Jedro

Glede na to, da se v spisu nahaja pravilno izpolnjeno obvestilo o opravljeni vročitvi, sodišču dolžnika, ki le pavšalno zatrjuje napačno vročitev, ni treba pozvati, da dopolni svoje navedbe ali predloži dokaze glede spornih dejstev.

Dolžnik je sicer res uveljavljal napačno vročitev, vendar pa je v vlogi navedel tudi, da plačilnega naloga ni prejel, ker so bili v njegovem stanovanjskem bloku v februarju 2011 poštni predalčniki demolirani in je moral namestiti novega. Take navedbe po svoji vsebini pomenijo uveljavljanje upravičenega razloga za zamudo roka za plačilo sodne takse in bi jih sodišče kot take tudi moralo obravnavati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanih 1. in 3. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika z dne 6. 7. 2010 štelo za umaknjen (1. točka izreka sklepa), ustavilo je izvršbo na računu pri organizacijah za plačilni promet (2. točka izreka sklepa) in odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 134,77 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščenki pritožuje dolžnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da naj bi mu bil plačilni nalog vročen s fikcijo 27. 2. 2011, že z vlogo z dne 27. 5. 2013 pa je pojasnil, zakaj je takso za ugovor plačal 27. 5. 2013, in povedal, da plačilnega naloga ni prejel, saj so bili poštni predalčniki demolirani. Smiselno je torej predlagal vrnitev v prejšnje stanje. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da sodišče predloga ni štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker gre vsebinsko za zatrjevanje napačnega vročanja plačilnega naloga, sodišče pa bi to presojalo, če bi dolžnik v zvezi s svojimi trditvami predlagal dokaze. Procesno napačno je, da je sodišče brez naroka vsebinsko presojalo, ali je dolžnikovo vlogo šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje ali ne. Vlogo bi moralo obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in o predlogu, če ga je štelo kot neutemeljenega ali celo nedopustnega, odločiti s sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba. Ker sodišče ni ravnalo tako, je dolžniku odvzelo pravno sredstvo. Šele potem, ko bi sodišče pravilno obravnavalo dolžnikovo vlogo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne glede na to, kako bi odločilo (procesno ali vsebinsko), in bi dolžnik imel možnost uporabiti vsa pravna sredstva, bi sodišče lahko odločalo o ugovoru. Dolžnik tudi meni, da je sodišče v zvezi z njegovo laično vlogo, v kateri ni predlagal dokazov za trditve o vročanju plačilnega naloga, opustilo materialno procesno vodstvo. Razlogi sklepa namreč kažejo, da bi bila odločitev drugačna, če bi dolžnik za svoje trditve ponudil dokaz. Če bi torej sodišče dolžnika vprašalo, s čim dokazuje svoje trditve, in mu dalo rok za dopolnitev vloge, bi to storil in bi bila odločitev drugačna. Predlaga razveljavitev sklepa v 1. in 3. točki izreka in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog s sklepom z dne 24. 5. 2010 izvršbo, začeto zoper prvotnega dolžnika, družbo E., d.o.o., ki je bila iz sodnega registra izbrisana 23. 2. 2006, nadaljevalo zoper njenega družbenika G. T. z rubežem njegovim premičnin, plače in denarnih sredstev na računu pri organizaciji za plačilni promet. Dolžnik je 6. 7. 2010 zoper izdani sklep vložil ugovor. Ker ob tem ni plačal sodne takse (29.b člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)), je sodišče 10. 2. 2011 izdalo plačilni nalog za sodno takso za ugovor. Plačilni nalog je bil dolžniku vročen s t.i. fikcijo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ dne 28. 2. 2011. Po prekinitvi postopka v skladu z Zakonom o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisane družbe (ZPUOOD) je sodišče prve stopnje v aplikaciji Elektronsko bančništvo UJPnet preverilo plačilo sodne takse. Ker plačila ni našlo, je dolžnika z dopisom z dne 15. 5. 2013 pozvalo k predložitvi dokazila o plačilu sodne takse za ugovor. Dolžnik je 24. 5. 2013 vpogledal v spis, 27. 5. 2013 je plačal sodno takso, 28. 5. 2013 pa je vložil vlogo, v kateri je navedel, da plačilnega naloga ni prejel, saj so bili v njegovem stanovanjskem bloku v februarju 2011 poštni predalčniki demolirani in je moral namestiti novega.

5. Sodišče prve stopnje je nato izdalo izpodbijani sklep, s katerim je dolžnikov ugovor štelo za umaknjen zaradi neplačane sodne takse. Pojasnilo je, da je dolžnik sodno takso sicer plačal, vendar prepozno, njegove vloge z dne 27. 5. 2013 pa ni štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je dolžnik zatrjeval napačno vročanje. Navedlo je še, da bi trditve o napačnem vročanju lahko vplivale na pravočasnost plačila sodne takse, vendar pa dolžnik za te navedbe ni ne predložil ne predlagal nobenih dokazov.

6. Dolžnik v pritožbi meni, da je sodišče opustilo materialno procesno vodstvo, ko ga ni pozivalo k dopolnitvi navedb o zatrjevanem napačnem vročanju s predložitvijo dokazov. Takim navedbam, s katerimi dolžnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ni mogoče slediti. Glede na to, da se v spisu nahaja pravilno izpolnjeno obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi, ki ima lastnost javne listine in dokazuje resničnost podatkov o vročitvi (prvi odstavek 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), namreč ne obstaja dolžnost sodišča, da dolžnika, ki le pavšalno zatrjuje napačno vročitev, še dodatno poziva, da dopolni svoje navedbe ali predloži dokaze glede spornih dejstev. Pri vprašanju meje, do katere seže pojasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega vodstva, je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (prim. Sodba VSRS II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008). Očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da bi ga moralo pozvati v smislu konkretizacije navedb in predložitve dokazov, presega zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Vsaka stranka namreč za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (razpravno načelo - 7. člen ZPP in 212. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), kar pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori, in navesti dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje dolžnika torej ni bilo dolžno pozivati k dopolnitvi vloge z dne 27. 5. 2013, s pavšalnimi in dokazno nepodprtimi navedbami, da mu plačilni nalog ni bil pravilno vročen, pa dolžnik resničnosti in pravilnosti z javno listino ugotovljenih dejstev o vročitvi ni uspel izpodbiti (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje postopalo napačno, ko dolžnikove vloge z dne 27. 5. 2013 ni obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Dolžnik je sicer res uveljavljal napačno vročitev, vendar pa je v vlogi navedel tudi, da plačilnega naloga ni prejel, ker so bili v njegovem stanovanjskem bloku v februarju 2011 poštni predalčniki demolirani in je moral namestiti novega. Take navedbe po svoji vsebini pomenijo uveljavljanje upravičenega razloga za zamudo roka za plačilo sodne takse, sodišče pa bi jih kot take tudi moralo obravnavati (pri presoji, za katero pravno sredstvo gre, je namreč odločilno tisto, kar stranka glede na vsebino navedb skuša doseči (1)). Ker o vloženem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za plačilo sodne takse še ni bilo odločeno, tudi še ni pogojev za nastop pravne posledice iz tretjega odstavka 29.b člena ZIZ - domneve umika ugovora zaradi neplačane sodne takse, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

8. Od odločitve o ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika je odvisna tudi odločitev o stroških izvršitelja, nastalih pri opravi izvršilnih dejanj zoper novega dolžnika, zato je razveljavitev odločitve o ugovoru narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških.

9. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanih 1. in 3. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku naj sodišče najprej odloči o dne 27. 5. 2013 vloženem predlogu dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse, nato pa ponovno odloči o ugovoru in stroških.

10. Višje sodišče je odločitev o priglašenih pritožbenih stroških na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za končno odločitev.

(1) Prim. Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 117 in 477; enako tudi Triva, Belajec, Dika, Građansko parnično procesno pravo, 6. izdaja, Narodne novine, Zagreb, 1986, stran 160).