Jedro

Druga tožena stranka je prevzela stroj v uporabo in obratovanje, s tem glede na določbo prvega odstavka 176. člena ZOR prevzela tudi odgovornost za nastalo škodo po načelu vzročnosti (173. člen ZOR), prevzela pa je tudi strojnika.

Okoliščina, da je strojnik ostal v delovnem razmerju s tretjo toženo stranko, pa zaradi eventualne njegove (krivdne) odgovornosti, tega še ne postavlja v položaj tretjega po določbah 177. člena ZOR. Strojnik je namreč delal po naročilu druge tožene stranke, ki kot prevzemnik zato odgovarja za njegovo delo pri prevzetem poslu, kot da bi ga bila sama opravila (611. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki B. d.o.o. naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2,200.000,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek proti toženim strankam A. G. ter Ž. iz L. Zavrnilo je tudi zahtevek tožene stranke Ž. iz L. za povračilo pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tako pritožbo tožene stranke B. d.o.o. proti sodbi sodišča prve stopnje kot pritožbo tožene stranke Ž. proti stroškovni odločitvi ter odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo druga tožena stranka B. d.o.o. zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Pogodbeno razmerje med strojnikom O. H. in drugotoženo stranko B. d.o.o. v času škodnega dogodka ni obstojalo, strojnik pa v smislu določb 176. in 177. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) za navedeno toženo stranko predstavlja tretjo osebo. Ugotavljanje njegove krivde za nastalo škodo je bistvenega pomena za odločitev. V tej smeri izpodbijana sodba ne navede, zakaj ni uporabila predpisa prvega odstavka 170. člena ZOR. Strojnik kot delavec ni stvar in tudi ni mogel biti zaupan v uporabo drugi toženi stranki, saj ne gre za sužnja. Sicer pa je tožeča stranka pred zadnjo glavno obravnavo spremenila tožbo tako, da je zvišala tožbeni zahtevek. O takšni spremembi druga tožena stranka ni bila obveščena. Gre za skoraj 100 % zvišanje tožbenega zahtevka, čeprav so se življenjski stroški od vložitve tožbe zvišali kar desetkrat manj. Sodišče prve stopnje bi moralo postopati po določbi sedmega odstavka 190. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku). Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tožeča stranka in tretja tožena stranka na revizijo nista odgovorili, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dne 14.6.1994 sodišču prve stopnje poslana vloga z nazivom "uskladitev tožbenega zahtevka" ne predstavlja spremembe tožbe po določbi prvega odstavka 190. ali prvega odstavka 191. člena ZPP.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je treba (analogno) uporabiti določbo tretjega odstavka 191. člena ZPP s posledično ugotovitvijo o "uskladitvi" zaradi spremembe razmer ob sojenju, kar vsebinsko ne pomeni zvišanja tožbenega zahtevka.

Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (prvi odstavek 191. člena ZPP). Višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se določa po kriterijih, ki veljajo na dan sojenja. Zmanjšanje vrednosti denarja v času čakanja na odločitev sodišča bi po revizijskem stališču, ki vsebinsko izhaja iz principa nominalizma, pomenilo razvrednotenje odškodnine. Ne drži trditev v reviziji, da so se življenjski stroški od vložitve tožbe (29.10.1992) do valorizacije zahtevka dne 14.6.1994 zvišali za desetkrat manj od odstotka valorizacije (od 1,500.000,00 SIT na 2,800.000,00 SIT).

Izpodbijana sodba ugotavlja (in s tem sledi sodbi sodišča prve stopnje), da je tožeča stranka svoj zahtevek le (vrednostno) prilagodila realni moči denarja v času sojenja, ni pa ga spremenila glede na opisano določbo prvega odstavka 191. člena ZPP. Zaradi revizijske trditve, da so se življenjski stroški od vložitve tožbe do valorizacije tožbenega zahtevka zvišali v razmerju z opravljeno valorizacijo za desetkrat manj, naj bo informativno navedeno, da je na primer povprečna mesečna plača v Republiki Sloveniji bili v oktobru 1992 (čas vložitve tožbe) 37.425,00 SIT, v juniju 1994 (čas valorizacije tožbenega zahtevka) pa 58.453,00 SIT. Ker torej tožeča stranka dne 14.6.1994 tožbenega zahtevka ni spremenila, izpodbijani sodbi ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo.

Odločitev o tem, ali je strojnik O. H. ob škodnem dogodku delal za drugo toženo stranko ali ne, je pravne narave. Dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah, daje prav sklepanju, da je strojnik bil spolnitveni pomočnik druge tožene stranke. Pogodbo o najemu črpalke za beton (s tovornjakoma), sklenjeno med drugo toženo stranko in tretjo toženo stranko je pravno mogoče (analogno) uvrstiti v XII. poglavje ZOR. Druga tožena stranka je prevzela stroj v uporabo in obratovanje, s tem glede na določbo prvega odstavka 176. člena ZOR prevzela tudi odgovornost za nastalo škodo po načelu vzročnosti (173. člen ZOR), prevzela pa je tudi strojnika. Določbe pogodbe o najemu niso "suženjske" narave. Strojnik je namreč še vedno ostal v delovnem razmerju s tretjo toženo stranko, ki pa ji je druga tožena stranka bila dolžna refundirati njegovo plačo, dodatno opravljene ure pa plačevati sama. Okoliščina, da je strojnik ostal v delovnem razmerju s tretjo toženo stranko, pa zaradi eventualne njegove (krivdne) odgovornosti, tega še ne postavlja v položaj tretjega po določbah 177. člena ZOR. Strojnik je namreč delal po naročilu druge tožene stranke, ki kot prevzemnik za to odgovarja za njegovo delo pri prevzetem poslu, kot da bi ga bila sama opravila (611. člen ZOR). Zato v tem primeru ni pomembno, kaj in v kakšnem obsegu je strojnik zakrivil, da je prišlo do škodnega dogodka. Uporaba določbe drugega odstavka 177. člena ZOR o odgovornosti tretjega za nastalo škodo ne prihaja v poštev, ker dejanske ugotovitve ne potrjujejo teze, da bi strojnika bilo mogoče šteti za tretjo osebo in iz tega izhodišča morebiti presojati odgovornost v skladu z določbo 170. člena ZOR, oziroma jo - s stališča tožnika - iskati v delovnopravnem razmerju s tretjo toženo stranko.

Potem ko je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) preizkusilo tudi glede višine dosojene odškodnine in pri tem ugotovilo, da ne odstopa od drugih podobnih primerov v sodni praksi, in ko tudi ni našlo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).