Jedro

Ne glede na to, da je odločba k plačilu zavezovala tožečo stranko, tožeči stranki, ki ni bila dejanska uporabnica nepremičnine, daje posebna ureditev po 197. členu OZ upravičenje, da od tožene stranke kot dejanske uporabnice nepremičnine in zavezanke za plačilo NUSZ po zakonu, zahteva povračilo tistega, kar je plačala, pa bi po zakonu morala plačati tožena stranka. Za ugoditev zahtevku po 197. členu OZ je torej odločilno le, da je plačnik plačal, kar je bil drugi dolžan že po zakonu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 1. in 3. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 466,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni 19.161,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2017 dalje do plačila (1. točka izreka). V presežnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo v roku 15 dni 44,00 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi in 2.243,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Tožena stranka je proti 1. in 3. točki izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20. 8. 2021 ugotovilo, da je postopek prekinjen od dne 11. 3. 2021, ko je bila tožeča stranka zaradi zaključka stečajnega postopka nad njo izbrisana iz sodnega registra in prevzemnika vtoževane terjatve, B. M., pozvalo, da prevzame predmetni pravdni postopek. S sklepom z dne 28. 12. 2021 je njegovemu predlogu za vstop v pravdo ugodilo in postopek nadaljevalo z dnem 28. 12. 2021. Sklep je postal pravnomočen 18. 1. 2022. 6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče za plačilo 19.161,45 EUR z obrestmi, kar predstavlja znesek nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), ki bi ga tožena stranka morala plačati v skladu s točko 6.1 Prodajne pogodbe z dne 26. 10. 2015, sklenjene med R. d. o. o. - v stečaju in B. d. o. o., plačala pa ga je tožeča stranka.

7. Materialnopravnega zavezanca za plačilo nadomestila določa 62. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ).1 Skladno z njim mora NUSZ plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice).

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka s 1. 5. 2016 postala neposredna uporabnica 175 poslovnih prostorov na E. in 27 parkirnih mest na K. (s tem dnem jih je namreč prevzela v neposredno lastniško posest). Glede na določbo 62. člena ZSZ je jasno, da je od takrat dalje materialnopravna zavezanka za plačilo NUSZ postala tožena stranka. Obveznost plačila NUSZ za zadevne nepremičnine je bila tako od 1. 5. 2016 po zakonu dalje obveznost (dolg) tožene stranke.

9. Drži sicer, da je bila v odločbi davčnega organa št. 000 z dne 25. 4. 2016 (v nadaljevanju Odmerna odločba) kot zavezanka za plačilo NUSZ za leto 2016 določena tožeča stranka. Vendar pa se, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, NUSZ plačuje za leto dni vnaprej (405. člen ZDavP-2), davčni organ pa je v Odmerni odločbi upošteval podatke o lastništvu nad nepremičninami, ki mu jih je posredovala občina do 31. 3. tekočega leta (404. člen ZDavP-2). Takrat (kot tudi še v času izdaje Odmerne odločbe) pa je bila lastnica zadevnih nepremičnin tožeča stranka, zato je logično, da je davčni organ Odmerno odločbo izdal tožeči stranki in v njej slednjo določil kot zavezanko za plačilo NUSZ za leto 2016. 10. ZDavP-2 v 406. členu določa, da če se med letom spremeni zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (kot v obravnavanem primeru), ima zavezanec, ki mu je bila izdana odločba, v 15 dneh po spremembi pravico zahtevati, da se odločba spremeni tako, da se njegova obveznost zmanjša in novemu zavezancu določi ustrezen znesek nadomestila. Tožeča stranka sicer te pravice ni izkoristila in pri pristojnem davčnem organu za obdobje od 1. 5. 2016 do 31. 12. 2016 ni zahtevala spremembe Odmerne odločbe v breme tožene stranke. Vendar pritožnica zmotno meni, da tožeča stranka zaradi te opustitve ne more terjati povračila sorazmernega dela plačanega NUSZ za leto 2016 od tožene stranke. 197. člen Obligacijskega zakonika (OZ) namreč določa, da kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu [in ne po odločbi] dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. Za utemeljenost zahtevka po 197. členu OZ je tako pomembno le, ali je bila tožena stranka od 1. 5. 2016 dalje po zakonu dolžna plačati NUSZ in ali je to dajatev namesto nje plačala tožeča stranka, ne pa, ali in komu je bila izdana odločba davčnega organa.2 Določbi 403. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 80. člena ZDavP-2, na kateri se sklicuje pritožnica, zato v konkretnem primeru nista relevantni.3

11. Ne glede na to, da je odločba k plačilu zavezovala tožečo stranko, tožeči stranki, ki ni bila dejanska uporabnica nepremičnine, daje posebna ureditev po 197. členu OZ upravičenje, da od tožene stranke kot dejanske uporabnice nepremičnine in zavezanke za plačilo NUSZ po zakonu, zahteva povračilo tistega, kar je plačala, pa bi po zakonu morala plačati tožena stranka. Za ugoditev zahtevku po 197. členu OZ je torej odločilno le, da je plačnik plačal, kar je bil drugi dolžan že po zakonu.4

12. Poleg tega se je tožena stranka k plačilu NUSZ zavezala tudi na pogodbeni podlagi. Drži sicer, da se v prodajni pogodbi z dne 26. 10. 2015 pravdni stranki nista dogovorili, da bo tožena stranka javna bremena plačala na način, da jih bo na podlagi odločbe davčnega organa, izdane tožeči stranki, plačala tožeča stranka, slednja pa jih bo potem refundirala toženi stranki. Pač pa sta se (v 6.1 členu prodajne pogodbe) dogovorili le, da bo tožena stranka prevzela vsa javna bremena in stroške vezane na kupljene nepremičnine z dnem izročitve nepremičnin v lastniško posest. Že na podlagi takšnega zapisa pa se je tožena stranka kot kupec zadevnih nepremičnin morala zavedati, da je strošek NUSZ za leto 2016 od prevzema nepremičnin v lastniško posest strošek, ki ga je tako ali drugače dolžna nositi sama. Da bi ga za zadevne nepremičnine plačala, tožena stranka tekom postopka niti ni zatrjevala.

13. Nasprotno je tožeča stranka trdila in dokazala, da je plačala NUSZ za celo leto 2016 (torej tudi za obdobje, ko je bila neposredna uporabnica zadevnih nepremičnin že tožena stranka). Sodišče prve stopnje je dokazanost tega dejstva ugotovilo na podlagi predložene odločbe davčnega organa z dne 7. 5. 2018 (priloga A7 spisa), v kateri je bilo v tretjem odstavku izrecno zapisano, da je bila obveznost iz Odmerne odločbe (ki se nanaša na plačilo NUSZ za leto 2016) v celoti poravnana.

14. V zvezi s tem je neutemeljeno stališče pritožnice, da odločba davčnega organa z dne 7. 5. 2018 ni primeren dokaz, ker je tožeča stranka predložila le njeno prvo stran od skupno štirih. Tako način in sredstva dokazovanja kot tudi dokazna ocena sta namreč v našem pravdnem postopku prosta, kar pomeni, da je načeloma mogoče katerokoli dejstvo dokazovati s katerimkoli dokazom. Torej tudi le z eno stranjo odločbe, če ta potrjuje zatrjevano sporno dejstvo. Prav takšna pa je s strani tožeče stranke predložena prva stran odločbe davčnega organa z dne 7. 5. 2018 (v kateri je izrek, ki je v odločbah tudi sicer edini merodajen in zavezujoč), saj ta izrecno potrjuje, da je tožeča stranka obveznost iz Odmerne odločbe poravnala.

15. Pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da predložena prva stran odločbe davčnega organa z dne 7. 5. 2018 ni odločba, ker ne izpolnjuje vseh sestavin iz tretjega odstavka 210. člena Zakona o upravnem postopku, dalje da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo prvega odstavka 224. in prvega odstavka 226. člena ZPP ter posledično o kršitvi prvega odstavka 339. člena ZPP. Uspeti ne more zato, ker sodišče prve stopnje predložene prve strani zadevne odločbe ni presojalo v luči javne listine, temveč (pravilno) kot običajen listinski dokaz. In ker je ta listina (izsek odločbe davčnega organa) v celoti potrjevala trditve tožeče stranke, da je NUSZ za leto 2016 plačala, tožena stranka pa na drugi strani konkretnih ugovorov zoper plačilo ni podala, je sodišče prve stopnje to dejstvo pravilno štelo za dokazano. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejstvom zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zgolj okoliščina, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni napisalo, da izpolnitev obveznosti potrjuje priložen izsek oziroma relevanten del odločbe FURS z dne 7. 5. 2018, ampak je prilogo pod A7 v spisu poimenovalo za odločbo FURS z dne 7. 5. 2018, pa tudi ne predstavlja zatrjevane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nenazadnje je tudi sama tožena stranka za ta dokaz uporabljala izraz odločba.5

16. Glede pritožbenega očitka, da se tožeča stranka na odločbe davčnega organa ni sklicevala kot na dokaz, da je NUSZ za leto 2016 plačala, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to očitno niti ni bilo sporno, saj je tožena stranka v drugi pripravljalni vlogi sama zapisala, da iz predloženih odločb davčnega organa izhaja, da je tožeča stranka izpolnila obveznost plačila NUSZ. Tudi sicer pa pritožnica v zvezi s tem ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

17. Končno pritožnica še navaja, da je tožeča stranka vtoževano terjatev ponudila po izklicni ceni zgolj 500,00 EUR in jo nato odstopila B. M. (sedaj tožeči stranki), kar naj bi jasno nakazovalo, da tožeča stranka vtoževane terjatve ne šteje za utemeljeno.

18. Po presoji pritožbenega sodišča te pritožbene navedbe za odločitev niso relevantne. Pravica odstopiti terjatev je namreč legitimna pravica vsakega upnika, njena uresničitev pa sama po sebi z vidika utemeljenosti odstopljene terjatve ne pomeni ničesar (je niti ne potrjuje niti ne zanika). Kar se višine izklicne cene tiče, pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja, da se je ta izoblikovala na podlagi nezavezujočega zbiranja ponudb in izraženega interesa ponudnikov za nakup terjatve, in ne na podlagi tožničine ocene uspeha v predmetni pravdi. Slednje je razvidno iz priloženega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o prodaji, St 001/2014 z dne 17. 12. 2019 (objavljen na portalu AJPES z dne 17. 12. 2019) in Vabila za nezavezujoče zbiranje ponudb za pridobitev informacij, ki so pomembne za presojo najugodnejših pogojev prodaje po 328. členu ZFPPIPP, z dne 21. 1. 2020 (objavljeno na portalu AJPES dne 21. 1. 2020). Tudi sicer pa so navedbe tožene stranke v zvezi z izklicno ceno prodaje vtoževane terjatve v stečajnem postopku nedovoljene pritožbene novote. Kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je bila izklicna cena javno objavljena na portalu AJPES dne 10. 3. 2020. Tožena stranka bi zato morala skladno z 286. členom ZPP kakršnakoli dejstva v zvezi z izklicno ceno navesti že v pripravljalni vlogi, ki jo je podala dne 12. 6. 2020. Ker tega ni storila (niti ni izkazala, zakaj tega brez svoje krivde takrat ni mogla storiti), je skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP s temi trditvami v pritožbi v vsakem primeru prekludirana.

19. Pritožbo proti odločitvi o stroških pravdnega postopka je tožena stranka vložila le posledično – če uspe s pritožbo proti odločitvi o glavni stvari. Ker pa s tem delom pritožbe ni uspela, je neutemeljena tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških.

20. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo6 v višini 466,65 EUR. Ti predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375,00 EUR (625 odvetniških točk), 7,50 EUR materialnih stroškov in 22% DDV v višini 84,15 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določbami Odvetniške tarife.

1 Ne pa odločba davčnega organa oziroma 403. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), kot to zmotno trdi pritožnica. 2 To bi bilo pomembno le, v kolikor bi plačilo NUSZ od tožene stranke zahteval davčni organ, saj ga slednji po zakonu lahko terja le od tistega zavezanca, kateremu je bila izdana odločba. 3 Tožena stranka se v pritožbi sklicuje tudi na zmotno uporabo šestega odstavka 60. člena ZDavP-2, za katerega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta sploh ne obstaja; 60. člen ZdavP-2 ima samo en odstavek. Ta se nanaša na rok za plačilo davčnega odtegljaja in nima nobene zveze z obravnavano zadevo. 4 Prim. VSC Sodba Cpg 148/2016 z dne 7. 9. 2016. 5 2. točka druge pripravljalne vloge tožene stranke z dne 12. 3. 2020. 6 Tega je vložila še kot stranski intervenient na strani tožeče stranke.