Jedro

Prvi tožnik je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju pri drugem tožniku (podani so bili vsi elementi delovnega razmerja), v posledici česar je bil pravilno vključen v obvezno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja. Zato niso bili podani pogoji za ugotavljanje lastnosti zavarovanca, prav tako pa niso bili podani pogoji za ugotovitev ničnosti prijave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 3. 2012 in št. ... z dne 7. 5. 2012, da je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo v roku 30 dni in da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izpovedi prvega tožnika in zakonitega zastopnika drugega tožnika o tem, da prvi tožnik v spornem obdobju ni delal. Prvi tožnik ni prihajal v prostore drugega tožnika niti ni z njim imel stikov. Zakoniti zastopnik drugega tožnika je med sporom izvedel, da je bil prvi tožnik hudo bolan. V kolikor bi dejansko obstajala kakršnakoli komunikacija med prvim in drugim tožnikom, bi drugi tožnik zahteval predložitev bolniških listov ter uveljavljal regresne zahtevke od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V spornem obdobju prvi tožnik za drugega tožnika ni opravljal ničesar, ampak je bil fiktivno zaposlen po pogodbi o delu. Podjemna pogodba je bila sklenjena izključno zato, da je lahko drugi tožnik izpolnjeval pogoje za opravljanje dejavnosti varovanja. Med tožnikoma je obstajal dogovor o honorarnem delu, zato ne vzdrži sklicevanje sodišča na izplačevanje plače prvemu tožniku. Po mnenju tožnikov ni podan element osebnega in nepretrganega dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Sodišču prve stopnje očita, da je v 8. točki obrazložitve zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je obrazložilo, da naj bi drugi tožnik izpovedal o izplačilu bruto zneska 13.511,98 EUR. Dejansko je šlo za izplačilo v takratnih SIT. Za obravnavani spor ni relevantno, kakšne obrazce je izpolnjeval drugi tožnik, saj prvi tožnik ni bil seznanjen s prijavami v obvezno zavarovanje. Plačilo, ki ga je prvi tožnik prejel, je treba šteti kot odmeno za posojeno ime in izobrazbo, zato ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za plačo. Pritožnika menita, da ni relevantno, ali so bili od honorarja plačani prispevki, kot bi šlo za plačo. Z navedenimi formalnostmi prvi tožnik ni bil seznanjen niti nanje ni mogel vplivati. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, če in kdaj je prvi tožnik prejel dohodninsko odločbo za leto 2006, zato so neutemeljeni očitki sodišča o tem, da bi moral po prejemu dohodninske odločbe ustrezno reagirati. Sklicevanje sodišča na navedbe pritožnikov v predsodnem postopku glede opravljanja dela po pogodbi ni relevantno, ker je do teh navedb prišlo zaradi nesporazuma. Dogovorjeno je bilo, da prvi tožnik po potrebi opravlja do 3 ure tedenskega dela, vendar do tega ni prišlo, kot izhaja iz dopisa MNZ. Prvi tožnik navaja, da po upokojitvi ni zaprosil za izdajo službene kartice in je ni uporabljal oziroma vedel, da z njo razpolaga drugi tožnik. Pravilne so navedbe prvega tožnika o njegovem nepoznavanju predpisov. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da so naloge varnostnega inženirja tako pomembne, da se jih mora opravljati v delovnem razmerju. Prvi tožnik ni bil prostovoljno vključen v organizirani delovni proces delodajalca, ker za drugega tožnika ni delal ničesar, zlasti ni bilo prostovoljne vključitve v delovno razmerje. Po prepričanju tožnikov ni bilo nadzora niti navodil drugega tožnika, saj prvi tožnik z njim ni imel nobenega kontakta. Prvi tožnik je pridobil pravico do honorarja, ker je izpolnil svojo obveznost. Uveljavljata povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Tožnika uveljavljata kršitev določb postopka, ker je sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je zakoniti zastopnik drugega tožnika izpovedal o izplačilu bruto zneska 13.511,98 EUR namesto v SIT. Dejansko gre za pomoto pri zapisu denarne enote, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Glede očitka v smeri, da je podana kršitev iz 22. člena Ustave RS (ker naj bi sodišče v zadevi napačno odločilo) pa zadostuje že odgovor, da se je sodišče v svoji sodbi opredelilo do vseh za odločitev relevantnih navedb. Pritožba pod očitkom navedene kršitve v resnici sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava.

Predmet tega socialnega spora je na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe št. ... z dne 7. 5. 2012 in prvostopenjske odločbe št. ... z dne 13. 3. 2012, s katero je bila zavrnjena zahteva za nepriznanje lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja v obdobju od 15. 12. 2005 do 12. 1. 2006 za polni delovni čas in v obdobju od 13. 1. 2006 do 24. 4. 2007 za tri ure na teden.

Po prvem odstavku 258. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se lastnost zavarovanca iz obveznega zavarovanja ugotavlja na podlagi predpisov o matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Na podlagi prvega odstavka 46. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) ima lastnost zavarovanca vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1 in je prijavljena v zavarovanje. Skladno s prvo alinejo prvega odstavka 47. člena ZMEPIZ lastnost zavarovanca ob pogoju vložene prijave v zavarovanje pridobi oseba iz 13. člena ZPIZ-1 (zaposleni v Republiki Sloveniji) z dnem vstopa v delovno razmerje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da formalnosti pri ugotavljanju lastnosti zavarovanca, konkretno drugega tožnika, niso relevantne. Temelj za ugotavljanje lastnosti zavarovanca je glede na navedeno ureditev tudi predhodna prijava v zavarovanje. Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je prijave v zavarovanje iz naslova delovnega razmerja in odjave iz zavarovanja na predpisanih obrazcih za sporni obdobji vložil in podpisal drugi tožnik kot zavezanec za vlaganje prijav v smislu 23. člena ZMEPIZ. Vlaganje prijav in odjav v obvezno zavarovanje je torej relevantno, saj ZMEPIZ v 46. členu nanje veže pravne posledice. Na drugačno presojo ne vpliva izostanek izročitve fotokopije prijave s strani drugega tožnika, sicer pa deveti odstavek 23. člena ZMEPIZ izrecno določa, da so zavezanci za vlaganje prijav v zavarovanje dolžni zavarovancem vročiti kopijo prijave v zavarovanje. To pomeni, da je bil drugi tožnik dolžan prvemu tožniku vročiti kopijo obrazca, s katero ga je prijavil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedeno dolžnost delodajalca posebej opredeljuje drugi odstavek 9. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami). Tudi po tej določbi je delodajalec dolžan delavca prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi in mu izročiti fotokopijo prijave v 15 dneh od nastopa dela.

Tožena stranka je v prvostopenjski odločbi ugotovila, da pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje, ob uvedbi postopka ni več trajalo, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za ugotavljanje lastnosti zavarovanca v smislu 49. člena ZMEPIZ. Kljub temu je tožena stranka v dokončni odločbi ugotavljala, ali so v spornih obdobjih obstajali elementi delovnega razmerja.

Na podlagi 4. člena ZDR je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem razmerje, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 9. člena ZDR). Pri tem pa ZDR v drugem odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v povezavi z določbami 20. člena tega zakona, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane in objavljene pogoje za opravljanje dela.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je drugi tožnik dne 14. 1. 2006 pri Zavodu za zaposlovanje podal prijavo prostega delovnega mesta odgovorna oseba za varovanje, za katero se zahteva izobrazba magister tehničnih znanosti, za nedoločen čas, s krajšim delovnim časom 3 ure tedensko in gibljivim/nestalnim urnikom dela. Navedeno kaže na to, da je drugi tožnik v letu 2006 iskal osebo za zaposlitev v delovnem razmerju. Nadalje je iz pregleda prometa razvidno, da je prvi tožnik mesečno prejemal nakazila, ki jih je drugi tožnik označil kot "plača", iz priloženih dohodninskih odločb za leti 2006 in 2007 pa, da so bili za tožnika vplačani prispevki. Ti so vezani na delovno razmerje. Pritožnika neutemeljeno izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje, da prvi tožnik ni opravljal osebnega dela, po navodilih in nadzorom drugega tožnika. Izpovedi tožnikov, da prvi tožnik ni opravljal dela in da je šlo za formalno sklenitev pisne podjemne pogodbe, sta v neskladju z listinsko dokumentacijo v spisu. Poleg že navedene prijave potrebe po delu, prijav in odjav iz obveznega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja ter dokazil o rednem plačevanju plače in plačanih prispevkih, je prvi tožnik v predsodnem postopku navajal, da je delo v obsegu treh ur tedensko opravil in zanj prejel plačilo ter da bi prekinil z delom, če bi vedel, da bo prejemal samo polovico pokojnine. Prav tako sta tožnika v pritožbi z dne 29. 3. 2012 navajala, da je prvi tožnik opravljal delo tri ure tedensko, in sicer posle, povezane z opravljanjem dejavnosti varovanja. Opravljanje dela v okviru te dejavnosti ni vezana na prostore delodajalca, zato so navedbe o tem, da prvi tožnik ni prihajal v prostore delodajalca, neutemeljene. Ravno tako zatrjevana huda bolezen tožnika in začasna nezmožnost za delo ne vplivata na obstoj pravic in obveznosti na podlagi delovnega razmerja in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja (prim. četrti in peti odstavek 9. člena ZDR).

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili podani vsi bistveni elementi delovnega razmerja v smislu določb 4. člena ZDR. V četrtem odstavku 15. člena ZDR določa, da na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, v drugem odstavku 11. člena pa ob pogojih iz 4. člena ZDR izrecno prepoveduje opravljanje dela na podlagi drugih pogodb civilnega prava. Iz tega razloga sodišče utemeljeno ni upoštevalo podjemne pogodbe z dne 15. 12. 2005 za čas od 15. 12. 2005 do 20. 4. 2007. Ta pogodba nima učinka med strankama, ampak velja ustno sklenjena in dejansko realizirana pogodba o zaposlitvi. Po 11. členu ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Po 50. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek). Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek). Glede na navedene dejanske ugotovitve je potrebno ugotoviti, da je šlo za (prikrito) delovno razmerje in sta tožnika sklenila "običajno" pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Uporaba službene izkaznice v spornem obdobju in izostanek prijav MNZ glede uporabe fizične sile ne vpliva na ugotovitev, da je šlo za opravljanje dela v smislu določbe 4. člena ZDR.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker pritožnika v tem sporu nista uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krijeta svoje stroške pritožbe.