Jedro

Nekdo se lahko izmakne ugotavljanju alkoholiziranosti tudi tako, da ne sodeluje pravilno pri pihanju v elektronsko aparaturo. V primeru, da je zavestno dvakrat pihal mimo ustnika tako, da elektronski alkotest njegovega izdihanega zraka niti ni zaznal in je policist nepravilno uporabo alkotesta zapisal v zapisniku, pa se toženec tudi ne more uspešno sklicevati na to, da je od policista zahteval, naj ga odpelje na odvzem krvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 3.725.501,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 214.063,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da je toženec nepravilno pihal v elektronski alkotest in s tem kršil določbo 3.odst. 120.čl. Zakona o varnosti cestnega prometa, zaradi česar je bil proti njemu uveden postopek pri sodniku za prekrške. To dejstvo pa še ne pomeni, da se je toženec izmikal preiskavi oziroma odklonil preiskave, kar je pogoj po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-73 v 3.c točki 1.odst. 3.čl. za domnevo, da je voznik pod vplivom alkohola. Ker tožeča stranka ni dokazala, da so nastopile okoliščine, ki imajo za posledico izgubo pravic iz zavarovanja, je sodišče njen regresni zahtevek proti tožencu zavrnilo.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Ne strinja se z razlago zavarovalnih pogojev. Zavarovalnica ni prisotna na kraju nesreče, dokazi o izgubi zavarovalnih pravic pa se izgubijo že po nekaj urah, ko se kri popolnoma prečisti. Čeprav ima zavarovalnica kot pogodbena stranka določene pravice, bi ob takšni razlagi praktično ne mogla zavarovati dokazov o dejstvih, na podlagi katerih bi lahko te pravice uresničila. Zavarovalnici pa je potrebno omogočiti, da pravice učinkovito udejanji. Takšna je bila tudi volja zakonodajalca, ko je kljub načelno absolutni zavarovalno pravni zaščiti pri obveznih zavarovanjih dovolil izjemne primere, ko zavarovalnica sme, ne glede na sklenjeno zavarovanje, terjati od zavarovanca povračilo izplačane odškodnine. Postopek ugotavljanja alkoholiziranosti pri prometni nesreči je v izključni domeni policije. Noben predpis pa policije ne zavezuje, da bi morala ugotavljati tudi tista dejstva, ki so pomembna za vsebino zavarovalnega razmerja. Policija vodi postopek z drugega zornega kota in postopek zaključi takoj, ko po tej plati dejansko stanje dovolj razišče. Če Zakon o varnosti cestnega prometa predvideva možnost, da je postopek končan, ne da bi se dejansko ugotovila količina alkohola v toženčevi krvi, to ne more vplivati na pravno razmerje med tožnico in tožencem. Aktivnost in pasivnost policije na noben način ne more vplivati na obstoj pravic zavarovalnice, saj policija ni pogodbena stranka zavarovalne pogodbe. Samo ravnanje zavarovanca lahko povzroči posledice v tem pogodbenem razmerju in po mnenju tožeče stranke sme zavarovalnica od zavarovanca pričakovati, da bo storil vse, kar je razumno v njegovi moči, da se ugotovi obstoj zavarovalnih pravic. Zato bi v primeru, kot je konkreten, po mnenju tožeče stranke sodišče moralo zaključiti, da je toženec že z napačno uporabo alkotesta izgubil zavarovalne pravice, saj se je izmikal ugotovitvi količine alkohola v krvi in s tem ustvaril pravno domnevo, da je upravljal vozilo pod vplivom alkohola. V predpostavki, da je uporaba alkotesta enostavna, bi toženec moral dokazati, da brez svoje krivde ni zmogel pravilno pihati v ustnik alkotesta. Toženec pa je izpovedal, da ni imel nobenih zdravstvenih težav, drugih prepričljivih razlogov za nepravilno pihanje ni navajal, kaj šele dokazal. Tudi če bi se verjelo tožencu, da je res zahteval od policista odvzem krvi in je policist to neupravičeno prezrl, je tožnica prepričana, da zgolj s postavitvijo takšne zahteve toženec ne more uničiti pravne domneve o vinjenosti, saj te zahteve ni postavil zavarovalnici, ampak policiji. Toženec je imel objektivne in subjektivne možnosti, da pridobi takšen dokaz. Objektivne možnosti so bile podane, saj bi lahko šel v zdravstveni dom. Toženec je bil zato vsekakor subjektivno psihično sposoben, saj je vložil na policijsko postajo obsežno pritožbo. Ravnal je očitno tako prav zato, ker se zaveda svojih pravic, ne pa tudi svojih dolžnosti. Sodišče je tudi nepravilno ocenilo dokaze, ko je verjelo tožencu, ne pa policistu in pri tem prezrlo okoliščine, da ima toženec močan premoženjski interes, da trdi, da je od policista zahteval odvzem krvi, po drugi strani pa policist nima nikakršnega motiva, da bi nepošteno zanikal obstoj toženčeve zahteve. Razen tega se od policista pričakuje, da kot uradna oseba objektivno izpoveduje in po resnici, vsekakor bolj kot pravdna stranka v pravdnem postopku. Če bi toženec od policista res zahteval, da ga odpelje na odvzem krvi, bi policist moral to vpisati v policijski zapisnik in v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Gre za javni listini, pri katerih ni pomembno samo to, kaj je v njih zapisano, ampak tudi to, kar v njih ni zapisano, čeprav bi po toženčevih besedah moralo biti. Zato domneve o popolnosti dveh takšnih listin ni mogoče enostavno izpodbiti samo z izpovedjo pravdne stranke v postopku in dejstvom, da je toženec vložil pritožbo zoper policijski postopek. Tudi samo vložena pritožba na policiji še ne pomeni, da predhoden postopek ni bil pravilen. Tožencu je bil posredovan odgovor policije oziroma ugotovitve v njegovi pritožbi, ki pa jih ni vložil v spis, kar bi gotovo storil, če bi bile v njegovo korist. Sicer pa tožeča stranka meni, da je bil ta dokaz sploh prepozen. Tožeča stranka poudarja, da razumen človek, ki je prepričan, da je trezen, vendar pa mu zaradi pravne domneve, da je vozil pijan, grozi denarna kazen, trajni odvzem vozniškega dovoljenja in še izguba zavarovalnih pravic, zagotovo ne bo iskal procesnih napak v policijskem postopku, ampak bo enostavneje to svojo treznost skušal dokazati in se sam napotil v zdravstveni dom na test krvi, stroške testa pa uveljavljal bodisi pri policiji ali pri zavarovalnici. Toženec bi lahko odšel namesto na policijo v zdravstveni dom. Če bi pritožbi proti policistu priložil zdravniški izvid, bi tudi lažje utemeljil upravičenost pritožbe. Tožeča stranka enostavno ne more najti razumnega odgovora na zastavljena vprašanja in meni, da te okoliščine lahko potrjujejo le dejstvo, da je bil toženec vinjen. Sodna praksa, če bi bila takšna, kot jo je sprejelo sodišče v tej zadevi, pa bi pomenila skrb vzbujajočo, saj bi nedvoumno dala možnosti vinjenim voznikom, da se izognejo sleherni civilno-pravni sankciji oziroma, da so po prometni nesreči iznajdljivi in se z nepravilnim pihanjem v ustnik alkotesta izognejo takšni sankciji. Iz teh razlogov tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridrži za končno odločbo.

Toženec je na pritožbo odgovoril. Oporekal je pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Zavarovanje avtomobilske odgovornosti je urejeno med zavarovancem in zavarovalnico s pogodbo, katere sestavni del so tudi splošni pogoji (142. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se uporablja v tej zadevi glede na določbo člena 1060 Obligacijskega zakonika - OZ). V tem primeru so to Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti A-97 Zavarovalnice Triglav, d.d. Za obravnavani primer je pomemben člen 3 splošnih pogojev, v katerem je določeno, kdaj zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja in ga je sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo, vendar po mnenju tožeče stranke njegovo vsebino napačno razlagalo. Sporna je razlaga določbe, po kateri izgubi zavarovanec te pravice, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti (točka c tretjega odstavka 3. člena). Tožeča stranka trdi, da se je toženec izmaknil tej preiskavi že s tem, ko je napačno uporabil alkotest, kar naj bi storil zato, da se je izmaknil ugotovitvi količine alkohola v izdihanem zraku. Sodišče prve stopnje pa je zavzelo stališče, da nepravilno opravljanje alkotesta ne pomeni izmikanje preiskavi oziroma odklonitve preiskave. To je podkrepilo z zaključkom, da je toženec dvakrat opravljal alkotest, zato ni mogoče reči, da je preiskavo svoje alkoholiziranosti odklonil. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, ki ne vidi v toženčevem ravnanju izmikanja ugotavljanja alkoholiziranosti samo zato, ker je toženec opravil dvakrat alkotest. Pritožba utemeljeno opozarja, da se lahko nekdo izmakne ugotavljanju tudi tako, da ne sodeluje pravilno pri pihanju v elektronsko aparaturo. Če ni nobenih razlogov, ki bi opravičevali nepravilno uporabo alkotesta, ampak se zavestno kljub pojasnilom o uporabi piha v aparat tako, da gre ves izdihani zrak mimo ustnika, je okoliščina, da je bil opravljen alkotest dvakrat brez pomena. Pritožba zato pravilno opozarja, da bi tudi v takem primeru moralo sodišče prve stopnje ravnanje toženca oceniti glede na določbo tč. c tretjega odstavka 3. člena splošnih pogojev. Dejstvo je, da toženec ni imel kakšnih zdravstvenih težav. V primeru, da je zavestno dvakrat pihal mimo ustnika tako, da elektronski alkotest njegovega izdihanega zraka niti ni zaznal in je policist nepravilno uporabo alkotesta zapisal v zapisniku, pa se toženec tudi ne more uspešno sklicevati na to, da je od policista zahteval, naj ga odpelje na odvzem krvi. Za zagotovitev dokaza glede svojega psihofizičnega stanja bi v takem primeru moral poskrbeti sam. Sodišče prve stopnje je zato tudi to ravnanje toženca napačno razlagalo. Zavarovanec mora sam poskrbeti za svoje pravice in ugodnosti iz zavarovanja tako, da ravna v skladu z določili pogodbe in splošnih pogojev, kot njenega sestavnega dela. Med te pogoje spada dolžnost zavarovanca, da omogoči preiskavo alkoholiziranosti. Omogočiti preiskavo alkoholiziranosti pa pomeni tudi to, da se dejansko opravi alkotest, iz katerega se razbere rezultat, na katerega vežejo pogoji določena ravnanja. Če je alkotest pozitiven, mora voznik poskrbeti, da se s krvno analizo natančno ugotovi stopnja alkoholiziranosti, razen če odvzem krvi ogroža njegovo zdravje (3.b tč. 1.odst. 3.čl.). Tudi situacija, ko voznik brez opravičljivega razloga (namerno) napačno uporabi alkotest, tako da rezultata tega preizkusa dejansko ni, je takšna, da pride do domneve o voznikovi alkoholiziranosti zaradi izmikanja preiskavi. Če ni negativnega rezultata iz razlogov na strani zavarovanca, kar je toženec v tem primeru vedel, saj je bil seznanjen z obema zapisnikoma policije, bi moral za svoje interese, temelječe na pogodbi (med drugim, da ne izgubi zavarovalnih pravic) poskrbeti sam. Ni naloga policije, da zanj zbira in zavaruje dokaze do zavarovalnice. Policija ob prometni nesreči zbira in zavaruje dokaze samo zaradi potreb kazenskega postopka in postopka o prekršku.

Prvostopenjsko sodišče torej ni pravilno uporabilo pogodbenega prava, ko je nekritično izhajalo iz golega dejstva, da je toženec dvakrat opravljal alkotest, ni pa presojalo tega, ali je s tem izpolnil svojo dolžnost, da se ugotovi njegova (ne)alkoholiziranost. Prav tako je napačno izhajalo iz dejstva, da bi ob neuspelih alkotestih morala policija poskrbeti, da se toženca odpelje na odvzem krvi. Pritožba zato utemeljeno očita izpodbijani sodbi napačno uporabo materialnega prava. Zaradi napačnega razumevanja obravnavanih določb splošnih pogojev tožeče stranke dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi člena 355 ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenje bo moralo sodišče prve stopnje presoditi natančno vse okoliščine tega primera in ugotoviti razloge za nepravilno opravljanje alkotesta. Če bo ugotovilo, da je razlog v toženčevem zavestnem ravnanju, da elektronski test ne bi zaznal njegovega izdihanega zraka, spada tudi takšno ravnanje v pogodbeno kategorijo "izmakniti se možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti", zato bo v takem primeru moralo v nadaljevanju raziskati tudi višino tožbenega zahtevka, ki ji je toženec tudi ugovarjal. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165 Zakona o pravdnem postopku (ZPP).