Jedro

Če je pripor odrejen iz razloga begosumnosti (z namenom, da se zagotovi obdolženčeva navzočnost v kazenskem postopku oziroma njegova učinkovita izvedba), so navedbe, da ni bilo podlage za odreditev pripora zaradi varnosti ljudi, nerelevantne.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je zoper obdolženega V. P. zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga spremembo izpodbijanih sklepov in odpravo pripora zoper obdolženca.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Po trditvah zagovornika obdolženec dejanja ni storil, saj ni vedel, da je bil avtomobil ukraden. P. S. mu je zagotovil, da je z vozilom vse v redu, obdolženec pa mu je verjel in je le pod tem pogojem odpeljal vozilo čez mejo. Tudi dejstvo, da se je z vozilom peljal čez mejni prehod med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, torej mejni prehod, ki ločuje schengensko območje od ostalih držav in je strožje zavarovan, kaže na to, da obdolženec ni vedel, da je vozilo ukradeno. Če bi za to vedel, bi izbral pot čez Madžarsko v Romunijo. S takimi trditvami izraža zagovornik dvom v pravilnost dokazne presoje, s čimer nedovoljeno posega v dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočnem sklepu. Tudi z navedbami, da obdolženec zneska 210,00 EUR ni prejel kot plačilo za opravljen prevoz, temveč le za kritje potnih stroškov prevoza, ter da sta sodišči zmotno presodili vrednost vozila, zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišči nista navedli razlogov, ki bi utemeljevali obstoj utemeljenega suma oziroma da izvedeni dokazi takšnega zaključka ne dopuščajo. Ugotovitev o obstoju utemeljenega suma sta sodišči oprli zlasti na obdolženčev zagovor, uradne zaznamke o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, zapisnik o zasegu predmetov, obvestilo Interpola o statusu vozila in na poročilo o kriminalistično-tehničnem pregledu vozila. Obdolženec je sicer priznal, da je od P. S. prevzel vozilo, ki naj bi ga prepeljal v Romunijo, zanikal pa je, da bi vedel, da je bilo vozilo ukradeno. Okoliščine, da je obdolženec vozilo prevzel od osebe, ki jo je pred tem videl le dvakrat, da je šlo za vozilo visokega cenovnega razreda in da je ob prevzemu vozila prejel denarni znesek, so bile podlaga za zaključek sodišč, da je obdolženec vedel, da je bilo vozilo ukradeno. Dne 19. 10. 2010 je z vozilom poskušal prestopiti slovensko državno mejo, vendar mu to ni uspelo, saj je bilo ugotovljeno, da gre za ukradeno vozilo, glede katerega je razpisan ukrep iskanja. Izvedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišč o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje prikrivanja (tretji v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1).

8. Obrazložitev pravnomočnega sklepa ima tudi določne razloge o obstoju pripornega razloga begosumnosti (1. točka prvega odstavka 432. člena ZKP). Okoliščine, da je obdolženec romunski državljan, da ima v Romuniji stalno prebivališče, v Italiji pa začasno, da v Sloveniji ni zaposlen niti nima sorodnikov, pri čemer je preko Slovenije le želel prepeljati vozilo, so zanesljiva podlaga za zaključek o realni nevarnosti, da bi lahko obdolženec z begom onemogočil nadaljnji potek kazenskega postopka. Takšnega zaključka ne more spremeniti niti vztrajanje zagovornika, da obdolženec obljublja, da Slovenije v času kazenskega postopka ne bo zapustil in da se bo redno odzival na vabila sodišča. 9. Nerelevantne za odločitev v konkretnem primeru pa so navedbe, da ni bilo podlage za odreditev pripora zaradi varnosti ljudi. Pripor je bil namreč odrejen iz razloga begosumnosti z namenom, da se zagotovi obdolženčeva navzočnost v kazenskem postopku oziroma njegova učinkovita izvedba.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).