Jedro

Odpoved v korist določenega dediča se ne šteje za odpoved dediščini.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v I./3., II. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine ter kdo so zakoniti dedni upravičenci, nato pa ugotovilo, da se je M. K. dedovanju odpovedala in za zakonite dediče razglasilo F. B., B. Š., M. P. in A. H., vsakega do ¼ zapuščine.

2. Zoper tak slep se zaradi bistvene kršitve določb postopka pravočasno pritožujeta dedinji B. Š. in M. P. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da se je dedinja M. K. želela zapuščini odpovedati v korist B. Š., sodnica pa jo je opozorila, da to ni mogoče in da tudi ni mogoče, da bi se odpovedala zapuščini v korist vseh dedičev razen dedinje A. H. Sodnica ni pojasnila, zakaj to ni mogoče. Po izjavi M. K. da se v korist A. H. zapuščini ne želi odpovedati, je sodnica dejala, naj se ne spreneveda in da se vse snema. Dedinji želita, da se upošteva dogovor med starši in dediči, ki bi bil izpolnjen, če bi se lahko M. K. odpovedala dedovanju v korist B. Š.

3. Pritožba je bila vročena ostalim dedičem. M. K. je v odgovoru na pritožbo navedla, da se strinja z vsemi navedbami pritožnic. A. H. se v odgovoru na pritožbo ukvarja z vprašanjem, kakšen je bil dogovor z zapustnico, na pritožbene navedbe o poteku naroka pa ne odgovori.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz pritožbenih trditev, ki jih potrjuje odgovor na pritožbo M. K. in jim odgovor na pritožbo A. H. ne nasprotuje, izhaja, da je na naroku zapuščinske obravnave prišlo do nerazumevanja izjave dedinje M. K. Kaže, da se ta ni želela odpovedati dedovanju, ampak svoj dedni delež sprejeti in ga odstopiti sodedinji. Pravni laiki to pogosto poimenujejo odpoved dediščini v korist sodediča ali sodedičev. Takšna izjava pa materialnopravno ni odpoved dediščini, ampak izjava o sprejemu dednega deleža in odstopu tega sodediču (2. odstavek 136. člena Zakona o dedovanju; ZD). Da je prišlo do nesoglasja v zvezi z vsebino oz. (ne)razumevanjem dedne izjave M. K., izhaja tudi iz uradnega zaznamka sodnice na dnu zapisnika o zapuščinski obravnavi, sestavljenega 2. 6. 2014. 6. V skladu z določbo 5. točke prvega odstavka 210. člena ZD lahko zapuščinsko sodišče o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini, odloči samo, če dejstva med strankami niso sporna (kar se izkazuje v pritožbenem postopku). Če bi bile trditve o teh dejstvih (torej, da je dedinja M. K. želela svoj dedni delež odstopiti dedinji B. Š.) sporne, pa bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 210. člena ZD zapuščinsko obravnavo prekiniti in stranke napotiti na pravdo.

7. Zaradi opisanega je višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, da bo v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje lahko ravnalo kot je bilo zgoraj opisano.