Jedro

Civilnemu invalidu vojne je mogoče priznati le VII. skupino in 50 % invalidnost, če je izgubil eno oko, vid na drugem očesu pa ni prizadet.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Oddelek za občo upravo in proračun občine je izdal odločbo z dne 9.3.1992, s katero je tožniku priznal status civilnega invalida kot civilne žrtve vojne VI. skupine s 60% trajno invalidnostjo od 1.6.1991 dalje. Prvostopni upravni organ je svojo odločitev oprl na izvid in mnenje zdravniške komisije z dne 25.6.1991. Tožena stranka je ob reviziji prvostopno odločbo odpravila in tožniku od navedenega datuma dalje priznala status civilne žrtve vojne VII. skupine s 50 % invalidnostjo. Na podlagi izvida in mnenja zdravstvene komisije druge stopnje z dne 7.4.1992 je ugotovila, da je tožnik izgubil vid na levem očesu in da je vid na desnem očesu brez posebnosti. Po seznamu odstotkov vojaške invalidnosti mu gre po 156. točki le 50 % invalidnost. To potrjuje tudi okulistični izvid z dne 21.5.1991. Tožena stranka je svojo odločbo oprla na spremenjena 7. in 8. člen zakona o civilnih invalidih vojne.

Takšno odločbo je tožnik v tožbi izpodbijal in navajal, da bi bilo treba v postopek pritegniti izvedenca specialista - okulista, ker gre pri tožniku za izgubo in okvaro vida. Zaradi rednega solzenja je vid na desnem očesu zmanjšan. Tožnik je predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo upoštevano mnenje zdravniške komisije druge stopnje in da ni pogojev za to, da se prizna tožniku takšna invalidnost in v tolikšnem odstotku, kot je bilo to odločeno v odločbi prvostopnega upravnega organa.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o civilnih invalidih vojne (ZCIV - Uradni list, SRS št. 8/78, 12/85, 16/85, 11/88, 5/90 in RS št. 47/90) v 1. odstavku 21. b člena (novela iz Uradnega lista, št. 11/88) določa, da se pri ugotavljanju odstotka invalidnosti ter pridobitne nezmožnosti uporabljajo predpisi o vojaški invalidnosti. To pomeni, da je v zvezi z ugotavljanjem stopnje in odstotka tožnikove invalidnosti uporabiti določbe pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ št. 7/82, 14/84), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) dopustno uporabljati v R Sloveniji, ker ne nasprotuje njenemu pravnemu redu in ker v navedenem ustavnem zakonu ni drugače določeno. Sestavni del navedenega pravilnika je seznam odstotkov vojaške invalidnosti, ki v 156. členu ureja odstotek invalidnosti pri izgubi očesa oziroma pri okvarjenem vidu. Pri izgubi očesa, popolni izgubi vida na enem očesu ali izredno zmanjšanem vidu (ostrina vida je manjša od 0,05) se prizna 50 % invalidnost. V naslednji točki je rečeno, da je s popolno izgubo vida na enem očesu mišljena ostrina vida manjša od 0,05. Ker ni sporno, dokazano pa je tudi z listinami v upravnem spisu, da je tožnik izgubil levo oko, je treba ugotoviti, ali ima pravico do zvišanja invalidnosti po 2. odstavku 156. točke navedenega seznama zaradi morebitnega zmanjšanja vida ali okvare na drugem očesu. Sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem ni mogoče sprejeti tožnikovih tožbenih trditev. Že v obvestilu zdravnika z dne 21.5.1991 je navedeno, da je vid na desnem očesu označen z vrednostjo 1,0, kar k glede na 156. in 157. točko navedenega seznama pomeni, da tožnik nima pravice do zvišanja odstotka invalidnosti. Smiselno enako je mogoče sklepati iz izvida in mnenja z dne 7.4.1992, pa tudi iz zdravniškega potrdila primarija, ki je navedel, da je vid desno oko: 1,0, kar pomeni, da vid ni prizadet. Tudi to zdravniško potrdilo okvare na desnem očesu ne navaja.

Sodišče glede na obrazloženo sklepa, da dokaznega predloga tožeče stranke ni mogoče sprejeti, zaradi česar je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) moralo tožbo kot neutemeljeno zavrniti.