajalca predstavljala kupnino. Meni, da je (očitno tožeča stranka) pridobila terjatev proti družbi iz naslova zahtevka po izročitvi nepremičnine. O tem poslu so bili lastniki tožeče stranke obveščeni in s terjatvijo seznanjeni. Neverjetno je, da tožeča stranka v letih 2001 in 2002 ni opravila revizij poslovanja za leto 2001. Za pridobivanje poslov v Sloveniji je potrebno poslovati tako, da se sprejema tržne razmere, v katerih zahtevajo posredniki provizije. Tožeča stranka je zaradi pridobivanja poslov sprejemala takšen način poslovanja in dopuščala poslovanje z gotovino. V tem smislu je potrebno razumeti izpoved toženca in z rezervo vzeti izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je zanikal kakršnokoli vednost o načinu poslovanja. Brez ocene načina poslovanja v letu 2001 in 2002 je vlogo toženca nemogoče pravilno oceniti. Preuranjena je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec odgovoren za posel, ki ni dal rezultatov. V sodbi manjka ustrezna obrazložitev, kje sodišče najde ključno napako, ki naj bi jo storil toženec, zaradi katere odgovarja za neizterjavo do družbe V.A. Sodišče ni ocenilo nobene listine v zvezi z nepremičninami, ki so bile predmet kupoprodajnih pogodb. Dejanski stan je bil nepopolno in zmotno ugotovljen ter glede pravne ocene pogodb oprt na zakonske določbe, ki v konkretnem primeru ne morejo biti uporabljene. Nakazilo družbi S. je bil del načina poslovanja tožeče stranke. Tudi v tem primeru so dokazi nepravilno ocenjeni, saj je sodišče enostavno sledilo izpovedi obeh prič S., ne da bi opravilo ustrezno soočenje s tožencem. To bi bilo še bolj potrebno glede na to, da se S. natančnih zneskov nista spominjala. Glede zneska 4.172,93 EUR sodišču zadostuje podatek, da je bil ta znesek nakazan in da ni bil vrnjen.

Toženec je v pravočasni laični pritožbi proti sklepu sodišča prve stopnje navedel, da se sodišče ni spuščalo v vsebinske razloge njegove obrazložitve nezmožnosti plačila sodnih taks. Navedel je še, da nima več za zagovornika, ker ga ni sposoben plačevati in mu zato kot laiku niso poznani vsi pravni akti.

Pritožba proti sodbi ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nesporno, da je bil toženec v času izročitve zneskov 157.000,00 EUR in 4.172,93 EUR zakoniti zastopnik tožeče stranke in da je lahko sklepal pravne posle le v okviru dejavnosti tožeče stranke. Dejavnost tožeče stranke je bila prodaja pohištva, ne pa tudi posojanje denarja. Da je bilo tako, izhaja iz izpovedi direktorja tožeče stranke in pogodbe o zaposlitvi toženca. V njej je tudi izrecno določeno, da mora zakoniti zastopnik pridobiti predhodno soglasje ustanovitelja družbe za sklepanje poslov, ki presegajo letni strateški plan. Posojanje denarja ni bilo predvideno v nobenem letnem planu tožeče stranke. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec s sklenitvijo posojilne pogodbe in izplačilom zgoraj navedenih zneskov družbi V. A. prekoračil svoja upravičenja za zastopanje tožeče stranke, saj je šlo za posel izven dejavnosti tožeče stranke, zanj pa tudi ni imel nikakršnega dovoljenja. Prekoračitev upravičenj za zastopanje predstavlja posebno pojavno obliko protipravnega ravnanja, ki pogojuje zastopnikovo odškodninsko obveznost v razmerju do zastopanega, če je takšno ravnanje povzročilo nastanek škode in če je toženec zanj odgovoren (154. člen ZOR v zvezi z 1060. členom OZ). Škoda v obravnavanem primeru je v zmanjšanju premoženja tožeče stranke za navedena zneska prav zaradi nedopustnega ravnanja toženca (vzročna zveza), toženec pa se tudi ni uspel razbremeniti odgovornosti za svoje ravnanje s trditvami, da sam v pogodbi ni našel določbe, ki bi mu prepovedovala sklepanje takšnih pogodb. Tožbeni zahtevek za plačilo navedenih zneskov je že zato utemeljen, ne le zato, ker toženec pri sklepanju teh poslov naj ne bi ravnal kot dober oziroma skrben gospodar in pri tem ni poskrbel za ustrezno zavarovanje posojilne pogodbe. Kaj je podlaga izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje v njenih razlogih izrecno poudarilo, pri tem pa mdr. opozorilo tudi na neustrezno zavarovanje sklenjenega posla. Pritožba je usmerjena v stališče prvostopenjskega sodišča, ki ga je zavzelo v zvezi s tem in ki, kot je bilo navedeno, ni bistveno za izpodbijano odločitev. Ne glede na to pa ni dvoma tudi v neustreznost zatrjevanega zavarovanja, čeprav pri tem ni šlo za hipotekarni posel. Neutemeljen je tudi toženčev pritožbeni očitek pomanjkanja razlogov izpodbijane sodbe v zvezi s prisojo zneska 4.172,93 EUR. Glede toženčeve obveznosti vrnitve navedenega zneska je sodišče prve stopnje zavzelo enake razloge kot glede vrnitve zneska 157.300,00 EUR. Tudi z izplačilom omenjenega zneska je toženec prekoračil svoja upravičenja za zastopanje, kar pogojuje njegovo odškodninsko odgovornost. Dejanski okoliščini izročitve in višine tega zneska pa toženec v tej pravdi tudi ni prerekal. Toženec pa tudi ni prerekal, da mu je R. S. izročil znesek 7.511,27 EUR, ki mu ga je pred tem nakazal kot zakoniti zastopnik tožeče stranke. Pritožbeni očitek opustitve izvedbe dokaza s soočenjem toženca z navedeno pričo glede tega zneska je že zato neutemeljen, sicer pa toženec izvedbe navedenega dokaza tudi ni predlagal. Pritožba toženca se tako izkaže za neutemeljeno, zato je sodišče druge stopnje potem, ko je ugotovilo, da tudi ni podana nobena od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba proti sklepu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, ker je bil predlog podan skoraj mesec dni po nastanku taksne obveznosti (1. odstavek 13. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 4. člena Zakona o sodnih taksah). Takšna odločitev je pravilna. Da bi toženec dosegel učinek taksne oprostitve za vloženo pritožbo, bi moral predlog za oprostitev podati hkrati z vložitvijo pritožbe. Okoliščina, da mu kot laiku pravo ni poznano, ga pri tem ne opravičuje. Pravni red lahko deluje le v okviru fikcije, da vsi subjekti poznajo pravna pravila in da so se dolžni po njih ravnati. V civilnem pravu zato velja, da nepoznavanje prava škoduje, nepoznavanje zakona pa nikogar ne opravičuje. Tudi pritožbo proti sklepu je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).