Jedro

Glavna obravnava ni obligatorna, zato bi morali pravdni stranki izrecno predlagati izvedbo naroka, česar pa nobena od njiju ni storila.

Ker pisna izjava ni bila dana na poziv ali s soglasjem sodišča, ta ne more biti dokazno enakovredna izjavi, ki jo določa člena 236.a člen ZPP, niti izjavi, ki bi jo predlagana priča podala ob priložnosti neposrednega zaslišanja.

Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da bi morali izdani računi vsebovati tudi zapis obdobij knjiženja, zaradi česar jih je po pritožničinem mnenju potrebno šteti za neustrezne. Obvezne podatke na računu določa 82. člen ZDDV-1 in kot takšno sestavino določa le navedbo količine in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 117,04 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvrši Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 70557/2016 z dne 8. 7. 2017 v celoti ohranilo v veljavi (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je brez navedbe pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in njeno dopolnitev ter predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka ter te spore racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 20. 10. 2015 sklenili Pogodbo o vodenju poslovnih knjig, s katero se je tožeča stranka za toženo stranko zavezala voditi poslovne knjige in po naročilu opravljati tudi davčno, finančno in računovodsko svetovanje, tožena stranka pa se je za opravljene storitve zavezala plačati pogodbeno dogovorjeno ceno. Stranki sta za navedene storitve dogovorili mesečno ceno 150,00 EUR + DDV, ki je (med drugim) vključevala do 120 vknjižb poslovnih dogodkov, v primeru presežnega števila vknjižb pa se je vsako dodatno knjiženje obračunalo po ceni 1 EUR (+ DDV). Tožeča stranka vtožuje plačilo dveh računov, in sicer račun št. 16-031-000942 z dne 5. 2. 2016 v višini 183,00 EUR za redne storitve in račun št. 16-031-002148 z dne 8. 3. 2016 v višini 748,84 EUR za dodatnih 682 knjiženj (upoštevaje 10 % popust), ki je obsegalo knjiženje dokumentacije za leto 2015, prejete v zadnjih dneh januarja in začetku februarja 2016. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala z očitkom, da tožeča stranka storitve ni opravila in v bistvenem zatrjevala, da ji je tožeča stranka izstavila račune brez potrebnih dokazil. 7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da zatrjevana knjiženja izhajajo iz 2 zapisov knjiženj, konto kartic za toženo stranko, iz katerih je razvidno knjiženje računov tožene stranke, prav tako to potrjuje elektronska korespondenca. Zaključilo je z nosilnim razlogom, da je tožeča stranka svoje delo opravila, saj je toženi stranki poslala podatke za plačilo DDV in ji izročila vso dokumentacijo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka s svojimi obširnimi navedbami (glede nespecificiranih računov, neopravljenih storitvah, obveščanja v primeru povečanja knjižb in pravilnosti knjiženja) v pretežnem delu dotika dokazne ocene sodišča prve stopnje ter s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa – kot že pojasnjeno – ni pravno upošteven pritožbeni razlog v postopku v sporih majhne vrednosti, saj je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. V nadaljevanju se bo tako pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica izrecno oziroma smiselno uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter ostale kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Zmotno je pritožničino stališče, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, po kateri je lahko o dejanskem stanju odločalo le na podlagi predložnih pisnih dokazov, saj postopek v sporu majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Glavna obravnava ni obligatorna, zato bi morali pravdni stranki izrecno predlagati izvedbo naroka, česar pa nobena od njiju ni storila. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da je, upoštevaje trditve pravdnih strank, o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Smiselno zatrjevano kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.1

10. Prav tako sodišče prve stopnje pritožnice ni prikrajšalo v njeni pravici do obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni upoštevalo predložene izjave T. Ž., da je delo, ki bi ga morala opraviti tožeča stranka, sicer morala opraviti nova računovodkinja. Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora namreč poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev (236. člen ZPP), česar pa tožena stranka glede T. Ž. ni storila, pač pa se je glede navedb v zvezi z neopravljenim delom sklicevala na pisni dokaz, v katerem naj bi bila vsebovana njena izjava. Pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku lahko stranka v skladu s prvim odstavkom 236.a člena ZPP predloži sodišču na poziv ali s soglasjem sodišča. Ker pisna izjava ni bila dana na poziv ali s soglasjem sodišča, ta ne more biti dokazno enakovredna izjavi, ki jo določa omenjeni člen, niti izjavi, ki bi jo predlagana priča podala ob priložnosti neposrednega zaslišanja.2 Glede na to, da pisna izjava (tudi sicer nepodpisana s strani predlagane priče) ne zadošča zahtevam obličnosti iz petega odstavka 236.a člena ZPP, po kateri mora opremljena s kopijo osebnega dokumenta in kontaktnimi podatki predlagane priče, pritožnica s takšnim pritožbenim očitkom ne more uspeti.

11. Pritožnica na večih mestih v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da kontne kartice niso merodajne za število vknjižb, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je iz njih razvidno knjiženje računov tožene stranke. Konto je knjigovodski račun za spremljanje spremembe in stanje posameznih gospodarskih kategorij, vsebovane v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida, kartična oblika pa predstavlja le eno izmed njegov oblik. Zapisovanje podatkov o spremembah, ki jih povzročajo poslovni dogodki predstavlja knjiženje, vsak posamezen zapis pa knjižbo.3 Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da bi morali izdani računi vsebovati tudi zapis obdobij knjiženja, zaradi česar jih je po pritožničinem mnenju potrebno šteti za neustrezne. Obvezne podatke na računu določa 82. člen Zakon o davku na dodano vrednost in kot takšno sestavino določa le navedbo količine in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tožeča stranka z računom št. 16-031-000942 z dne 5. 2. 2016 tožeči stranki zaračunala redne storitve za mesec januar 2016 v višini 183,00 EUR, z računom št. 16-031-002148 z dne 8. 3. 2016 v višini 748,84 EUR pa dodatnih 682 knjiženj, s čimer je v takšnem zapisu, po presoji pritožbenega sodišča, vsebovana zadostno specifikacijo opravljenih storitev.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ob tem je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbi sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroške odgovora na pritožbo v višini 250 odvetniških točk (tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife, v nadaljevanju: OT) in materialnih izdatkov v višini 5 odvetniških točk (11. člen OT), kar ob upoštevanju višine vrednosti odvetniške točke 0,4590 EUR (13. člen OT) znaša 117,04 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo nagrade za komunikacijo s stranko in za pregled listin, saj 39. člen OT jasno določa, da pripadajo stranki navedene nagrade zgolj v primerih, ko gre za samostojne storitve, sicer pa je nagrada za navedeni opravili že vsebovana v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Prav tako ji ni priznalo odvetniških stroškov za odgovor na dopolnitev pritožbe, saj le-ta ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). Z navedeno vlogo tožeča stranka ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, saj je v bistvenem le ponovila trditve iz odgovora na pritožbo. Tožena stranka je dolžna priznane stroške tožeči stranki povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika – OZ in 313. člen v zvezi 458. členom ZPP).

14. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal višji sodnik posameznik.

1 Prim. npr. VSL sodba I Cp 170/2017. 2 Prim. npr. VSL sodba II Cp 1428/2012. 3 Glej F. Milost: Osnove računovodstva, Fakulteta za management, Koper, 2009, str. 97-103.