Jedro

Tožnica prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni vložila na predpisanem obrazcu oziroma skladno z 32. členom ZBPP. Tega ni storila niti po posebnem pozivu. Zato je pravilna odločitev, da se njena prošnja na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP zavrže.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče RS prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem, v zvezi s tožbo zoper sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 160/2012-5 z dne 25. 10. 2012 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, zavrglo. Prav tako je zavrglo pritožbo prosilke zoper sklep opr. št. Bpp 211/2012-3 z dne 18. 1. 2013. V obrazložitvi pojasnjuje, da se v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) prošnjo za dodelitev BPP vloži pisno na predpisanem obrazcu, kot to določata prvi in drugi odstavek 32. člena zakona. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). V skladu s prvim odstavkom 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa mora biti vsaka vloga razumljiva in obsegati vse kar je treba, da se lahko obravnava. Pristojni organ za BPP v nadaljevanju ugotavlja, da prošnja tožnice ni bila vložena na predpisanem obrazcu, njena vsebina pa je bila nepopolna. Iz vloge prosilke je bilo namreč mogoče razbrati le podatke o zadevi ter obliki in obsegu uveljavljanja BPP. Ni pa tožnica navedla ostalih podatkov iz tretjega odstavka 32. člena ZBPP. Zato je bila s pozivom z dne 30. 11. 2012 poučena, kako je treba glede na določila ZBPP in Pravilnika, vložiti prošnjo za dodelitev BPP oziroma, kaj mora ta vsebovati, ter da njena prošnja ni vložena na predpisanem obrazcu oziroma da je njena vsebina nepopolna ter zato ni primerna za obravnavo. Prosilka je bila tudi opozorjena na pravne posledice, če v postavljenem 8-dnevnem roku ne bo odpravila pomanjkljivosti iz prošnje.

Prosilka se je na poziv sodišča odzvala z ugovorom, ki ga je organ za BPP prejel 19. 12. 2012. V njem je navedla, naj se izpodbijani poziv k dopolnitvi vloge za brezplačno pravno pomoč, ki nima podlage v Ustavi in zakonu, odpravi in razveljavi, tožnici pa dodeli brezplačno pravno zastopanje. Pri tem se je sklicevala na 4. točko 10. člena ZBPP in četrti odstavek 11. člena ZBPP.

Organ za BPP v nadaljevanju pojasnjuje, da določbe četrtega odstavka 11. člena ZBPP ni mogoče razlagati na način, kot ga razlaga prosilka. Ker je vlogo vložila kot fizična oseba, je organ za BPP v skladu z določbo tretjega odstavka 11. člena ZBPP pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP dolžan ugotavljati finančni položaj prosilke. Ta pa v dopolnitvi ni navedla nobenih podatkov o svojem premoženjskem stanju. Prav tako ni navedla podatkov o svojem dohodkovnem stanju. Tudi po pozivu k dopolnitvi pristojnemu organu za BPP prosilka ni predložila pisne izjave o premoženjskem stanju, ki jo prosilec poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo na obrazcu, ki je sestavni del prošnje za dodelitev BPP, kot to določa prvi odstavek 20. člena ZBPP in je predpisano s Pravilnikom. Po izrecni določbi prvega odstavka 20. člena ZBPP je podlaga za ugotavljanje premoženjskega stanja podana šele, ko je podana pisna izjava prosilca o premoženjskem stanju pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pri tem se sklicuje tudi na določbo petega odstavka 20. člena ZBPP. Glede na navedeno je pristojni organ za BPP prošnjo tožnice ocenil kot nepopolno in neprimerno za nadaljnje obravnavanje. Zato jo je zavrgel na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP.

Po izrecni določbi 34. člena ZBPP pritožba v postopku odločanja o dodelitvi BPP ni dovoljenja, na kar je bila prosilka tudi izrecno opozorjena v pravnem pouku izpodbijanega sklepa. Dopusten pa je upravni spor zoper končno odločbo, s katero je odločeno o zahtevi prosilke za dodelitev BPP. Prosilka se je pritožila zoper odločitev sodišča v tem postopku, da se njena zahteva za izločitev višje sodnice svétnice A.A., zavrne. Če pritožba ni dovoljena, ali če je prepozna ali jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP. Ker je prosilkina pritožba zoper sklep o zavrnitvi prosilkine zahteve za izločitev nedovoljena, jo je upravni organ zavrgel. Tožnica vlaga tožbo zoper sklep o združitvi zadev v skupno obravnavanje in odločanje in o zavrženju predloga za določitev brezplačne pravne pomoči v zadevi opr. št. Bpp 211/2012-6 z dne 26. 3. 2013. Sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi in izpodbijani sklep, ki nima podlage v Ustavi in zakonih odpravi, tožeči stranki pa dodeli brezplačno pravno pomoč za zastopanje v omenjeni zadevi. V nadaljevanju se sklicuje na 12. člen ZBPP in meni, da izpodbijani sklep nima materialne pravne podlage v omenjenem zakonu. Zadeva ni upravna zadeva, kar pomeni, da naslovno sodišče ni pristojno za njegovo odločanje. Pri tem se sklicuje na 1. člen ZUP. Meni, da ugotovitev organa za BPP, da je treba njeno prošnjo po določbi prvega odstavka 24. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrniti kot neutemeljeno, ni zakonita. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 24. člena ZBPP in drugi odstavek 37. člena ZBPP. Navaja, da je tožbo vložila v interesu občanov kot članica mestnega sveta Mestne občine A. Višja sodnica A.A. ni organ za BPP in nima, na podlagi prvega. odstavka 33. člena ZBPP, nobenih pravic. Določba prvega odstavka 20. člena ZBPP ni pravna podlaga za ugotavljanje odgovornosti prosilca. Pravice državljanov so zagotovljene na način, določen v 87. členu Ustave RS, in jih je mogoče uresničevati samo z omejevanjem državnih organov, kot to določa 120. člen Ustave RS. Izpodbijani odločitvi, ki ni utemeljena na zakonu, pa ni mogoče ugovarjati na podlagi zakona.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z ugovorom tožnice, da višja sodnica svétnica A.A. ni bila pristojna za izdajo izpodbijane odločbe iz razloga, ker nima nobenih pravic, sodišče pojasnjuje naslednje: V upravni zadevi, za katero je pristojen individualno voden organ, izda v smislu 28. člena ZUP odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik. Ta pa lahko na podlagi drugega odstavka omenjenega člena pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev. Slednje se je zgodilo tudi v danem primeru. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je bilo A.A. tako pooblastilo dano s strani predsednice sodišča, št. Su 120103/2010-4 z dne 25. 2. 2010. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice na to, da v zadevi ne gre za upravno zadevo in da torej ni podlage za upravno odločanje in združevanje zadev. Sodišče pri tem pojasnjuje naslednje: Kot je bilo tožnici že pojasnjeno, postopa pristojni organ v zadevah brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, kot to določa drugi odstavek 34. člena ZBPP. Dileme o tem, da gre za upravno zadevo in postopanje po ZUP, torej ne more biti. Sodišče v zadevi Bpp 211/2012-6 z dne 26. 3. 2013 ni odločilo o združitvi zadev, pač pa zgolj o zavrženju pritožbe tožnice za določitev brezplačne pravne pomoči ter o zavrženju njene pritožbe zoper sklep, s katerim je Upravno sodišče RS sklenilo, da se zahteva prosilke za izločitev višje sodnice svétnice A.A. v zadevi opr. št. Bpp 196/2012 zavrne. Ugovori, ki se na slednje ne nanašajo, so zato neupoštevni.

V zadevi ni sporno, da tožnica prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni vložila na predpisanem obrazcu oziroma skladno z 32. členom ZBPP. Tega ni storila niti po pozivu upravnega organa. Zato je tudi po mnenju sodišča odločitev upravnega organa, da njeno prošnjo na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP zavrže, pravilna. Tožnica v tožbi tudi ne izpodbija odločitve upravnega organa v zvezi z zavrnitvijo njenega predloga glede izločitve sodnice A.A. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja upravni organ in se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge upravnega organa sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Pri tem še pripominja, da so ugovori tožnice, ki se nanašajo na sklep o združevanju zadev nerelevantni, saj izpodbijani sklep v izreku take odločitve ne vsebuje. Posledično se zato sodišče tudi ni bilo dolžno izreči o njih.

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.