Jedro

lokacijska informacija ima značaj potrdila iz uradne evidence in se izda v skladu s predpisi o upravnem postopku proti plačilu takse. Lokacijska informacija torej nima značaja odločbe in ni zadostna podlaga za poseg v prostor.

Le če je bil enostavni objekt tudi zgrajen pred uveljavitvijo Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, se šteje, da izpolnjuje pogoje (glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede njihovega odmika od sosednjih zemljišč) po določbah tega pravilnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje tožeči stranki naložil, da mora v roku 6 mesecev po vročitvi te odločbe odstraniti reklamni pano površine 15,00 m x 6,00 m in višine približno 10 m, ki je postavljen na zemljišču s parc. št. 1230/3 k. o. ..., in da mora vzpostaviti zemljišče z navedeno parc. št. v prejšnje stanje (1. točka izreka). Če tožeča stranka v navedenem roku ne bo opravila naloženega dejanja, bo opravljena prisilna izvršba po drugi osebi na njene stroške (2. točka izreka). S 3. točko izreka je odredil nekatere izmed prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - uradno prečiščeno besedilo, 14/05 - popr. in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1). Upravni organ prve stopnje je to odločbo izdal po uradni dolžnosti na podlagi 152. člena ZGO-1, ker je ugotovil, da je tožeča stranka navedeni reklamni pano, ki se glede na površine uvršča med manj zahtevne objekte, postavila brez gradbenega dovoljenja. V obrazložitvi navaja, da je bil opravljen ogled postavljenega reklamnega panoja, da je tožeča stranka po telefonskem razgovoru posredovala lokacijsko informacijo z dne 15. 12. 2003 za gradnjo enostavnega objekta – reklamni pano in da je bila na Občini A. pridobljena dokumentacija za postavitev obravnavanega reklamnega panoja. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka z gradnjo pričela novembra 2003. Prvostopenjski inšpekcijski organ ugotavlja, da je bilo na podlagi Odloka o pomožnih objektih in drugih posegih v prostor na območju Občine Križevci (Uradni list RS, št. 62/96 – v nadaljevanju Odlok) po lokacijski informaciji mogoče postaviti reklamni pano površine 7 m2. Takrat veljavni Prostorski ureditveni pogoji (Uradni list SRS, št. 27/89) na obravnavanem kmetijskem zemljišču v času gradnje niso predvidevali postavitve reklamnih panojev, in tudi sedaj jih ne.

Pritožbeni organ je pritožbi ugodil v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navajala tožeča stranka v pritožbi. Ker je prvostopenjski upravni organ v tem delu tožeči stranki izrekel prepovedi, ki nezakonito omejujejo solastnika zemljišč, na katerih stoji reklamni pano, je pritožbeni organ ta del izreka odpravil in nadomestil z novo 3. točko, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. S pojasnili o pravni naravi lokacijske informacije je zavrnil pritožbeno razlogovanje, da je lokacijska informacija z dne 15. 12. 2003 dopuščala postavitev reklamnih panojev. V nadaljevanju pritožbeni organ pojasnjuje, da obravnavanega reklamnega panoja, glede na njegove dimenzije, ni bilo mogoče uvrstiti med enostavne objekte po 4. točki 15. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in 130/04 – v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal leta 2007, v času, ko naj bi tožeča stranka postavila obravnavani pano. Glede na njegove dimenzije ga po ugotovitvi pritožbenega organa ni mogoče uvrstiti niti med enostavne objekte po 20. členu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 – v nadaljevanju Uredba), ki je veljala že v času odločanja.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločitev inšpekcijskega organa in navaja, da je nepravilna in nezakonita. Tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter sodišču predlaga, naj izpodbijano določbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Opozarja na 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB2, 126/07 in 65/08 – v nadaljevanju ZUP) in upravnima organoma prve in druge stopnje očita kršitev načela iskanja materialne resnice, saj naj bi svojo odločitev sprejela na podlagi predpostavke, ki nima objektivnega izhodišča v pridobljenih dokazih. Meni, da bi moral prvostopenjski upravni organ upoštevati predpise, ki so veljali v času postavitve reklamnega panoja. Trdi, da upravni organ prve stopnje časa postavitve ni ugotavljal, pritožbeni organ pa ni pojasnil, iz česa izhaja njegova ugotovitev, da je bil pano postavljen leta 2007. Tudi noben drug dokaz naj ne bi podpiral te ugotovitve, saj je tožeča stranka zahtevo za izdajo lokacijske informacije podala že leta 2003, ko je bila ta tudi že izdana. Tako naj bi po mnenju tožeče stranke šlo bodisi za predpostavko organa, ki nima podlage v spisovni dokumentaciji, bodisi za ugotovitev, ki ni obrazložena v tej meri, da bi stranki omogočala njen preizkus. Pritožbenemu organu očita tudi nepravilno uporabo materialnopravnega predpisa, ker se v svoji odločbi sklicuje na Odlok o pomožnih objektih in drugih posegih v prostor na območju Občine B., k. o. ... pa se nahaja na območju Občine A. Sklicuje se na vsebino lokacijske informacije in navaja, da je ob naročilu izrecno navedla namen, zaradi katerega je naročila njeno izdelavo. Meni, da je logično in upravičeno pričakovati, da bo občinski upravni organ v naročeni lokacijski informaciji navedel vse veljavne pogoje za postavitev objekta, za katerega je bila informacija naročena, še posebej glede na pristojnosti občine za sprejemanje prostorskih ureditvenih pogojev. Navaja, da lokacijska informacija izrecno dopušča postavitev reklamnih panojev, da ni vsebovala pogoja o največjih dovoljenih gabaritih reklamnega panoja, ki ga določa Odlok, in da je tožeča stranka upoštevala vse pogoje, na katere jo je opozoril pristojni občinski upravni organ. Iz lokacijske dokumentacije naj bi izhajalo, da je bila izdana na podlagi vseh ustreznih predpisov, ki urejajo področje gradnje, med drugim tudi na podlagi navedenega Odloka. Ker omejitev površine do 7,00 m2 iz te lokacijske informacije ne izhaja, naj bi bila ugotovitev upravnega organ protispisna in v nasprotju z 8. členom ZUP. To naj bi pomenilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki je vplivalo na nepravilno in nezakonito odločitev.

Tožeča stranka poudarja, da je vlogo za izdajo lokacijske informacije dala še pred uveljavitvijo Pravilnika in da je bila ta izdana 9 dni po njegovi uveljavitvi, zato naj bi se štelo, da je izdana v skladu s tem pravilnikom. Ker lokacijska informacija ni določala največjih dovoljenih gabaritov, se po mnenju tožeče stranke šteje, da objekt izpolnjuje pogoje glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede njihovega odmika od sosednjih zemljišč po določbah tega Pravilnika. Navaja, da ima lokacijska informacija po 179. členu ZUP značaj javne listine, kar po 169. členu ZUP pomeni, da se z njo dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje in določa, zato naj bi bila tožeča stranka prepričana, da reklamni pano izpolnjuje vse zahtevane pogoje. Pogoji, ki so izrecno opredeljeni v lokacijski informaciji z dne 15. 12. 2003, naj bi pomenili pravno domnevo, ki med postopkom ni bila izpodbita.

Sodišče je tožbo vročilo tudi toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Med strankama v tej zadevi ni sporno, na kateri objekt se nanaša izpodbijana odločba, na katerem zemljišču stoji ta objekt, kakšne so dimenzije objekta in da tožeča stranka za obravnavani objekt ni pridobila gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka se sklicuje na lokacijsko informacijo, ki je bila izdana 15. 12. 2003. V času njene izdaje je ZGO-1 v tretjem odstavku 3. člena določal, da za enostavni objekt gradbeno dovoljenje ni potrebno, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in če so njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona.

Po izrecni določbi petega odstavka 80. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 – ZUreP-1) ima lokacijska informacija značaj potrdila iz uradne evidence in se izda v skladu s predpisi o upravnem postopku proti plačilu takse. Lokacijska informacija torej nima značaja odločbe in ni zadostna podlaga za poseg v prostor. Zato okoliščina, da v lokacijski informaciji ni naveden pogoj velikosti iz Odloka, ne more imeti pravnih posledic, ki jih uveljavlja tožeča stranka. Po navedenem trditve tožeče stranke, da je ravnala v skladu z njeno vsebino, ni mogoče upoštevati (enako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 677/2006 z dne 11. 4. 2007).

Tožbena ugovora, da prvostopenjski upravni organ ni ugotavljal, kdaj je bil obravnavani pano postavljen, in da iz odločbe pritožbenega organa brez podlage izhaja, da je bila gradnja izvedena leta 2007, sta neutemeljena. Enak očitek je pritožbeni organ že zavrnil s pojasnilom, da je tožeča stranka sama v svojem dopisu z dne 18. 2. 2010 navedla, da se je gradnja začela novembra 2003 in zaključila novembra 2007. Ta dopis se v upravnem spisu nahaja, tožeča stranka pa v tožbi ne trdi, da ga ni poslala. To pomeni, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da je bil obravnavani objekt zgrajen po uveljavitvi Pravilnika. Kdaj je tožeča stranka za lokacijsko informacijo zaprosila, pa v obravnavani zadevi ni odločilno. Prvi odstavek 33. člena Pravilnika sicer res določa, da se za lokacijske informacije, za katerih izdajo so bile vložene zahteve pred uveljavitvijo Pravilnika in so bile izdane najpozneje v enem mesecu po uveljavitvi Pravilnika na podlagi občinskih predpisov o pomožnih objektih, šteje, da so izdane v skladu s tem pravilnikom. Vendar ta prehodna določba lokacijski informaciji ne more dati pomena, kot ji ga pripisuje tožeča stranka, in ne pomeni, da obravnavani objekt izpolnjuje pogoje, ki jih Pravilnik določa za urbano opremo kot vrsto enostavnih objektov, za katere po določbah ZGO-1 gradbeno dovoljenje ni potrebno. Če pa bi objekt izpolnjeval pogoje za enostavni objekt po kriterijih iz Pravilnika, za tak objekt ne bi bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja, ne glede na to, da je bilo po Odloku mogoče postaviti tovrstni enostavni objekt le v površini 7 m2. Prav tako ni odločilno, kdaj je tožeča stranka z gradnjo pričela. Tretji odstavek 33. člena Pravilnika namreč določa, da se šteje, da izpolnjuje pogoje (glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede njihovega odmika od sosednjih zemljišč) po določbah tega pravilnika enostavni objekt, ki je bil zgrajen pred uveljavitvijo tega pravilnika. Le če je bil objekt tudi zgrajen pred uveljavitvijo Pravilnika, bi bilo torej odločilno, ali je bila gradnja v skladu z občinskim Odlokom. Obravnavani primer pa ni tak, zato sodišče glede na tožbene navedbe zgolj pojasnjuje, da se je navedeni občinski Odlok, ki ga je leta 1996 izdala Občina B., nanašal tudi na k. o. ..., ker je bila Občina A. ustanovljena leta 1998, do tedaj pa sta naselji A. in C. sodili v občino B. (Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij, Uradni list RS, št. 60/94).

Tožeča stranka, kot je bilo že povedano, sama navaja, da je objekt dokončala leta 2007, tj. po uveljavitvi Pravilnika (6. 12. 2003), ki je predpis iz takrat veljavnega 8. člena ZGO-1. Pravilnik določa temeljne pogoje za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja v 19. členu, ti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, torej brez izjeme. Med njimi je tudi pogoj velikosti. Ta je bil za objekte za oglaševanje določen v 4. točki 15. člena, ki se ni spremenila ves čas veljavnosti, tj. do uveljavitve Uredbe iz leta 2008. Dejanske ugotovitve o dimenzijah objekta v obravnavani zadevi niso sporne, zato ni dvoma, da presegajo dimenzije, določene v navedeni določbi Pravilnika za opredelitev te vrste enostavnega objekta (npr. oglaševalne površine 12 m2 oziroma 24 m2 pri dvostranskem panoju, ter 18 m2 oziroma do 36 m2 pri dvostranskem panoju v urbanem prostoru). Prav tako ni dvoma, da presegajo dimenzije, ki jih v k. točki 20. člena določa Uredba (20 m2 oglasne površine).

Tožena stranka je torej pravilno ugotovila, da ni bil izpolnjen eden izmed temeljnih pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja iz 19. člena Pravilnika. Kot že rečeno, morajo biti ti pogoji izpolnjeni kumulativno, torej brez izjeme, v nasprotnem primeru pa je bilo treba v času gradnje obravnavanega objekta po določbi tretjega odstavka 3. člena ZGO-1 v takrat veljavnem besedilu pridobiti gradbeno dovoljenje. Tudi 3.a člen ZGO-1, ki je bil uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07) in je veljal že v času odločanja upravnega organa prve stopnje, določa, da se brez gradbenega dovoljenja in v skladu s prostorskim aktom lahko začne gradnja enostavnega objekta, glede na dimenzije pa obravnavani objekt ne sodi med enostavne objekte po 20. členu Uredbe.

Po navedenem torej ni dvoma, da je gradbeno dovoljenje za obravnavani objekt potrebno in da gre zato za nedovoljeno gradnjo. Kot je bilo že povedano, te ugotovitve ne more spremeniti sklicevanje tožeče stranke na lokacijsko informacijo. Izpodbijani ukrep gradbenega inšpektorja, ki ga je z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke potrdil tudi drugostopenjski organ, temelji na določbah ZGO-1. Po 152. členu ZGO-1 (inšpekcijski ukrepi pri nelegalni gradnji) v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajen objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.