Jedro

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta sklepa disciplinskih organov, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pravilna kar zadeva ugotovljeno dejansko stanje in izbiro ukrepa, vendar je izvršitev ukrepa pogojno odložilo. Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje odločbo spremenilo in vzdržalo sklepa v veljavi. Na revizijo tožnika, v kateri je navajal, da pred disciplinsko komisijo ni bil zaslišan, kar je bistvena kršitev določil postopka in da je večina kršitev zastarala, kar sodišče druge stopnje ni upoštevalo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Čeprav tožnik pred disciplinsko komisijo ni bil zaslišan, pa je bil zaslišan po pooblaščenem delavcu, sodeloval pa je tudi v sodnem postopku tako, da mu je bila omogočena obramba in je disciplinska komisija tudi ocenila njegov zagovor. Kršitve je storil kot nadaljevano dejanje ter sodišče druge stopnje ni ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo, da so nekatere kršitve že zastarale. Kljub temu pa je odločba zakonita, saj višina nastale škode zaradi tožnikovega ravnanja ni bila kvalifikatorna okoliščina, kršitve delovnih obveznosti so bile hujše, nastopile pa so tudi bistvene motnje, zato so obstojali pogoji za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo sklep disciplinske komisije in sklep delavskega sveta, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti tako, da je disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta. Ugotovilo je, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 6. in 7. točki 7. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 26. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti toženca, to je opustitev dejanja, katerega posledica je hudo oviranje ali onemogočanje delovnega procesa ali upravljanja TOZD. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik od leta 1983 do leta 1985 potrjeval in dajal v izplačilo račune, ki jih je izstavljal zasebni obrtnik za čiščenje železniških voz, ne da bi preverjal, če so bila zaračunana dela dejansko opravljena, kar je imelo za posledico neupravičeno izplačilo 5,103.500,00 dinarjev, kar je velika premoženjska škoda in hudo oviranje delovnega procesta in upravljanja TOZD. Zoper odločbo sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, toženčevi pritožbi pa je ugodilo in je izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je zavrnilo tožnikov zahtevek.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče izpodbijani odločbi tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani odločbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da bi mu morala biti na podlagi 203. člena takrat veljavnega zakona o združenem delu vročena zahteva za začetek postopka, pred komisijo bi moral biti zaslišan, omogočena bi mu morala biti obramba, o postopku pa bi moral biti obveščen sindikat. Kršitve tega določila so absolutne narave. Tožnik je bil zaslišan v predhodnem postopku, ni pa imel možnosti sodelovati v disciplinskem postopku. Te opustitve ni mogoče popraviti, zato je sklep disciplinske komisije nezakonit. Kršitev materialnega prava je v tem, da ni bilo upoštevano zakonsko določilo, da uvedba in vodenje postopka zastarata v roku, ki ne sme biti daljši od enega leta, od dneva, ko je bila storjena kršitev. Računov ni podpisoval le tožnik, zato tožnikovega ravnanja ni šteti kot nadaljevano dejanje, saj je vsak podpis lažnega računa posebna kršitev. Od vsakega posameznega dejanja teče zastaralni rok. Glede na to, da je bil disciplinski postopek zaključen februarja 1986, je zastaralni rok pričel teči februarja 1985. Le za dejanja, ki so bila storjena do takrat, bi tožnik lahko odgovarjal, ne pa za dejanja, ki jih je storil v letu 1983 in 1984. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 4/77 do 27/90 ZPP). ZPP se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94), smiselno uprablja kot republiški predpis.

Revizija ni utemeljena.

73. člen ZDSS določa, da je zoper odločbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve tega zakona in s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, dovoljena revizija iz razlogov, ki jih določa zakon. Revizija se lahko vloži v dvanajstih mesecih od uveljavitve tega zakona. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah ralogov, ki so v njej navedeni.

Revizija je vložena pravočasno, razlogi s katerimi je revizija obrazložena pa niso taki, da bi ji bilo mogoče ugoditi. Drugi odstavek 203. člena zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 do 85/87, ZZD), ki je veljal v času, v katerem je tožnik kršil delovne obveznosti, določa v drugem odstavku, da mora biti delavec zaslišan pred disciplinsko komisijo in mu mora biti omogočena obramba. Četrti odstavek 204. člena ZZD pa določa, da se mora o zaslišanju delavca in o izvedbi drugih dokazov v predhodnem postopku, kot tudi v obravnavi pred disciplinsko komisijo, sestaviti zapisnik. V teku sodnega postopka je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik zaslišan v predhodnem postopku, da pred disciplinsko komisijo ni bil zaslišan, čeprav je bil v redu vabljen in je izostanek opravičil, ker je bil tem času v priporu. Tožnik je zahteval, da prisostvuje na obravnavi pred disciplinsko komisijo, kar pa mu ni bilo omogočeno. To je razvidno iz njegovega zaslišanja v prilogi pod listovno številko B3 spisa. Disciplinski postopek je bil voden natančno ter je bil njegov zagovor, ki ga je dal na zapisnik pred pooblaščenim delavcem, ocenjen ter je disciplinska komisija tudi sprejela stališče o njegovem zagovoru, kar je razvidno iz pisnega odpravka sklepa disciplinske komisije. V postopku pred sodiščem je bil ves čas navzoč in je tudi vložil več pripravljalnih spisov osebno, čeprav ga je zastopal odvetnik, ki je tudi vložil več pripravljalnih spisov. Tožnik je imel v teku sodnega postopka tudi možnost, da se izjavi o dejstvih pomembnih za odločanje. V času, ko je bil v dani zadevi voden postopek pred sodiščem, je veljalo načelo, da je postopek pred sodiščem nadaljevanje postopka, ki je bil začet v organizaciji združenega dela in je tožnik lahko nadoknadil vse to, kar mu je bilo onemogočeno, ker ni mogel sodelovati v postopku pred disciplinsko komisijo. Čeprav je zakon določal, da mora biti delavec zaslišan pred disciplinsko komisijo, je takratna sodna praksa to določilo tolmačila tako, da mora imeti delavec možnost sodelovati v postopku in mu mora biti zagotovljena možnost, da se brani, ni pa bilo nujno, da je bil pred disciplinsko komisijo zaslišan. Ker je imel tožnik glede na povedano možnost obrambe in so tako disciplinski organ kot tudi kasneje sodišče sprejelo stališče do vseh njegovih ugovorov v zvezi z zahtevo za začetek disciplinskega postopka, ni podana bistvena kršitev postopka, ki je revizijski razlog.

Tudi materialno pravo v izpodbijani odločbi ni bilo zmotno uporabljeno v smislu 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. V obravnavanem primeru je šlo za nadaljevano dejanje, ki se je v sodni praksi uveljavilo v kazenskem postopku kot nadaljevano kaznivo dejanje in se ta institut smiselno uporablja tudi v disciplinskem postopku. Kriteriji za nadaljevano kaznivo dejanje so istovrstnost vseh dejanj, enoten psihičen odnos storilca do kaznive kontinuirane dejavnosti in časovna kontinuiteta kršitve delovnih obveznosti. Ti elementi, ki morajo biti dani, če naj gre za nadaljevano dejanje, so bili dani v obravnavanem primeru. Dani pa so tudi ostali nebistveni kriteriji kot so enotnost prostora, isti odnos do kršitve delovne obveznosti, enotnost predmeta napada, v obravnavanem primeru oškodovanje organizacije, v kateri je bil tožnik v delovnem razmerju in identičnost oškodovanca. Nepravilno je stališče revizije, da ne gre za nadaljevano dejanje, ker so pravilnost računov overjali tudi drugi delavci, saj bi vsak od njih odgovarjal za nadaljevano kršitev delovnih obveznosti, če bi v določenem časovnem obdobju lažno overil pravilnost računov.

Nepravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je zastaranje začelo teči z zadnjo kršitvijo delovne obveznosti tožnika v juniju 1985. V času, ko je tožnik kršil delovno obveznost, je prvi odstavek 156. člena takrat veljavnega zakona o delovnih razmerjih določal, da zastarata uvedba in vodenje postopka zaradi kršitve delovnih obveznosti v roku, ki ne sme biti daljši od enega leta, od dneva, ko je bila storjena kršitev. Zastarala so torej vsa dejanja, ki so kršitev delovne obveznosti in so bila storjena pred februarjem 1985. V času od februarja do junija 1985 je tožnik na sedmih računih podpisal, da je bilo delo v redu opravljeno. Skupen znesek po teh računih je znašal 1.130.590,00 dinarjev, kar je bil takrat velik znesek. Tožnikova kršitev je bila okvalificirana kot hujša kršitev delovnih obveznosti po 5. in 6. točki 7. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev toženca, ker je zlorabil položaj in je opustil dejanje, s čemer se ovira delovni proces in upravljanje v TOZD. Po 1. točki drugega odstavka 26. člena omenjenega pravilnika lahko disciplinska komisija izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi opustitve dejanja, katerega posledica je hudo oviranje ali onemogočanje delovnega procesta ali upravljanje TOZD. Višina povzročene škode ni kvalifikatorni element. Pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja po 153. členu zakona o delovnih razmerjih, ki je veljal v času, ko je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, so bile motnje v razmerjih pri opravljanu del oziroma nalog ali bistvene motnje v samoupravnih odnosih. Da so take motnje nastale, izhaja iz izpovedbe priče, pa tudi iz vsebine sklepov disciplinskih organov. V čem so bile motnje je obrazložilo pritožbeno sodišče v izpodbijani odločbi. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je na podlagi določila 393. člena ZPP revizijo s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.