Jedro

Določbe ZPKri in ZSPOZ so v razmerju do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti lex specialis, kar pomeni, da odškodnine za take primere škod (povojni protipravni odvzem življenja v imenu države) ni mogoče presojati po drugih predpisih (se pravi po splošnih načelih o povrnitvi škode) ter da je uveljavljanje te pravice do odškodnine mogoče le v postopku, ki ga določa poseben predpis. Odločanje o odškodninah na tej podlagi ne sodi v pristojnost sodišča, pač pa se to ureja po pravilih upravnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I razveljavi in tožba zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrglo tožbo tožnika, s katero je zahteval, da mu tožena stranka iz naslova duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega plača znesek 16.000,00 EUR (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki 1.002,50 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka).

2. Zoper odločitev se je pritožil tožnik. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odločitev sodišča prve stopnje spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sodišče napačno interpretiralo določbe Zakona o popravi krivic ter Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, ko je ugotovilo, da sta navedena zakona t. i. lex specialis v razmerju do ostalih, do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Tožnik je zahteval odškodnino na podlagi dejstva, da njegova škoda izvira iz nezastarljivega kaznivega dejanja genocida. Nobeno določilo zakonov, ki sta lex specialis izrecno ne prepoveduje v takem primeru vložitve tožbe zoper slovensko državo, ki je naslednica oblasti oziroma režima v obdobju 1945 do 1990 in za katero se zahteva odškodnina za utrpljeno škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja. Zakona sploh ne govorita o škodi, ki je povzročena s kaznivim dejanjem. Pritožba se sprašuje, kaj bi se zgodilo v primeru, če bodo organi odkrili odgovornost za množično pobijanje in celo odkrili okostje tožnikovega očeta. Ali bi v takem primeru tožnik lahko nastopal v kazenskem postopku kot oškodovanec. Gre za pravno vprašanje, ki ga zakona ne rešujeta, sodišče pa ga je prezrlo. Pritožnik pa še dodaja, da mu ne gre za višino odškodnine kot take, gre za načelo oziroma princip. Tako imenovana odškodnina, ki jo je tožnik dobil izplačano (200.000,00 SIT) je zgolj neko veliko manjše poplačilo s strani države, kot bi tožniku dejansko šlo, v kolikor bi lahko zahteval odškodnino kot oškodovanec v kazenskem postopku. Podrejeno pa pritožba še opozarja, da sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, da se je ne da vsebinsko preizkusiti.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Kot prvo je poudariti, da sodišče tožbo zavrže s sklepom in ne s sodbo, kot je to odločilo prvo sodišče. Zavrže se tožba in ne tožbeni zahtevek. To napako je pritožbeno sodišče popravilo tako, da je s sklepom tožbo zavrglo. V tem delu je pritožba utemeljena.

5. V ostalem - vsebinskem pa je odločitev o zavrženju pravilna. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se sklicuje na obrazložitev prvega sodišča (stran 4 in 5 sodbe oziroma praviloma sklepa) in jih povzema kot svoje. Glede pritožbenih navedb pa je še enkrat poudariti, da je področje odškodnin (splošno) urejeno v Obligacijskem zakoniku (OZ), preje v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR). Kategorijo oškodovancev in odškodnin, kamor sodi tudi tožnik, pa je po letu 1990, torej po osamosvojitvi Slovenije, ko se je o tem začelo govoriti, država Slovenija uredila v posebnih zakonih in sicer Zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ) in Zakonu o popravi krivic (ZPKri). Tožnik je na podlagi teh zakonov, odškodnino tudi prejel, kar niti ni sporno. Po navedenih zakonih so oškodovanci prejeli odškodnino po točno določenih kriterijih in za vse enako. Navedena zakona sta glede na OZ lex specialis. Povedano pomeni, da odškodnine za take primere škod ni mogoče presojati po drugih predpisih (splošnih načelih o povrnitvi škode) in le po postopku, ki ga določa poseben predpis. Odločanje o odškodninah na tej podlagi pa ne sodi v pristojnost sodišča, pač pa se to ureja po pravilih upravnega postopka. Ker odločanje o tem ne sodi v pristojnost sodišč je sodišče moralo tožbo zavreči. Takšna odločitev je bila sprejeta v podobnem primeru tudi na Vrhovnem sodišču (II Ips 323/2005). Ustavno sodišče pa je ob priliki reševanja ustavne pritožbe zoper ta sklep (ustavno pritožbo ni sprejelo v obravnavo Up 80/07) zapisalo, da je imel tožnik sodno varstvo zagotovljeno že v postopku po ZSPOZ, ki v 12. členu določa, da je zoper odločbo o odškodnini mogoče sprožiti upravni spor. Ustavno sodišče pa je že v sklepu U-I-214l/02 z dne 30.5.2002 zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti ZSPOZ - zavrnilo je očitek pobudnikov, da je zakon v neskladju z Ustavo, kolikor ureja odločanje o odškodninah drugače kot zakon, ki ureja obligacijska razmerja in pravdni postopek.

6. Pritožnik kot temelj odškodninske odgovornosti navaja, da je škoda posledica kaznivega dejanja genocida, ki ne zastara. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je zakonodajalec ob tem, ko je urejal področje odškodnin za točno določene kategorije oškodovancev, nedvomno vedel, na kakšen način so bili ljudje pobiti in to je tudi splošno znano, zato tudi ni navajal oziroma se skliceval na kazniva dejanja. Zakon je namensko uredil in sprejel način reševanja in višino odškodnin prav za te vrste oškodovancev. Vprašanje, kakšno stališče bi obveljalo v primeru, če organ pregona vendarle odkrije odgovorne za množične poboje in če bi se teoretično celo odkrilo okostje tožnikovega očeta, pa je hipotetično vprašanje, do katerega pa se pritožbenemu sodišče, vsaj na podlagi doslej znanega, ni potrebno opredeljevati.

7. Vse povedano pa pomeni tudi to, da sodišču ni bilo potrebno zasliševati predlaganih prič, saj o sami zadevi (ali gre in koliko gre tožniku odškodnine) sodišče sploh ni odločalo. Zasliševanje prič ni bilo potrebno. Sklep nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti. Pritožbeno sodišče ga je preizkusilo in odločilo kot izhaja iz izreka sklepa.