Jedro

Državno tožilstvo je spremenilo obtožbo (dejanski opis in zakonsko označbo očitanega kaznivega dejanja), pri čemer je konkretiziralo zakonski znak, da člani skupine tujcev, ki so bili nezakonito spravljeni čez meje Republike Slovenije niso imeli potrebnih dovoljenj za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji. Takšna sprememba obtožbe bi nujno terjala dodatno zaslišanje obtoženca oziroma nadaljevanje glavne obravnave v njegovi navzočnosti.

Državno tožilstvo je očitno presodilo, da je treba glede na drugače opredeljene zakonske znake kaznivega dejanja po 311.čl. KZ, spremeniti opis dejanja in konkretizirati tudi že omenjeni znak nanašajoč se na "tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali bivanje v njej". Ocena izvedenih dokazov je bila v luči tega zakonskega znaka vsekakor drugačna kot poprej brez njega, bila pa je tudi širša, saj je zajemala še dodatne okoliščine in dejstva, ki poprej (pred spremembo KZ) niso bila relevantna za presojo obravnavanega kaznivega dejanja. V tem pogledu je bilo torej državno tožilstvo upravičeno spremeniti obtožbo, koliko pa je v tem smislu obtožba dokazljiva, pa bi bilo mogoče odločiti šele po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi.

Izrek

Pritožbi pomočnice okrožnega državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti r a z v e l j a v i ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je Okrožno sodišče v K. razsodilo, da se obt. I.A. po 358.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo v sostorilstvu po 2.odst. 311.čl. KZ v zvezi s 25.čl. KZ. Po 1.odst. 96.čl. ZKP je bilo odločeno, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka od 1. do 5.tč. 2.odst. 92.čl. ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo pomočnica okrožnega državnega tožilca in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 7.tč. in 11.tč. 1.odst. ter 2.odst. 371.čl. ZKP v zvezi s 1.tč. 370.čl. ZKP. Predlagala je, da Višje sodišče v K. pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbenem postopku je podala pisni predlog tudi višja državna tožilka in sicer, da se pritožbi pomočnice okrožnega državnega tožilca ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob reševanju pritožbe pomočnice okrožnega državnega tožilca je bilo treba prvostopenjsko sodbo razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Čeprav je prvostopenjsko sodišče v uvodu izpodbijane sodbe očitno pomotoma navedlo, da je bila glavna obravnava opravljena v navzočnosti obtoženca, je iz obrazložitve sodbe in zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obtoženca. Glede na to, da je bila obtožencu vročena obtožnica po pristojnih državnih organih v Republiki Romuniji in je bilo na njeni podlagi pri sodišču v S. opravljeno tudi njegovo zaslišanje, bi bilo prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi dne 15.12.2005 sicer upravičeno sprejeti sklep o sojenju obtožencu v njegovi nenavzočnosti (ob izpolnjenosti tudi ostalih pogojev po 3.odst. 307.čl. ZKP), vendar le če bi se postopek nadaljeval in končal na podlagi teh istih obtožbenih navedb. Iz zapisnika o glavni obravnavi (listovna št. 163 spisa) pa je razvidno, da je državno tožilstvo spremenilo obtožbo (dejanski opis in zakonsko označbo očitanega kaznivega dejanja), pri čemer je konkretiziralo zakonski znak, da člani skupine tujcev, ki so bili nezakonito spravljeni čez meje Republike Slovenije niso imeli potrebnih dovoljenj za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji. Takšna sprememba obtožbe pa bi nujno terjala dodatno zaslišanje obtoženca oziroma nadaljevanje glavne obravnave v njegovi navzočnosti.

Gornjega zaključka ne more v ničemer spremeniti okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče po spremembi obtožnice odločilo, da se ta sprememba ne dopusti in da se obravnava nadaljuje na podlagi pravnomočne, vložene obtožnice z dne 28.02.2001. Za takšno odločitev prvostopenjsko sodišče ni imelo nobene podlage v določbah ZKP (niti ni bilo upravičeno to storiti na podlagi neposredne uporabe določb Ustave Republike Slovenije). Sklicevanje prvostopenjskega sodišča, da se obtožbo lahko spremeni le na podlagi na glavni obravnavi izvedenih dokazov in da je obravnavana sprememba v škodo obtoženca, je nepravilno. Obtožbo lahko na glavni obravnavi upravičeni tožilec spremeni tudi v škodo obtoženca; predvsem pa je odločilna tožilčeva ocena ne le na glavni obravnavi izvedenih dokazov, temveč tudi drugih, predhodno že izvedenih, na primer med preiskavo (Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 1.točka komentarja, stran 718). V obravnavanem primeru je tožilstvo očitno opravilo to oceno izvedenih dokazov (torej tudi zagovor obtoženca po vloženi obtožnici) glede na spremenjeno besedilo 311.čl. KZ (Ur.l. RS, št. 40/2004). V tem smislu pa je državno tožilstvo očitno presodilo, da je treba glede na drugače opredeljene zakonske znake kaznivega dejanja po 311.čl. KZ, spremeniti opis dejanja in konkretizirati tudi že omenjeni znak nanašajoč se na "tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali bivanje v njej". Ocena izvedenih dokazov je bila v luči tega zakonskega znaka vsekakor drugačna kot poprej brez njega, bila pa je tudi širša, saj je zajemala še dodatne okoliščine in dejstva, ki poprej (pred spremembo KZ) niso bila relevantna za presojo obravnavanega kaznivega dejanja. V tem pogledu je bilo torej državno tožilstvo upravičeno spremeniti obtožbo, koliko pa je v tem smislu obtožba dokazljiva, pa bi bilo mogoče odločiti šele po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi. Sprememba obtožbe v obravnavanem primeru je bila torej skladna s pooblastili, ki jih ima državno tožilstvo v 1.odst. 344.čl. ZKP, v njej pa tudi ni mogoče zaslediti kakršnihkoli zlorab procesnih upravičenj državnega tožilca (o katerih na primer govorijo odločbe Ustavnega sodišča RS opr.št. Up 328/03 in U-I-289/95). V nasprotnem primeru bi bilo mogoče priti celo do zaključka, da državni tožilec v nobenem primeru, ko bi se KZ glede posameznega kaznivega dejanja spremenil z novo opredelitvijo zakonskih znakov kaznivega dejanja, ne bi mogel spremeniti že vložene pravnomočne obtožnice z dodajanjem v opisu dejanja konkretiziranih teh novih zakonskih znakov spremenjenega kaznivega dejanja. Spremenjena konkretna določba KZ državnemu tožilcu nedvomno nalaga obveznost, da tudi že vložene obtožne akte preveri z vidika teh sprememb in da ob ugotovitvi, da obtožencu očitano kaznivo dejanje ne izpolnjuje vseh z novim (spremenjenim) zakonom določenih zakonskih znakov, obtožnico umakne ali pa opis kaznivega dejanja dopolni oziroma spremeni z zakonskimi znaki na novo opredeljenega kaznivega dejanja (če dotlej izvedeni dokazi kažejo na utemeljenost sklepanja, da je obtoženec uresničil tudi te zakonske znake).

Že navedeni razlogi so torej terjali razveljavitev prvostopenjske sodbe, tudi po uradni dolžnosti, iz razloga po 3.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP, saj je bila glavna obravnava opravljena brez obtoženca, katerega navzočnost na glavni obravnavi (glede na prikazano stanje zadeve) je bila obvezna. Poleg tega pa je iz pritožbenih navedb razvidno, da državno tožilstvo vztraja pri spremenjeni obtožnici in zahteva odločitev o tej, kar pomeni, da prvostopenjsko sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe (7.tč.1.odst. 371.čl. ZKP).

V ponovljenem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče torej zagotoviti obtoženčevo navzočnost na glavni obravnavi oziroma ugotoviti izpolnjenost pogojev za njegovo sojenje v nenavzočnosti (skladno s 3.odst. 307.čl. ZKP) ter po opravljeni glavni obravnavi odločiti o (na glavni obravnavi dne 15.12.2005 spremenjeni) obtožnici.