Jedro

Sodišče v zapuščinskem postopku ne odloča o uporabi premoženja, za katerega je sporno, ali sploh sodi v obseg zapuščine in je zato predmet odločanja v pravdnem postopku. Sodišču prve stopnje se zato pred sprejemom izpodbijane odločitve ni bilo treba vsebinsko opredeljevati do trditev predlagatelja in izvesti predlaganih dokazov.

V zapuščinskem postopku je mogoče odrediti ukrepe za zavarovanje zapuščine (200. člen ZD), vendar iz vsebine konkretnega predloga ni razvidno, da bi bil predlagan tak ukrep. Pritožnik se je skliceval le na varstvo svojih pravic (onemogočanje opravljanja samostojne dejavnosti) in ni izkazal, da bi z dovolitvijo sodišča, da nemoteno uporablja delavnico, dejansko preprečil njeno propadanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dediča A. A. za dovolitev uporabe delavnice na parceli 35, k.o. X. 2. Zoper sklep se zaradi kratenja lastninskih in dednih pravic po zakoniti zastopnici B. B. pritožuje dedič A. A. Sodišču očita, da je brez izvedbe predlaganih dokazov in brez upoštevanja dogovorov med njim in pokojnimi starši arbitrarno zavrnilo njegov predlog, da se mu do izdaje dednega sklepa dovoli uporaba delavnice, ki stoji na parceli 35, k.o. X. Ta delavnica je bila v izvršilnem postopku istega sodišča In .../2000 skupaj s stroji in drugo opremo sodno zapečatena in posledično že popolnoma uničena. S takšnim načinom odločanja sodišče dediču in njegovim potomcem že 20 let povzroča nastajanje nenadomestljive škode, kar je po Ustavi RS (URS) in zakonodaji nedopustno. Omenja 132., 147. in 165. člen Zakona o dedovanju (ZD), sklicevanje sodišča na vloženo ugotovitveno tožbo pa označuje kot zlonamerno. Če to ne drži, bi morala predsednica sodišča njegov predlog za uporabo delavnice odstopiti pravdnemu sodišču – Okrožnemu sodišču v Ljubljani (tako sodna praksa). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in po vpogledu v spisa In .../2000 in N ../2019 ugodi njegovemu predlogu za uporabo delavnice.

3. Dedinja C. C. v odgovoru na pritožbo navaja, da ji pritožnikov predlog ni razumljiv, saj ima ravno on delavnico stalno v posesti in jo uporablja, njej kot polovični lastnici parcele, na kateri se nahaja delavnica, pa preprečuje dostop do delavnice. Predlaga, da Okrožno sodišče v Ljubljani čim prej odloči o tožbi pritožnika zaradi ugotovitve obsega zapuščine po pokojni D. D. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek glede kratenja lastninskih in dednih pravic predlagatelju (33. člen URS) ni utemeljen, enako velja tudi za pritožbeno sklicevanje na 132. in 147. člen ZD. Lastništvo nepremičnine 35, k.o. X, na kateri stoji delavnica, je med dedičema v tem zapuščinskem postopku sporno. Zaradi ugotovitve, ali v zapuščino sodi celotna sporna nepremičnina, je po podatkih spisa v teku pravdni postopek.

6. Kot je bilo pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, sodišče v zapuščinskem postopku ne odloča o uporabi premoženja, za katerega je sporno, ali sploh sodi v obseg zapuščine in je zato predmet odločanja v pravdnem postopku. Sodišču prve stopnje se zato pred sprejemom izpodbijane odločitve ni bilo treba vsebinsko opredeljevati do trditev predlagatelja in izvesti predlaganih dokazov. Smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD tako ni podana. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek glede kršitve 165. člena ZD, saj je sodišče odločilo o pritožnikovem predlogu.

7. Tudi sicer je iz pritožnikovih navedb v predlogu in pritožbi razvidno, da mu zatrjevana škoda na sporni delavnici nastaja že dlje časa – to je zaradi dolgotrajnosti izvršilnega postopka In .../2000, začetega že pred 20 leti, in ne (izključno) zaradi teka predmetnega zapuščinskega postopka, ki je bil uveden v letu 2018. 8. V zapuščinskem postopku je mogoče odrediti ukrepe za zavarovanje zapuščine (200. člen ZD), vendar iz vsebine konkretnega predloga ni razvidno, da bi bil predlagan tak ukrep. Pritožnik se je namreč v predlogu z dne 24. 1. 2020 skliceval le na varstvo svojih pravic (onemogočanje opravljanja samostojne dejavnosti) in ni izkazal, da bi z dovolitvijo sodišča, da nemoteno uporablja delavnico, dejansko preprečil njeno propadanje. Konkretnih ukrepov za zaščito ali sanacijo delavnice, ki bi bili v korist _vsem potencialnim dedičem_ tega premoženja, ni predlagal. Pritožnik ima kot sodedič po 145. členu ZD možnost ščititi svoje interese, vendar ne na škodo ostalih sodedičev.

9. Zakaj bi moralo sodišče prve stopnje njegov predlog za uporabo delavnice odstopiti pravdnemu sodišču, pritožnik ustrezno ne pojasni in tudi sodne prakse, ki bi potrjevala to njegovo stališče, ne navede. Zato se pritožbeno sodišče do te njegove pavšalne pritožbene navedbe podrobneje ne more opredeliti.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).