Jedro

Besedna zveza, da se agromelioracija uvede z odločbo, ne more pomeniti, da je pogoj za izdajo odločbe tudi ta, da dela še niso bila začeta (ali izvedena). Bistvo zakonske ureditve, po kateri agromelioracijske ukrepe dovoljuje toženka, je v tem, da upravni organ v javnem interesu preveri, ali gre za poseg, ki bi škodljivo vplival na kmetijsko površino predlagatelja ali na sosednje površine oziroma, ki bi brez potrebnih soglasij prizadel zasebne ali javne koristi. V zakonu uporabljen pojem "uvede" je tako glede na smisel predpisa mogoče razlagati le tako, da gre za izdajo odločbe, s katero se sam poseg dovoljuje, tj. s katero se predlogu za uvedbo (izvedbo) agromelioracije ugodi, ali se ga zavrne.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 3313-144/2018/6 z dne 20. 8. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za pridobitev odločbe o uvedbi zahtevane agromelioracije na delu zemljišča s parc. št. 73/1 v k.o. ... v površini 0,1 ha.

2. V obrazložitvi navaja, da sta tožnika podala vlogo za pridobitev odločbe o uvedbi zahtevne agromelioracije na delu zemljišča s parc. št. 73/1 k.o. ... v površini 0,1 ha. Toženka je zaprosila Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo za podatke o tem, ali je stranka z agromelioracijskimi deli na predmetnem zemljišču že začela. Iz odgovora inšpektorata ter priloženih fotografij je razvidno, da sta tožnika z agromelioracijskimi deli na predmetnem zemljišču že začela. Zato je toženka upoštevaje 80. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) vlogo tožnikov zavrnila, saj iz citiranega določila izhaja, da se lahko zahtevna agromelioracijska dela, med katera sodi tudi ureditev poljskih poti, začnejo šele po izdaji odločbe o uvedbi agromelioracije.

3. Tožnika zoper odločbo vlagata tožbo, saj se s takšno odločitvijo ne strinjata. Navajata, da je toženka zmotno uporabila 80. člen ZKZ, v katerem sicer res piše, da se zahtevna agromelioracija uvede z odločbo ministrstva, pristojnega za kmetijstvo. Vendar ne določa ničesar takega, kar bi terjalo zavrnitev vloge, če so se dela že začela. Informacijo, da so dela že začeta, je toženka imela, saj sta tožnika prav zaradi zahteve kmetijske inšpektorice podala vlogo. Edino logično vprašanje na (novem) ogledu inšpektorice bi bilo, ali je zaradi začete gradnje poti povzročena škoda, tj. ali je v danih okoliščinah legalizacija možna. Pri tem je imela toženka vse dokumente, tudi geomehansko poročilo, ki dokazujejo, da začeta gradnja ne povzroča nobene škode in je tako možna legalizacija. Tudi OPN dovoljuje gradnjo poljske poti na tem področju. Poudarjata, da sta bila pred začetkom gradnje prepričana, da imata za gradnjo poljske poti zbrane vse potrebne dokumente, saj sta pooblaščena inženirja po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO) in sta dokumente tudi iskala. Zaprosila sta za gradbeno dovoljenje za enostaven objekt, vendar je bilo ugotovljeno, da grajena poljska pot spada med enostavne pomožne kmetijsko gozdarske objekte, ki se lahko začnejo graditi brez gradbenega dovoljenja. Pridobila sta soglasje Komunale ..., ki ima na parceli služnost za vodovod. Občina Tržič pa je na njuno prošnjo za priključitev na obstoječo občinsko gozdno pot odgovorila, da za tovrstne posege soglasje ni potrebno. Ne strinjata se s tem, da je 117 metrov poti na parcelo površine 0,8 ha zahtevna agromelioracija, saj je objekt po ZGO-1 nezahteven, enostaven objekt, ki se lahko gradi brez gradbenega dovoljenja. Predlagata, da sodišče prekine omenjene nesmisle in toženki naloži spremembo zavrnitvene odločbe tako, da bo grajena poljska pot legalizirana, saj ni povzročena nobena škoda.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri tem, da iz 80. člena ZKZ izhaja, da se z melioracijskimi deli ne sme začeti pred izdajo odločbe o uvedbi agromelioracije; v nasprotnem primeru je potrebno zahtevo zavrniti. V obravnavanem primeru je bilo v postopku na podlagi zapisnika Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo ter priloženih fotografij ugotoviti, da je bila na predmetnem zemljišču že urejena približno 2 metra široka pot, preden sta tožnika podala vlogo za uvedbo zahtevne agromelioracije.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po tretjem odstavku 78. člena ZKZ sodijo med zahtevne agromelioracije: a) izdelava in razgradnja teras, b) ureditev manjših odvodnjavanj, ki presegajo omejitve iz točke h) četrtega odstavka tega člena, c) ureditev novih poljskih poti, č) agromelioracije, katerih del je vnos: - zemeljskega izkopa, ki ne izhaja z območja predlagane agromelioracije, razen če gre za rodovitno zemljo, ali - umetno pripravljene zemljine.

7. Tožnika tako nimata prav, da ureditev poljskih poti po ZKZ ne sodi med zahtevne agromelioracije. Med nezahtevne agromelioracije sodi zgolj ureditev že obstoječih poljskih poti (točka e) četrtega odstavka 78. člena ZKZ). Ureditev, kot jo pozna ZGO-1 za gradnjo nezahtevnih enostavnih enostavnih objektov, v tem primeru ni relevantna.

8. Vendar se sodišče strinja s tožnikoma, da je toženka napačno razlagala prvi odstavek 80. člena ZKZ, ki določa, da se zahtevna agromelioracija uvede z odločbo ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, iz katere so razvidni: - meja območja zahtevne agromelioracije; - katastrske občine in parcelne številke, na katerih se uvede zahtevna agromelioracija; - predvidena agromelioracijska dela, njihova količina in lokacija in - predvideni datum zaključka agromelioracijskih del. 9. Citiranega določila namreč ni mogoče razlagati tako, kot ga razlaga toženka. Besedna zveza, da se agromelioracija uvede z odločbo, namreč ne more pomeniti, da je pogoj za izdajo odločbe tudi ta, da dela še niso bila začeta (ali izvedena). Bistvo zakonske ureditve, po kateri agromelioracijske ukrepe dovoljuje toženka, je v tem, da upravni organ v javnem interesu preveri, ali gre za poseg, ki bi škodljivo vplival na kmetijsko površino predlagatelja ali na sosednje površine oziroma, ki bi brez potrebnih soglasij prizadel zasebne ali javne koristi. V zakonu uporabljen pojem "uvede" je tako glede na smisel predpisa mogoče razlagati le tako, da gre za izdajo odločbe, s katero se sam poseg dovoljuje, tj. s katero se predlogu za uvedbo (izvedbo) agromelioracije ugodi, ali se ga zavrne. Če torej toženka predlogu ugodi, izda odločbo, s katero poseg dovoljuje, četudi zakon uporablja termin "uvede". Zavrnilna odločba pa je izdana, če se predlaganega posega ne dovoli. Zato sme predlagatelj agromelioracije izvesti agromelioracijo šele, če oziroma ko ta poseg dovoli toženka z odločbo. Ravnanje tožnikov, ki sta z deli pričela, še preden so jima bila dovoljena, je zato v nasprotju s predpisom. Vendar posledica oziroma sankcija za njuno ravnanje ni v tem, da za že izvršeni poseg (nikoli) ne bi mogla pridobiti dovoljenja. Sankcije, ki nastopijo v primeru kršitve predpisa, so določene v 107. in 108. členu ZKZ. Po 107. členu ZKZ lahko kmetijski inšpektor odredi ukrepe za odpravo nepravilnosti, ki jih je ugotovil v zvezi z izvajanjem ZKZ in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, med katerimi je tudi vzpostavitev prejšnjega stanja, tj. stanja kakršno je bilo pred kršitvijo. 108. člen ZKZ pa določa globe za nekatere primere kršitev. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi lahko kmetijski inšpektor tožnikoma, ki sta uredila novo poljsko pot, ne da bi jima to dovoljevala odločba, odredil vzpostavitev prejšnjega stanja. Zakon pa nikjer ne določa sankcije, kot jo navaja toženka, tj. da v primeru, ko se je gradnja začela pred izdajo odločbe o agromelioraciji, odločbe ni več dovoljeno izdati. To, da se dela niso začela, pa tudi ni določeno kot pogoj za izdajo odločbe, s katero se agromelioracija dovoljuje. "Legalizacija agromelioracijskega posega" je torej dovoljena, če je predlog popoln in če so izkazani drugi pogoji iz 79. členu ZKZ.

10. Glede na navedeno je sodišče upoštevaje 4. in 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

11. Ker je bilo že iz izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožnika sta sicer predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar pa za odločitev v sporu polne jurisdikcije ne obstajajo zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. Treba je upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.1 Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije. Če zakon tega ne zapoveduje, pa mora sodišče v smislu 65. člena ZUS-1 presoditi o potrebnosti takega odločanja z vidika varstva uveljavljane pravice oziroma pravnega položaja strank.2 Po presoji sodišča v obravnavani zadevi uveljavljana pravica takega odločanja ne terja. Poleg tega toženka, ker je napačno razlagala spis, relevantnega dejanskega stanja sploh ni ugotavljala, ugotavljanje dejanskega stanja pa primarno sodi v pristojnost upravnega organa, in ne sodišča. 12. O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker jih tožnika nista priglasila.

1 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61 2 Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 371