Jedro

Carinski zavezanec za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti od carinske črte do prevzemne carinarnice, je po 2. odstavku 24. člena carinskega zakona prevoznik oziroma oseba, ki je blago prevzela od odpravne carinarnice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnice proti odločbi carinarnice z dne 30.12.1991. Ta odločba je bila odpravljena, tožnici pa naloženo plačilo zneska 149.466,00 SIT iz naslova carinskih davščin po uvozni carinski prijavi z dne 24.12.1990, za 12.661 kg raznega trgovskega blaga v vrednosti 29.256.840 LIT. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje svojo odločbo nepravilno izdal na podlagi 1. odstavka 389. člena carinskega zakona, saj se ta lahko uporabi samo v primerih, ko je postopek o carinskem prekršku končan s pravnomočno odločbo, ne pa tudi v obravnavanem primeru, ko postopek o prekršku sploh ni bil uveden. Tožnica je dala carinarnici poroštveno izjavo, s katero se je zavezala plačati obračunane uvozne dajatve za blago, ki ga je prevoznik prijavil dne 24.12.1990 carinski izpostavi in je bilo s prijavo za uvoz in tranzit blaga z dne 24.12.1990 napoteno prevzemni carinarnici z rokom predaje 26.12.1990. To blago prevzemni carinarnici ni bilo predano in tožnica ni dokazala, da so bile zanj plačane carina in druge uvozne davščine, zato ji je tožena stranka te dajatve obračunala po tečaju in predpisih, ki so veljali 26.12.1990, to je na dan, ko je bilo blago dano v prost promet v smislu 7. točke 1. odstavka 19. člena carinskega zakona. Po določilu 2. odstavka 249. člena tega zakona carinarnica lahko uvede postopek carinjenja po uradni dolžnosti, ne da bi morala čakati na pravnomočno odločbo o prekršku.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi uporabila 2. odstavek 249. člena carinskega zakona nepravilno. Gre za splošno določbo, ki je v zakonu precizirana v 275., 323. in 389. členu, ki tudi jasno določajo, kdo je plačnik uvoznih dajatev - carinski zavezanec, storilec prekrška ali posestnik blaga - tožnica pa ni ne prvo, ne drugo in ne tretje. Tožnica tudi meni, da tožena stranka za izdajo odločbe na podlagi 1. odstavka 389. člena carinskega zakona ni krajevno pristojna, saj prekršek ni bil storjen na območju Republike Slovenije, temveč na območju carinarnice v Srbiji. Po zakonu o prekrških pa je krajevna pristojnost določena po območju, kjer je prekršek storjen. Tožnica meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbe carinskega zakona, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa, predloženega v tej sporni zadevi, izhaja, da je tožnica vložila dne 24.12.1990 pri carinski izpostavi prijavo za uvoz in tranzit blaga. Prijavi je priložila poroštveno izjavo, s katero se ne na podlagi določila 93. člena carinskega zakona zavezala, da bo v primeru nepredaje blaga namembni carinarnici, poravnala carinarnici po predložitvi izrecne zahteve vse pripadajoče carinske in druge uvozne dajatve. Nesporno je, da carinsko blago, uvoženo na podlagi citirane prijave, ni bilo prijavljeno prevzemni carinarnici do 26.12.1990, to je do roka, določenega po navedeni prijavi, niti kasneje. Tožeča stranka zatrjuje, da v obravnavanem primeru ni carinski zavezanec. Po presoji sodišča nima prav, ko se glede tega sklicuje na 2. odstavek 249. člena carinskega zakona (CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90). Ta določba ureja samo vprašanje, kdaj lahko pristojni upravni organ začne postopek carinjenja po uradni dolžnosti. Carinskega zavezanca za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti od carinske črte do prevzemne carinarnice, določa 2. odstavek 24. člena CZ. Po tej določbi je carinski zavezanec prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice. Iz dejstva, da je tožnica vložila navedeno uvozno carinsko prijavo in iz dejstva, da je dala poroštveno izjavo, sklicujoč se na 93. člen CZ, po presoji sodišča izhaja, da je tožnica v smislu carinskih predpisov prevzela odgovornost za predajo carinskega blaga namembni (prevzemni) carinarnici, torej jo je šteti za osebo, ki je blago prevzela od carinarnice. Tožničina tožbena trditev, da ni carinski zavezanec, potemtakem ni utemeljena.

Prav tako po presoji sodišča ni utemeljena tožbena trditev, da tožena stranka za vodenje postopka ni krajevno pristojna. Sklicevanje na določbe zakona o prekrških bi bilo namreč utemeljeno le, če bi šlo za odločanje v postopku o prekrških. Izpodbijana odločba se nanaša na carinjenje blaga in ne na carinski prekršek. Glede carinjenja blaga, ki se uvaža, določa krajevno pristojnost 1. odstavek 250. člena CZ. Po tej določbi carini praviloma carinarnica, kateri je bilo blago prijavljeno za carinjenje. V primeru, da blago ni bilo prijavljeno za carinjenje prevzemni carinarnici, je za carinjenje pristojna odpravna carinarnica. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, zato tožnica s tožbo ni mogla uspeti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in carinski zakon je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, štev. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.