Jedro

Iz navedb v tožbi izhaja, da naj bi bilo nedopustno ravnanje (protipravnost) v tem, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi starosti, zdravstvenega stanja, narodnosti, itd. Ker ni nič navedeno še o preostalih predpostavkah, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj odškodninske odgovornosti (da je v zvezi z ravnanjem tožene stranke nastala pravno priznana škoda, da med ravnanjem tožene stranke in škodo obstaja vzročna zveza, da je tožena stranka za škodo odgovorna), tožba ni sklepčna, zaradi česar se tožbeni zahtevek zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 30.000,00 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Poudarja, da je izpodbijana sodba protispisna, saj je sodišče prve stopnje v pozivu z dne 15. 4. 2011 navedlo le, naj tožnik pojasni, čemu terja odškodnino prav v višini 30.000,00 EUR. Tožnik na ta sklep ni odgovoril, ker je že v tožbi zatrjeval tako temelj kot višino odškodnine in predlagal tudi ustrezne dokaze. Vprašanje višine bi se razčistilo ob izvedbi predlaganih dokazov. Tožnik je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje drugih prič ter tudi opisal dejstva, iz katerih gre zaključiti, da je šlo za diskriminacijo, zaradi česar je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče tožnika ni pozvalo na dopolnitev navedb glede temelja odškodninskega zahtevka, zato je tožnik štel, da je glede navedenega tožba popolna. Ugotovitev, da je bil tožnik diskriminiran na delovnem mestu zaradi starosti, zdravstvenega stanja, zahtevka zaradi poškodbe pri delu zoper delodajalca, opozarjanja na kršitve pred inšpekcijo, članstva v sindikatu in njegove narodnosti, je povsem dovolj za priznanje odškodnine, saj gre za poseg v človekove pravice, varovane z Ustavo RS. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik diskriminiran, in da mu pripada odškodnina, zaradi česar dodatnih navedb ni bilo potrebno navajati. Glede pravne razlage višine zahtevka tožnik opozarja, da je potrebno upoštevati, da Republika Slovenija od leta 2003 ni izpolnila pravne praznine glede kršitev pravice do dela in diskriminacije, saj ne spoštuje 17. čl. Direktive sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000, ki določa, da morajo članice (med katerimi je tudi Slovenija), plačati odškodnino žrtvi oz. določati sankcije zoper delodajalca, ki krši prepoved diskriminacije ali posega v pravico do dela, na način, da bodo sankcije odvračilne. Obligacijski zakonik kot pogoj za priznanje odškodnine zahteva nastanek „duševnih bolečin“, katere pa je v praksi težko izkazovati in OZ ni primerna podlaga za ureditev instituta diskriminacije pri delu. Direktiva v nasprotju s sodno prakso v RS zahteva, da je namen odškodnine predvsem tudi odvračilen. Mednarodni akti zahtevajo priznanje odškodnine v vsakem primeru, vedno, ko gre za poseg v pravico do dela, ne glede na (izkazane) duševne bolečine, vendar RS vse od leta 2003 dalje tega ne spoštuje. Pravne varnosti ob posegu v pravico do dela ni, ker odškodnine nimajo kaznovalnega učinka in delodajalcev preventivno ne odvračajo od kršitev pravil glede prepovedi diskriminacije. Sodišče prve stopnje bi lahko tožniku po njegovem zaslišanju prisodilo manjšo odškodnino, nato pa bi lahko v skladu s 17. čl. Direktive določilo odškodnino v večjem delu, ki bo tudi v nadaljevanju odvračala delodajalca od podobnih nezakonitih ravnanj. Glede na to, da je bila ugotovljena diskriminacija kar iz štirih razlogov (starost, zdravstveno stanje, članstvo v sindikatu, narodnost), ne more biti sporno, da je bilo to ravnanje delodajalca storjeno naklepno. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, bi moralo sodišče prve stopnje vse te trditve šteti za dokazane.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ter da je glede na dejansko stanje, zatrjevano v tožbi, pravilno uporabilo materialno pravo.

Stališče sodišča prve stopnje, da tožba ni sklepčna, je pravilno. Sklepčnost je pojem materialnega prava. Sodišče razsodi po tožbenem zahtevku samo, če iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Če je odgovor pritrdilen, je tožba sklepčna. Če tožba ni sklepčna, mora sodišče tožbeni zahtevek s sodbo zavrniti.

V obravnavnem primeru tožnik uveljavlja odškodnino zaradi diskriminacije na delovnem mestu. Gre za odškodninsko terjatev, za katero so potrebne naslednje splošne predpostavke: nedopustno škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima in odgovornost odgovorne osebe. Predpostavke odškodninske terjatve, ki jih mora pri odškodninski terjatvi praviloma (in pravilo je krivdna odgovornost odgovorne osebe) dokazati tožeča stranka, so nedopustno ravnanje, škoda in vzročna zveza med njima, medtem ko se krivda domneva oziroma mora poškodovalec dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Prva od omenjenih predpostavk pomeni, da mora tožeča stranka določno opredeliti, v čem vidi nedopustno ravnanje. Tožnik je v tožbi navedel, da se je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi včlanil v sindikat, nato pa kmalu za tem prejel odpoved, zato meni, da je bila ta odpoved podana brez utemeljenih razlogov, predvsem iz osebnih okoliščin, ki pomenijo diskriminacijo tožnika (zaradi starosti, zdravstvenega stanja, zahtevka zaradi poškodbe pri delu zoper delodajalca, opozarjanja na kršitve pred inšpekcijo, članstva v sindikatu in njegove narodnosti) in poseg v pravico do dela s strani tožene stranke, zaradi česar vtožuje odškodnino v znesku 30.000,00 EUR. Iz prikazanih navedb iz tožbe izhaja, da naj bi bilo nedopustno ravnanje (protipravnost) v tem, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi starosti, zdravstvenega stanja, narodnosti, itd. (zaradi razlogov torej, ki jih ZDR izrecno prepoveduje), vendar pa tožnik ne navede tudi ostalih predpostavk, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik tako ni navajal, da mu je v zvezi z ravnanjem tožene stranke nastala pravno priznana škoda, nadalje, da med ravnanjem tožene stranke in škodo obstaja vzročna zveza, niti ni navajal dejstev v zvezi z odgovornostjo tožene stranke. Takšna tožba ni sklepčna, saj primarno niti ne omogoča presoje, ali je do pravno priznane škode sploh prišlo.

Oblike pravno priznane nepremoženjske škode so navedene v 179. čl. OZ. Tožnik je sicer postavil trditev, da je bila kršena prepoved diskriminacije, ni pa nikoli trdil, da je zaradi te kršitve utrpel premoženjsko ali nepremoženjsko škodo. Pravno priznana škoda torej ne predstavlja le posega v pravno zavarovano dobrino, ampak mora oškodovanec zaradi kršitve tudi utrpeti eno od oblik pravno priznane škode. Tožnik ni trdil, da je zaradi kršitve prepovedi diskriminacije utrpel materialno prikrajšanje, ali da je trpel kakšno od oblik nepremoženjske škode, takšne trditve pa ne more nadomestiti s predlaganim dokazom z zaslišanjem stranke. Na podlagi določila prvega odstavka 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Stranka mora torej najprej navesti dejstvo (v danem primeru bi moral tožnik navesti, da je trpel npr. duševne bolečine in kakšne so te bile) in šele nato predlagati dokaze, s katerimi se bo to dejstvo dokazalo. Ker iz dejstev, ki jih je tožnik navedel, ne izhaja, da bi tožnik zaradi posega v pravno zavarovano dobrino utrpel eno od oblik pravno priznane škode, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je njegova tožba v tem delu nesklepčna, zato je posledično tudi pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 4. 2011 tožbo vrnilo v popravo, tožnika opozorilo, da tožba ni sklepčna, ker tožnik ne navaja nobenih dejstev in ne predlaga dokazov, ki bi utemeljevali škodo in ga pozvalo, da tožbo dopolni. Tožnik tožbe ni popravil, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo (3. odstavek 318. člena ZPP).

Glede navedb v zvezi z Direktivo sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 pritožbeno sodišče navaja, da je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod za uresničitev ciljev EU v okviru notranjih pravnih redov držav članic. V tej zvezi je citirana direktiva implementirana v določbe ZDR, ki se nanjo izrecno sklicuje že v 1. členu. Republika Slovenija s svojo zakonodajo v celoti omogoča cilje, ki jih ta Direktiva nalaga, saj je v skladu s splošnimi pravili civilnega prava vsaka žrtev diskriminacije upravičena do primerne odškodnine, s čimer je zagotovo dosežena tudi preventiva pred tovrstnimi dejanji delodajalcev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odst. 360. člena ZPP se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje, saj odločitve ne morejo spremeniti, četudi bi se izkazale za točne.