Jedro

Za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, storjeno na škodo tržne inšpektorice je bila vložena po pooblaščencu odvetniku zasebna tožba, pa tekom postopka na prvi stopnji kot predlog za pregon ni bila odstopljena pristojnemu okrožnemu državnemu tožilcu, kot je to predvideno v določbah 178. člena KZ. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi I. odst. 252. člena ZKP to sodbo sicer po dolgotrajnem postopku petih let, ko je bila že enkrat izdana oprostilna sodba in zadeva po sodišču druge stopnje razveljavljena in vrnjena v novo sojenje, zasebno tožbo zavrglo. To odločitev, ker gre le za začasno procesno oviro, je pritožbeno sodišče potrdilo, kar pa bi sicer tudi samo moralo ugotoviti na podlagi 393. člena ZKP pri obravnavi pritožbe, v kolikor ne bi prišlo do takšne odločitve na prvi stopnji.

Razveljavilo pa je odločbo o stroških kazenskega postopka, ker je glede na začasno procesno motnjo takšna odločba preuranjena, tako da bo moralo sodišče prve stopnje o stroških odločiti v nadaljnjem postopku, da ne bi bila zasebna tožilka prizadeta.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca zasebne tožilke se delno ugodi in se razveljavi odločba o stroških kazenskega postopka, sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je bila zavržena zasebna tožba zasebne tožilke zoper obd. K. G., s stroški kazenskega postopka oziroma potrebnimi izdatki obdolženke, potrebnimi izdatki ter nagrado njenega zagovornika ter s plačilom povprečnine 100.000,00 tolarjev pa je bila obremenjena zasebna tožilka.

Proti takšni odločitvi se je pravočasno pritožil pooblaščenec zasebne tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in predlagal naj pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je le delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče po pregledu podatkov kazenskega spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upravičeno odločilo, da gre za takoimenovano začasno procesno oviro, ker zadeva, to je zasebna tožba ni bila odstopljena kot predlog okrožnemu državnemu tožilcu, ki bi odločil, ali bo sprožil na podlagi vložene zasebne tožbe, to je predloga, kazenski pregon zoper obdolženko, ker naj bi šlo za žaljivo obdolžitev uradne osebe. Pritožnik sicer trdi, da bi to moralo storiti sodišče prve stopnje, kar je bila sicer res včasih praksa sodišč, da so pomagale neukin strankam, vendar je v tem primeru zasebno tožbo vložil pooblaščenec, ki je odvetnik in bi v prvi vrsti on moral zasebno tožbo kot predlog poslati pristojnemu okrožnemu državnemu tožilcu. Res pa je in to ima pooblaščenec prav, da bi moralo takšen sklep izdati sodišče že prej in ne šele sedaj po več kot petih letih. Pripomniti pa je še, da odločitev sodišča prve stopnje pravilno temelji na določbah 352. člena Zakona o kazenskem postopku, vendar pa s tem zasebni tožilki ni onemogočena pravna zaščita, kajti v kolikor pristojni tožilec ne bo pregona prevzel, bo sodišče prve stopnje še vedno lahko in tudi moralo postopati po pravočasno vloženi zasebni tožbi.

Ker pa je podana možnost, da se bo kazenski postopek po odločitvi pristojnega tožilca nadaljeval, je odločitev o stroških preuranjena.

Zato je pritožbeno sodišče to odločbo razveljavilo. Tako bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o stroških ponovno, ko bo odpravljena začasna procesna ovira.