Jedro

Tožena stranka je utemeljeno pripisala večji pomen začetnim črkam, na katere je načeloma povprečni potrošnik res najbolj pozoren, kot tudi tuji črki "Y", ki ima kot tuj element poudarjeno distinktivnost, saj daje različen vizualni vtis izpodbijani znamki glede na znamko tožeče stranke. Sodišče meni, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je ugotovila, da kljub načelu, da besede, ki vsebujejo večino enakih črk, lahko delujejo podobno, v obravnavanem primeru enake štiri črke od sedmih pri primerjanih znakih še ne naredijo znakov obravnavanih znamk zamenljivo podobnih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila ugovor tožeče stranke z dne 26. 5. 2006 zoper registracije znamke "SyneROX" št. ... V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da je dne 4. 1. 2006 prejela prijavo znamke za znak "SyneROX" za blago po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: NK), razvrščeno v razreda 1 in 5. V zakonitem roku je tožeča stranka vložila ugovor zoper registracijo znamke ter meni, da je znak prijavljene znamke podoben znaku njene prejšnje znamke "ZINERAX", podobno pa je tudi blago. Prijavitelj izpodbijane znamke družba A.A.A. d.o.o. iz A., ki je v tem postopku stranka z interesom, v odgovoru na ugovor nasprotno meni, da si znaka primerjanih znamk nista podobna. Podal je podrobno primerjalno analizo znakov in predlaga registriranje prijavljene znamke za celoten prijavljen seznam blaga. Na podlagi ugovora in mnenja stranke z interesom je tožena stranka preverila utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovila, da ugovor ni utemeljen in da je mogoče znamko registrirati za celotno prijavljeno blago. Tožena stranka je opravila primerjavo znakov znamk in ugotovila, da sta oba znaka podana v besedi z običajnimi črkami ter da ne vsebujeta drugih elementov. Ko je znaka primerjala s pomenskega vidika, je ugotovila, da beseda znaka prijavljene znamke "SyneROX" nima posebnega pomena; čeprav je stranka z interesom navedla, da beseda pomeni "Synergism of Rosemary antiOXidants" (prevedeno: sintetično delovanje rožmarinovih oksidantov), čemur tožena stranka ne oporeka, meni, da jo bo povprečni potrošnik kljub temu dojemal kot nekaj fantazijskega. Prav tako pa nima posebnega pomena in je torej fantazijska beseda znak znamke tožeče stranke "ZINERAX". Glede na to, da je tožena stranka ugotovila, da sta primerjana znaka fantazijska in da nimata skupne pomenske povezave ali asociacije, je navedla, da ju ne more pomensko primerjati. Nato je tožena stranka opravila še vizualno analizo. Ugotovila je, da ima prijavljeni znak besedo "SyneROX" izpisano na poseben način, in sicer v kombinaciji velikih in malih črk, medtem ko znak znamke tožeče stranke "ZINERAX" vsebuje velike tiskane navadne črke, kar se vizualno razlikuje. Ko je tožena stranka še črkovno primerjala obe besedi, je ugotovila, da sta sestavljeni iz enakega števila (sedmih) črk, torej sta enako dolgi, beseda prijavljenega znaka se pričenja s črko "S", beseda znaka znamke tožeče stranke pa s črko "Z". Obe besedi se zaključita z enako črko "X", besedama pa so skupne še tri črke, in sicer "n", "e" in "R", razlikujeta pa se še glede na drugo "y"/"I" in šesto črko "O"/"A". Kljub temu, da sta besedi sestavljeni iz večine enakih in le treh različnih črk in kljub načelu, ki pravi, da če besede vsebujejo večino enakih črk, lahko delujejo podobno, pa so tudi primeri, ko različne črke, čeprav so v manjšini, pripomorejo k vizualnemu razlikovanju besed. Tožena stranka je ugotovila, da primerjani besedi zaradi različnih črk vizualno delujeta dovolj različno. Razlikujeta se glede na začetne črke, na katere je povprečni potrošnik načeloma najbolj pozoren, le-te so tudi vizualno dovolj izrazite, temu pa pripomore tudi črka "Y", ki vzbudi večjo pozornost iz razloga, ker ne spada v slovensko abecedo. Tožena stranka je tako ugotovila, da prijavljeni znak, v celoti gledano, deluje vizualno dovolj različno od znaka znamke tožeče stranke, zaradi česar si znaka vizualno nista podobna. Pri fonetični primerjavi je tožena stranka navedla, da se znak prijavljene znamke izgovori kot "sineroks", znak znamke tožeče stranke pa kot "zineraks". Primerjani besedi sta res sestavljeni iz večine fonetično enakih črk, vendar to še ne pomeni, da sta besedi fonetično podobni, saj v danem primeru fonetično različne črke pripomorejo k temu, da besedi kot celota delujeta dovolj različno. Različni začetnici in različni šesti črki "O"/"A" pripomorejo k temu, da je primerjana znaka mogoče fonetično razlikovati, zato si primerjani znamki fonetično nista podobni. Tožena stranka še meni, da je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da obe znamki ščitita farmacevtske preparate oziroma proizvode, za katere velja poseben režim prodaje. V skladu z 79. členom Zakona o zdravilih (Uradni list RS, št. 31/2006) se promet z zdravili na drobno lahko opravlja le v lekarnah in specializiranih prodajalnah, kjer pa lahko opravljajo strokovno delo le farmacevtski strokovni delavci oziroma odgovorna oseba z najmanj 5. stopnjo izobrazbo farmacevtske smeri z opravljenim strokovnim izpitom. V lekarnah in specializiranih prodajalnah se blago res nahaja na istih policah, vendar je med končnim potrošnikom in blagom še usposobljena oseba oziroma lekarnar, ki točno pozna posamezno blago oziroma znamko, pod katero se prodaja posamezno zdravilo. Prav tako je majhna verjetnost zamenjave blaga pri samem potrošniku, saj je o posameznih značilnostih zdravila in o njegovih učinkih podrobno seznanjen že vnaprej. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka ugotovila, da pogoje iz točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1), to je enakost ali podobnost znakov znamk, ni izpolnjen. Glede na to, da morata biti glede na navedeno točko kumulativno izpolnjena oba pogoja (enakost ali podobnost znakov znamk ter enakost ali podobnost blaga ali storitev), enakost ali podobnost znakov pa ni bila ugotovljena, je tožena stranka navedla, da ne more zavrniti registracije prijavljene znamke na navedeni podlagi. Prav tako pa se ni spuščala v podrobno primerjalno analizo blaga znamk, saj ta ne bi imela nobenega vpliva na končno odločitev. Zato je tožena stranka ugovor zavrnila, postopek za registracijo znamke pa nadaljevala.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da si znaka nista vizualno podobna. Oba znaka sta izražena v besedi, obe besedi imata isto število črk (sedem), od katerih so štiri postavljene na istih mestih v besedi ("N", "E", "R" in "X"), vsak znak je sestavljen iz treh zlogov, ki so sestavljeni na enak način, drugi zlog je v obeh besedah identičen, tretji zlog ima identična oba soglasnika, prvi zlog pa ima zamenljivo podobna soglasnika "S" oziroma "Z", kot tudi zamenljivo podobna soglasnika "I" oziroma "Y". Povprečni potrošnik zazna znamko kot celoto in samo različni začetni črki (čeprav sta si v izgovorjavi zelo podobni) nimata takega razlikovalnega vpliva, da bi ju povprečni potrošnik razlikoval. Tožeča stranka se tudi ne strinja s toženo stranko, da si znaka nista fonetično podobna, saj se izgovorita zamenljivo podobno, namreč "sineroks" in "zineraks". Edini razliki v izgovorjavi, to sta začetni črki "S" in "Z", ki se pri izgovorjavi slišita zamenljivo podobno, ter črki "A" in "O" v zadnjem zlogu, nista zadosti razlikovalni, da bi povprečni potrošnik opazil, da gre za dve različni znamki. Tožeča stranka pa se strinja s toženo stranko, da znaka nimata posebnega pomena in zato pomenska primerjava v konkretnem primeru nima bistvenega vpliva pri celostni primerjavi znakov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti izpodbija tožbene navedbe in meni, da je odločila pravilno in zakonito. Sklicuje se na razloge, ki jih je podala že v izpodbijani odločbi ter odgovarja le na posamezne navedbe tožeče stranke.

Na tožbo je odgovorila tudi stranka z interesom, ki se v celoti strinja z razlogi tožene stranke za izdajo izpodbijane odločbe. Meni, da tožeča stranka v svojem ugovoru sploh ni opravila vizualne, fonetične ali pomenske analize znamk, ampak je izrazila svojo subjektivno oceno, da sta znamki podobni, šele v tožbi pa preko razširjene trditvene podlage zatrjuje, da je podrobna analiza znakov obeh znamk v izpodbijani odločbi nepravilna. Pri tem pa svoje analize ne predstavi pravilno, saj se recimo pri zatrjevanju, da sta znamki vizualno podobni, sklicuje na zloge in izgovorjavo črk, kar pa z videzom črk nima povezave. Meni, da se tožeča stranka osredotoča zgolj na štiri črke brez upoštevanja celovite presoje podobnosti znamk. Pravilna analiza vizualne podobnosti znamk mora vključevati primerjavo videza znakov znamk, kot sta prijavljeni oziroma registrirani, pri čemer se analizira skupen videz črk in ne glasov, kot je to naredila tožeča stranka. Nato stranka z interesom opravi podrobno primerjavo videza primerjanih znamk in na tej podlagi navede, da sta v primerjanih znakih zgolj dve črki enaki, ostale pa v zapisu niso niti podobne. Nadalje analizira podobnost izgovorjave znamk in navaja, da je bistvena razlika v izgovorjavi prvega in zadnjega dela besed znamk, kar predstavlja dva od treh zlogov. Prvi in zadnji del besede sta najbolj slišna in tudi najbolj prispevata k razlikovanju med znamkama. Izgovorjava samoglasnika "A" je povsem drugačna kot izgovorjava samoglasnika "O", saj gre za tonsko različna glasova. Po njenem mnenju je nemogoče trditi, da sta znamki po izgovorjavi podobni, obstaja pa tudi pomenska razlika. Znamka tožeče stranke je nedvomno fantazijska skovanka, izpodbijana znamka pa sestavljenka iz okrajšave: "Synergism of Rosemary antiOXidants" (sintetično delovanje rožmarinovih oksidantov), zato bodo potrošniki lahko dojeli asociativni pomen znamke. Preko okrajšave torej izpodbijana znamka kaže na pomen in je posledično pomensko drugačna, kar dodatno pripomore k razlikovanju med znamkama. Poleg tega, da si znaka znamk nista podobna, pa po mnenju stranke z interesom ni izpolnjen niti drugi pogoj za ugotovitev podobnosti znamk, to je podobnost blaga. Stranka z interesom se tudi strinja s toženo stranko, da se farmacevtski veterinarski in sanitarni preparati, kadar so kot končni izdelki namenjeni potrošnikom, ne smejo prodajati brez posredovanja specializiranega osebja (zdravnik, veterinar, farmacevt). Torej so pri prodaji prisotni strokovnjaki, ki so nedvomno zelo pozorni na imena zdravil oziroma znamke, pod katerimi se zdravila prodajajo. Ker pa je v konkretnem primeru različen celoten prvi in zadnji del znamke, je zmota nemogoča tudi, če bi se izdelki izpodbijane znamke res prodajali končnim potrošnikom, kar pa se ne. Stranka z interesom sodišču predlaga, da v celoti zavrne zahtevke tožeče stranke kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali so podani zavrnilni razlogi po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06), ki določa, da se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Za obstoj zavrnilnih razlogov za registracijo znamke po zgoraj citirani zakonski določbi morata biti hkrati izpolnjena oba pogoja: enakost oz. podobnost prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakost oz. podobnost blaga/storitev, na katere se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka, pri čemer mora biti ta podobnost tolikšna, da obstaja verjetnost zmede v javnosti, vključno z verjetnostjo povezovanja s prejšnjo znamko.

Tožeča stranka zatrjuje, da je izpodbijani znak "SyneROX", za katerega se zahteva varstvo, zamenljivo podoben znaku njene (prejšnje) znamke "ZINERAX", ter da si je zamenljivo podobno tudi blago, ki ga znamki ščitita. Podobni so si znaki, ki jih med seboj ni mogoče razlikovati na podlagi bistvenih elementov razlikovanja. Pri oceni podobnosti konkurirajočih znakov je treba izhajati iz tega, kako povprečen potrošnik dojema oz. bi dojemal znak kot celoto. Različnost znakov zato ne pomeni, da se morata znaka razlikovati prav v vsakem posameznem elementu. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka znaka primerjala kot celoti, pri čemer je upoštevala vse njune elemente, podala podroben opis videza obeh znakov in tudi pojasnila, zakaj sta različna. Čeprav drži trditev tožeče stranke, da vsebujeta znaka primerjanih znamk štiri enake črke ("N", "E", "R" in "X"), ki so v besedah znakov obeh znamk enako postavljene, od sedmih črk, kolikor jih znaka štejeta, od tega pa so trije zlogi, kolikor jih je v vsakem znaku, glede razporeditve soglasnikov in samoglasnikov sestavljeni na enak način (pri čemer je drugi zlog "-NE-" v obeh besedah identičen, tretji zlog "ROX"/"RAX"pa ima identična oba soglasnika "R" in "X"), se sodišče ne more strinjati s tožečo stranko, da bi si bila primerjana znaka zaradi navedenih elementov zamenljivo podobna. Vse navedene elemente, ki so skupne obema znakoma, je tožena stranka ugotovila, a je ugotovila tudi, da se besedi razlikujeta glede na začetno črko "S"/"Z", glede na drugo črko "Y"/"I" ter glede na šesto črko "O"/"A". Tožena stranka je utemeljeno pripisala večji pomen začetnim črkam, na katere je načeloma povprečni potrošnik res najbolj pozoren, kot tudi tuji črki "Y", ki ima kot tuj element poudarjeno distinktivnost, saj daje različen vizualni vtis izpodbijani znamki glede na znamko tožeče stranke. Ne vzdrži namreč tožbena trditev, da sta si soglasnika "S" oziroma "Z" zamenljivo podobna, saj gre za dve popolnoma različni črki v slovenski abecedi, z različnim zapisom in različno izgovorjavo, kot tudi tožbena trditev, da sta si zamenljivo podobna soglasnika "I" oziroma "Y"; predvsem v vizualnem vidiku primerjave je potrebno ugotoviti, da gre za povsem različen zapis črk, zato je tožena stranka navedene črke pravilno obravnavala kot različne, s poudarjeno distinktivnostjo glede na lego v besedi (začetni črki) odnosno glede na dejstvo, da gre za tuj element. Tudi glede fonetičnega vidika primerjave, ko tožena stranka ugotovi, da pri izgovorjavi besed primerjanih znakov različni začetnici "S"/"Z" in šesti črki "O"/"A" pripomorejo k temu, da je znaka fonetično mogoče razlikovati, sodišče nima pomislekov; fonetična vtisa obeh znakov kot celote se tudi po mnenju sodišča bistveno razlikujeta, saj imajo prve črke v besedah znakov tudi v fonetičnem pogledu poudarjeno distinktivnost, bolj "slišni" glasovi pa so tudi različni samoglasniki, tudi če se ne nahajajo na začetku ali koncu besede. Zaradi navedenega sodišče meni, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je ugotovila, da kljub načelu, da besede, ki vsebujejo večino enakih črk, lahko delujejo podobno, v obravnavanem primeru enake štiri črke od sedmih pri primerjanih znakih še ne naredijo znakov obravnavanih znamk zamenljivo podobnih. Pravila je namreč potrebno uporabiti v vsakem posameznem primeru glede na vse njegove specifične značilnosti in so tako pri odločanju bolj v pomoč, kot pa vodilo. Sodišče še pripominja, da različen zapis besed znakov (velike/male črke) znakoma primerjanih znamk sicer ne daje razlikovalnega učinka, a meni, da navedbe tožene stranke, ko le-ta vključuje različen zapis črk v vizualno primerjavo, niso bistvene, saj ne vplivajo na odločitev.

Tožeča stranka v tožbi še trdi, da si je zamenljivo podobno tudi blago, ki ga ščitita primerjani znamki. Sodišče pripominja, da po tem, ko je tožena stranka ugotovila, da si znaka nista podobna, ji ni bilo potrebno ugotavljati in upoštevati še podobnosti blaga oz. storitev. Glede na zgoraj citirano določbo točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 morata biti namreč za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oz. enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oz. enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanašata. Ob ugotovitvi, da si znaka nista podobna, je tako primerjava blaga brezpredmetna, zato tudi sodišče tožbenih trditev v zvezi s podobnostjo blaga ni presojalo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, saj na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.