Jedro

Do poškodbe tožnika je prišlo pri zapiranju protipožarnih vrat, ki so tožniku delno priprla roko in mu odščipnila četrti prst leve roke. Prvo tožena stranka je opustila nadzor nad upoštevanjem navodil za varno delo oz. varno uporabljanje vrat, zato je odgovorna za nastalo škodo po načelu krivdne odgovornosti.

Tožnik je ravnal v nasprotju s tisto skrbnostjo za lastno varnost, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, ko stopa skozi vrata, posebej še, če gre za težka vrata, ki se zapirajo na poseben zapiralni mehanizem. Tožnik je poskušal ustaviti vrata, tako da je dlan leve roke naslonil na vrata in jih skušal zadržati. Tudi po izkustvenem pravilu je takšno ravnanje lahkomiselno, saj bi moral pričakovati, glede na težo vrat, da mu lahko vrata prste stisnejo, glede na kratek časa zapiranja vrat. Zato tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša 20 %.

Izrek

Pritožbama prvo in drugo tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da glasi: „I. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do prvo tožene stranke, in sicer za nepremoženjsko škodo v znesku 2.640,00 EUR, za natečene obresti za nepremoženjsko škodo za čas od 31. 12. 2009 do dneva uvedbe stečajnega postopka 28. 7. 2011 v znesku 374,16 EUR, za stroške prevozov v znesku 40,00 EUR, za obresti na ta znesek za čas od 31. 12. 2009 do uvedbe stečaja 28. 7. 2011 v znesku 5,69 EUR, za stroške tuje pomoči v znesku 21,60 EUR, za natečene obresti za čas 31. 12. 2009 do 28. 7. 2011 v znesku 3,23 EUR oziroma v skupnem znesku 3.084,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2011 do plačila.

V presežku do 3.855,62 EUR terjatev tožeče stranke ne obstoji.

II. Drugo tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.701,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje do plačila.

V presežku do 3.377,00 EUR se zahtevek tožeče stranke zavrne.“ V preostalem se pritožbi prvo in drugo tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do prvo tožene stranke in sicer za nepremoženjsko škodo v znesku 3.300,00 EUR, za natečene obresti za nepremoženjsko škodo za čas, od 31. 12. 2009 do dneva uvedbe stečajnega postopka dne 28. 7. 2011, v znesku 467,70 EUR, za stroške prevoza v znesku 50,00 EUR, za natečene obresti na navedeni znesek, za čas od 31. 12. 2009 do dneva uvedbe stečaja 28. 7. 2011, v znesku 7,09 EUR, za stroške tuje pomoči v znesku 27,00 EUR, za natečene obresti od navedenega zneska za čas od 31. 12. 2009 do dneva uvedbe stečajnega postopka 28. 7. 2011 v znesku 3,83 EUR oz. v skupnem znesku 3.855,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je drugo tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 3.377,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper točki I in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje prvo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter tožniku naloži v plačilo stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. V pritožbi navaja, da v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) odškodnine za poškodbe, ki so povezane z delom pri dolžniku in poklicne bolezni štejejo za prednostno terjatev v stečajnem postopku in mora kot taka biti poplačana takoj, ko je v stečajnem postopku ugotovljena. Glede na to, da je bilo z izpodbijano sodbo odločeno, da se terjatev tožnika ugotovi v stečajnem postopku nad prvo toženo stranko, bi bil stečajni upravitelj po pravnomočnosti sodbe primoran ugotovljeno terjatev tudi plačati v skladu z določbami ZFPPIPP, čeprav je bilo plačilo odškodnine naloženo v plačilo drugo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe natančno obrazložilo, kako je do škodnega dogodka prišlo in sicer, da je tožnik, ko je prihajal iz jutranjega sestanka, poskušal ujeti zapirajoča se vrata, kar mu ni uspelo. Z levo roko je hotel zadržati vrata, pri tem pa je dlan leve roke položil na vratno krilo, tako da je del prsta gledal preko vratnega krila in zaradi teže tožnik vrat ni uspel zadržati, zato mu je priprlo prstanec leve roke med podboj in vratno krilo, pri tem pa mu je odščipnilo vrh prsta. Izvedenec je v izvedeniškem mnenju navedel, da je bila sila zapiranja vrat ustrezna, upoštevaje standarde in tehnične specifikacije proizvajalca zapiranja vrat ter da je do nesreče prišlo, ker tožnik ni izkoristil celotnega zapiralnega časa. Izvedenec je prav tako zapisal, da delavec ni pravilno zadržal vrat in da za odpiranje vrat služi kljuka na vratih, kar pa sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Prav tako sodišče ni upoštevalo prispevka tožnika k nastanku škode, temveč je zgolj zapisalo, da če bi bila vrata izdelana tako, da ne bi ogrožala varnosti delavcev, tožniku prsta ne bi odščipnilo, temveč zgolj stisnilo. Do poškodbe namreč ne bi prišlo, če bi tožnik pravilno uporabil vrata in sicer, če bi vrata poskušal zadržati tako, da bi prijel za kljuko. Tožnik je ravnal povsem nepremišljeno, glede na to, da je vrata dobro poznal, jih vsakodnevno uporabljal in je vedel, da so težka. Nepremišljeno ravnanje tožnika je bistveno vplivalo k nastanku poškodbe in zato bi moralo sodišče pri odmeri višini odškodnine upoštevati soprispevek tožnika najmanj v višini 80 %. Sodišče pa je v sodbi še navedlo, da je prvo tožena stranka vrata izdelala sama in da roba vrat ni ustrezno zaščitila, zato je krivdno odgovorna. Pri tem je sodišče sodbo oprlo na dejstva, ki v postopku niso bila zatrjevana, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokaza ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Priglaša stroške pritožbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje pa se pritožuje tudi drugo tožena stranka in sicer zoper II. in IV. točko izreka sodbe, iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in iz razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je naslovno sodišče dne 11. 3. 2013 izdalo sodbo, s katero je v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko, v točki II izreka sodbe pa zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko. Tožnik je zoper omenjeno sodbo vložil pritožbo, pri čemer je navedel, da pritožbe ne vlaga zoper II. točko izreka, zato je postala II. točka pravnomočna. Pritožbeno sodišče je razveljavilo celotno sodbo sodišča prve stopnje in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa je isto kršitev zagrešilo sodišče prve stopnje, ko je dejansko odločalo o zahtevku, o katerem je že predhodno bilo pravnomočno razsojeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila vrata kovinska, z ostrimi robovi, težka 100 kg, in da je bila sila zapiranja vrat glede na težo in število jezičkov ustrezna, da pa je vrata izdelala prvo tožena stranka sama, pri tem pa rob vrat ni zaščitila na takšen način, da bi preprečila možnost hudih poškodb. Neresnična je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvo tožena stranka sama izdelala vrata in je ugotovitev v nasprotju s trditveno podlago strank. Sodišče je spregledalo, da je izvedenec ugotovil, da so vrata povsem ustrezna ter ustrezajo vsem standardom, ter da tožnik vrat ni odpiral niti z minimalno skrbnostjo. Nasprotno, tožnik je ravnal celo v nasprotju z minimalno skrbnostjo, saj vrat, ki so mu bila zelo dobro poznana, ni prijel za kljuko ali pa vsaj za krilo. Vsakemu posamezniku je povsem jasno, da vrat ne sme zadržati na način, da jih prime za stranico. Omenjeno ravnanje tožnika bi tako naslovno sodišče moralo upoštevati ter ga obravnavati kot vzrok za škodni dogodek, podredno pa, kot bistveni soprispevek k škodnemu dogodku. Drugo tožena stranka tudi meni, da je naslovno sodišče pri presoji višine odškodnine napačno uporabilo materialno pravo, saj je povsem opustilo objektivizacijo odškodnine, katero bi moralo napraviti. Tožnik predujma za izvedenca medicinske stroke ni založil, zato je sodišče višino odškodnine prisodilo na podlagi listin v spisu in tožnikove izpovedbe. Pri tem pa sodišče ni upoštevalo predložene zdravstvene dokumentacije. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je tožnik utrpel poškodbo četrtega prsta leve roke, tako da so mu vrata odščipnila le jagodico prsta in da je gibljivost prsta povsem normalna, noht pa nepoškodovan. Vršiček mu je bil prišit, že ob pregledu naslednji dan pa je bilo ugotovljeno, da vršiček kaže znake vitalnosti. Že po osmih dneh mu je bila odstranjena opornica in ruta pestovalnica ter mu je bilo svetovano razgibavanje prstov. Po šestnajstih dneh so mu bili že odstranjeni šivi, ob pregledu po dobrem mesecu dni po poškodbi pa je bilo ugotovljeno, da je vršiček neboleč. Glede na navedeno je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v višini 2.200,00 EUR absolutno odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih ter je glede na konkreten potek zdravljenja absolutno pretirana. Po mnenju drugo tožene stranke bi primerna odškodnina iz omenjenega naslova znašala največ 1.000,00 EUR. Ker zdravstvena dokumentacija nikakor ne potrjuje trditev o tem, da naj bi tožniku v posledici poškodbe prišlo do trajnih posledic, sodišče nikakor ni imelo podlage za prisojo odškodnine iz omenjenega naslova. Tožnikova izpovedba, da ima strah pred udarcem v prste, prav gotovo ne pomeni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter podlage za presojo kakršnekoli odškodnine iz omenjenega naslova. Odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnejšega zmanjšanja življenjskih aktivnostih lahko sodišče prisodi le v primeru, če so življenjske aktivnosti oškodovanca trajno zmanjšane. Pri tožniku poškodba ni pustila niti posledic v anatomskem niti v funkcionalnem smislu. Da je temu tako izhaja iz predložene zdravstvene dokumentacije. Zato je odločitev o tem, da je upravičen do odškodnine v višini kar 800,00 EUR in to le zato, ker naj bi tožnik imel neprijeten občutek v prstu, materialnopravno napačna. Sodišče pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, saj v kolikor bi postal izrek sodbe pravnomočen, bo namreč stečajni upravitelj prvo tožene stranke moral terjatev tožnika priznati in to pomeni, da bo tožnik kot prednostno terjatev le to tudi dobil izplačano iz posebne stečajne mase, hkrati pa bo imel izvršilni naslov zoper drugo toženo stranko. To pa pomeni, da je sodišče tožniku isto odškodnino priznalo kar dvakrat. Drugo tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zahtevek zoper drugo toženo stranko iz razloga pravnomočno razsojenega zahtevka zavrže oz. da spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje delno napačno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 924/2011 z dne 11. 3. 2013 zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 429/2013 z dne 27. 11. 2013 pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Neutemeljena je pritožbena trditev prvo tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe ugotoviti pogojno terjatev tožnika do prvo tožene stranke in sicer pod odložilnim pogojem, ki se uresniči, če drugo tožena stranka terjatve po pravnomočni sodbi ne poravna in pod nadaljnjim razveznim pogojem, ki se uresničuje, ko je terjatev poravnana s strani drugo tožene stranke. Zavarovalnica je sospornica na strani prvo tožene stranke in odgovarja za škodo, na podlagi sklenjene zavarovalne police s prvo toženo stranko, in ker je prvo tožena stranka na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 1437/2011 z dne 28. 7. 2011 v stečaju, je odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do prvo tožene stranke pravilna in v skladu z določbo 300. in 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 - ZFPPIPP).

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev drugo tožene stranke, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Sodišče prve stopnje navedene absolutne bistvene kršitve ni storilo, saj je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 429/2013 z dne 27. 11. 2013 v celoti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 924/2011 z dne 11. 3. 2013. Drugo tožena stranka pa tudi ni podala ugovora, da je o stvari že pravnomočno razsojeno, v skladu s prvim odstavkom 288. člena ZPP, v ponovljenem postopku, temveč je navedeno uveljavljala šele v pritožbi.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o kraju in času škodnega dogodka, o vzročni zvezi in opustitvah prvo toženkinih dolžnih ravnanj oz. njeni subjektivni odgovornosti za tožnikovo škodo. Dokazna ocena ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Dokazna ocena je natančna, skrbna in celovita. Opravljena je po vseh metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP in je dejansko stanje o vseh pravnorelevantnih dejstvih pravilno in popolno ugotovljeno in v pretežni meri je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Delno zmotno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo le pri presoji tožnikovega soprispevka k nastanku škode.

Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odgovornost za škodo je praviloma krivdna (subjektivna), medtem, ko je objektivna odgovornost (odgovornost ne glede na krivdo) izjemna oblika odgovornosti. Slednja je podana pri škodi, ki izvira iz nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti (drugi odstavek 131. člena OZ). Ne gre za nevarno stvar oz. nevarno dejavnost, če se je ob vsej potrebni skrbnosti škodi, ki izvira iz stvari oz. dejavnosti, mogoče izogniti. V konkretnem primeru bi bilo, glede na ugotovljeno dejansko stanje, mogoče nastanek škode preprečiti, saj je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi opustitvene dolžnosti skrbnosti prvo tožene stranke, ne pa zaradi lastnosti same stvari. Prvo tožena stranka je opustila nadzor nad upoštevanjem navodil za varno delo oz. varno uporabljanje vrat, zato je odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik pri prvo toženi stranki poškodoval dne 12. 8. 2009 ob 6:20 uri, ko je prihajal skozi požarna vrata, ki so bila kovinska ter so imela oster rob. Vrata so bila težka približno 100 kg in so se zapirala s samozapiralnikom. Med samodejnim zapiranjem vrat je tožnik z levo roko želel vrata zadržati in pri tem je dlan leve roke položil na vratno krilo tako, da je del prsta gledal preko vratnega krila. Ker so bila vrata, ki jih je tožnik skušal zadržati, težka približno 100 kg, jih tožnik ni uspel zadržati in glede na to, da so imela vrata oster rob, so tožniku priprla prstanec leve roke in zaradi ostrega roba je tožniku odščipnilo vrh prsta.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prvo tožena stranka odgovorna za nastalo škodo po načelu krivdne odgovornosti. Skladno z določbo prvega odstavka 50. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 89/99) mora delodajalec zagotoviti, da so vrata na mehaniziran pogon zasnovana in izdelana tako, da njihovo delovanje ne ogroža varnosti in zdravja delavcev. Prav tako Pravilnik določa, da če obstaja pri uporabi delovne opreme nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare, mora delodajalec zagotoviti, da se v neposredni bližini delovne opreme ali na njej trajno namestijo opozorila oz. navodila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vrata niso izpolnjevala pogoja iz 50. člena citiranega Pravilnika, saj niso bila zasnovana tako, da ne bi ogrožala varnosti in zdravja delavcev. Prvo tožena stranka namreč ni zaščitila roba vrat na takšen način, da bi preprečila možnost hujših poškodb, kar predstavlja tudi navsezadnje poškodba tožnika, ki mu je odrezalo konico prsta. Prvo tožena stranka bi bila kot delodajalec vsekakor dolžna izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, teh ukrepov pa ni izvedla v zadostni meri, da bi preprečila poškodbo. Pri tem ni bistveno, da tožnik ni izkoristil celotnega zapiralnega časa vrat in je skušal skozi vrata stopiti zadnje trenutke zapiranja vrat. Če bi bila vrata izdelana tako, da ne bi ogrožala varnosti delavcev, vsekakor ne bi moglo priti do tako hudih posledic, kot so bile pri tožniku.

Neutemeljena je pritožbena trditev drugo tožene stranke, da je izvedenec ugotovil, da so vrata ustrezala vsem standardom in zato sodišče prve stopnje prvo toženi stranki ne bi smelo očitati, da bi morala rob vrat zaščititi in preprečiti možnost, da se delavec na robu, ki je bil oster kot rezilo, poškoduje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prvo tožena stranka za nastalo škodo odgovorna po načelu krivdne odgovornosti, ker v skladu z določbo prvega odstavka 50. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih ni zagotovila, da bi bila vrata na mehaniziran pogon zasnovana in izdelana tako, da njihovo delovanje ne bi ogrožalo varnosti in zdravja delavcev. Zaradi vrat, ki so imela tako oster rob, da je delavcu odrezalo konico prsta in so bila težka 100 kg ter so se zapirala s povprečno hitrostjo 7,5 sekund (s tem da so se vrata sprva zapisala počasneje, kasneje pa vedno hitreje), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prvo tožena stranka za nastalo škodo odgovarja po načelu krivdne odgovornosti, saj ni zagotovila ustreznega nivoja varnosti in zdravja pri delu, ki ga zahteva 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 26/99) ter prvi odstavek 50. člena Pravilnika.

Glede na dejanske ugotovitve nastanka poškodbe, izvide in dolgotrajnost zdravljenja je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode in v kakšni višini. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje s primerno težo upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je odškodnino prisodilo in odmerilo, zato je neutemeljena pritožbena trditev drugo tožene stranke, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.200,00 EUR absolutno previsoka in da odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih, ter da je sodišče prve stopnje tudi previsoko odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (800,00 EUR).

Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001), ki v prvem odstavku določa, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Drugi odstavek 179. člena OZ pa nadalje določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče prve stopnje je na podlagi zdravniške dokumentacije v spisu odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati iz naslova odškodnine za nematerialno škodo znesek 3.377,00 EUR, višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Tožniku je iz naslova telesnih bolečin, za katere je tožnik vtoževal 2.500,00 EUR, dosodilo znesek 2.200,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče tožniku od zahtevanih 1.200,00 EUR prisodilo 800,00 EUR. V celoti pa je zavrnilo zahtevek tožnika za odškodnino za skaženost v višini 600,00 EUR, saj je sodišče prve stopnje po tem, ko si je na naroku ogledalo prste obeh rok tožnika, ugotovilo, da pri tožniku ni podana skaženost prsta.

Pritožbeno sodišče soglaša s prisojeno odškodnino zaradi duševnih bolečin povezanih z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo dokaze in pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s posledicami in omejitvami, ki so tožniku nastale v vsakdanjem življenju zaradi poškodbe. Dosojena odškodnina zaradi duševnih bolečin povezanih z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti kot tudi iz naslova telesnih bolečin, je primerna in pravična tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem, neutemeljene.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je ocenilo intenziteto in trajanje pretrpljenega t.i. primarnega in sekundarnega strahu in iz tega naslova odmerilo odškodnino v višini 300,00 EUR (od zahtevanih 700,00 EUR).

Drugo tožena stranka sicer zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo previsoko in v neskladju s sodno prakso, vendar so takšne navedbe drugo tožene stranke le pavšalne, saj ne navede konkretne sodne prakse, s katero bi se odmerjena odškodnina lahko primerjala. Skupaj prisojena odškodnina za nematerialno škodo znaša 3.377,00 EUR. Odmerjena odškodnina je primerna in pravična tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi, od katerih dosojena odškodnina nikakor ne odstopa, saj je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi presojajo za lažje in težje primere poškodb.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo glede soprispevka tožnika. Ob pravilni uporabi materialnega prava (prvi odstavek 171. člena OZ) znaša tožnikov soprispevek k nastanku škode 20 %, odgovornost toženih strank pa 80 %, saj je prvo tožena stranka v večjem obsegu kot tožnik prispevala k nastanku škode. Kot je sodišče že navedlo, prvo tožena stranka ni ravnala v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu ter pravilnikom. Tožnik pa je ravnal v nasprotju s tisto skrbnostjo za lastno varnost, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, ko stopa skozi vrata, posebej še, če gre za težka vrata, ki se zapirajo na poseben zapiralni mehanizem. Da je tožnik poskušal ustaviti vrata, tako da je dlan leve roke naslonil na vrata in jih skušal zadržati, je tudi po izkustvenem pravilu takšno ravnanje lahkomiselno, saj bi moral pričakovati glede na težo vrat, da mu lahko vrata prste stisnejo, glede na kratek časa zapiranja vrat. Vendar pa je neutemeljena pritožbena navedba prvo tožene stranke, da je tožnikov prispevek najmanj 80 %.

Ker so v delu ugotovljenega soprispevka tožnika k nastanku škode podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbama toženih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nematerialno škodo znižalo za 20 % (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP). Glede preostalega dela sodbe pa niso podani pritožbeni razlogi, zato je pritožbeno sodišče, v preostalem delu, pritožbi obeh toženih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ne glede na to, da sta toženi stranki delno uspeli z znižanjem odškodnine zaradi ugotovitve soprispevka tožnika k nastali škodi, pa je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pravilna, saj je tožnik v sporu uspel le s polovico tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na določbi drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP. Toženi stranki sta s svojima pritožbama delno uspeli (20 %), zato se jima v tem obsegu povrnejo tudi stroški pritožbenega postopka. Prvo toženi stranki pripada nagrada za postopek (tar. št. 3210: 219,00 x 1,6) v višini 350,40 EUR ter materialni stroški v višini 20,00 EUR in 22 % DDV in taksa za pritožbo v znesku 140,00 EUR, skupaj 591,80 EUR. Drugo tožena stranka je priglasila stroške takse za pritožbo v znesku 140,00 EUR in materialne stroške v višini 10,00 EUR, kar znaša skupaj 150,00 EUR. Tožnik je dolžan glede na uspeh s pritožbo prvo toženi stranki plačati 118,36 EUR in drugo toženi stranki 30,00 EUR.

Odgovor tožnika na pritožbi toženih strank ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).