Jedro

O tožnikovem nezakonitem ravnanju (vnosu zemljine nad količino 100.000 m3, dovoljenih v okoljevarstvenem dovoljenju dne 11. 3. 2005 in spremembi z dne 6. 10. 2005), je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 12. 10. 2009. Ugotovljena nezakonitost je bila namreč podlaga za izrek v tej odločbi naloženega inšpekcijskega ukrepa prepovedi nadaljnjega vnosa zemeljskega izkopa na ista zemljišča, na katere se nanaša tudi izpodbijana odločba. Zato so za ta upravni spor nepomembne tožbene navedbe o tem, da je imel vneseni zemeljski izkop izdelano oceno kakovosti, da ta vnos nima posledic za okolje in da je na lokaciji vnosa dolgoročno predvidena gradnja, kar naj bi tožnikovem mnenju pomenilo, da nezakonitosti ni in da bi bila odstranitev nesmiselna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da do 30. 11. 2012 odstrani zemeljski izkop, ki ga je nezakonita vnesel na tam našteta zemljišča v k.o. ... in k.o. ... (1. točka izreka). Odločila je še, da se s to odločbo dopolni odločba istega organa št. 06113-677/2009-20 z dne 20. 10. 2009 (2. točka), da je tožnik dolžan o opravljeni odstranitvi takoj obvestiti inšpektorja (3. točka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka) in da v postopku stroški niso nastali (5. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ 12. 10. 2009 tožniku izdal odločbo zaradi čezmernega obremenjevanja okolja (vnosa zemeljskega izkopa v nasprotju z okoljevarstvenim dovoljenjem), s katero mu je prepovedal nadaljnje vnašanje zemeljskega izkopa. Omenjena odločba je pravnomočna. Ker z njo zavezancu ni naložil, naj že vneseni zemeljski izkop odstrani, čeprav gre za enega od predvidenih ukrepov za odpravo ugotovljenih nepravilnosti, je ob smiselni uporabi prvega odstavka 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po uradni dolžnosti izdal dopolnilno odločbo. Naloženi ukrep temelji na 1. točki prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ter na določbi prve alineje prvega odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Pri določitvi izpolnitvenega roka je bila upoštevana teža kršitve in posledice za javni interes (čezmerno obremenjevanje okolja ter čas, v katerem lahko tožnik odstrani nezakonito vneseni zemeljski izkop). Pri tem je upravni organ upošteval količino vnesenega izkopa (dovoljen je bil vnos 100.000 m3, dejansko vnesena količina pa 255.190 m3) ter stanje tehnike odstranjevanja, ki jo še podrobneje razlaga. Na podlagi navedenega je njegova ocena, da za odstranitev tožnik potrebuje čas 156 delovnih dni, ob dodatnem upoštevanju možnosti slabih vremenskih razmer, ko so lahko zemeljska dela otežena, je določil rok, ki je primeren in v skladu z predpisano učinkovitostjo postopka.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim poudarja, da je tožnik v tej zadevi ravnal nepravilno oz. povzročil čezmerno obremenjevanje okolja v smislu 6.1. točke 3. člena ZVO-1. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil zemeljski izkop vnesen na zemljišča na podlagi pridobljenih okoljevarstvenih dovoljenj in da je navozil zemljino preverjene kakovosti, o čemer v izpodbijani odločbi ni razlogov. V postopku opr. št. 710-1321/2009-8 je že pojasnil, da zemeljskega izkopa ni vnesel na zemljišča, ki jih v tožbi tudi našteva. Prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj ugotavlja, da naj bi na navedenih lokacijah izvajal zemeljski izkop prav tožnik. Poleg tega je z nasutjem zemljine prenehal v marcu 2009, vložil je tudi vlogo za zemeljski izkop, ki naj bi presegal dovoljeno količino, vendar je bila njegova vloga zavrnjena kljub znanemu dejstvu, da je na tem območju potrebno nasutje glede na znani projekt ureditve tega območja. Zaradi načrtovane gradnje dveh bencinskih servisov in parkirišča za kamione je naložena odstranitev zemljine nesmiselna, saj naj bi bila v nasprotju z javnim interesom. Upoštevaje, da je v konkretnem primeru prišlo do vnosa izkopa, ki je imel izdelano oceno kakovosti, na lokaciji vnosa pa je dolgoročno predvidena gradnja do 8 m visokih nasipov za potrebe hitre ceste Koper-Dragonja, njegovo ravnanje nima posledic za okolje. Zato je 1. točka izreka izpodbijane dopolnilne odločbe neutemeljena.

V postopku je pojasnil, da zemljine nima kam odpeljati, ne da bi kršil zakonodajo. Izrek ni določen, odločba pa zato neizvršljiva, ker ni navedeno, kam naj odpelje izkop. Prvostopenjski organ bi moral vedeti, da na območju JZ Slovenije in širše ni mogoče najti pooblaščenega prevzemnika zemeljskega izkopa. Organ odločbe ne bi smel izdati brez novega ugotovitvenega postopka. Ne strinja z ugotovljeno količino prekoračitve vnesene zemljine, niti z rokom, ki da je prekratek in mu ni jasno, kako je inšpektor določil delovne dni, v katerih je možno odstraniti izkop. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v zvezi s predmetnim inšpekcijskim postopkom in v njem izdano dopolnilno odločbo že odločalo, in sicer v upravnem sporu III U 15/2011, ko je s sodbo z dne 10. 5. 2011 odpravilo dopolnilno odločbo št. 06113-677/2009-37 z dne 8. 9. 2010 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V sodbi je med drugim zavzelo stališče, da je inšpekcijska odločba istega organa z dne 12. 10. 2009 (nanjo se sklicuje upravni organ tudi v sedaj izpodbijani odločbi), s katero je bil ugotovljen nezakonit vnos zemeljskega izkopa na v njej naštetih zemljiščih, postala pravnomočna, zato so vsi tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z nezakonitim vnosom zemljine na sporna zemljišča, neupoštevni. Iz sodbe je razvidno, da je bila dopolnilna odločba odpravljena zato, ker bi moral upravni organ ugotoviti okoliščine (izvesti postopek), v katerem bi ugotovil, v kolikšnem času lahko tožnik – ob upoštevanju javnega interesa in teže kršitve – odstrani nezakonito navoženo zemljino, v obrazložitvi pa navesti razloge za rok, določen za njeno odstranitev.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe (to potrjujejo tudi predloženi upravni spisi), je prvostopenjski organ 16. 6. 2011 izdal novo dopolnilno odločbo, ki je bila z drugostopenjsko odločbo z dne 19. 12. 2011 odpravljena (ker ni utemeljil roka za izpolnitev odrejene obveznosti), temu pa je sledila dopolnilna odločba, ki je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu. Po presoji tožbenih navedb sodišče nima pomislekov v njeno pravilnost in zakonitost ter se strinja z njenimi razlogi. Iz njih izhaja, da so bili v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne odločbe v smislu 220. člena ZUP in z njo tožniku naložen inšpekcijski ukrep odstranitve nezakonito vnesenega zemeljskega izkopa glede na to, da mu je bila 12. 10. 2009 zaradi iste kršitve in na istih zemljiščih izdana inšpekcijska odločba, s katero mu je bil prepovedan nadaljnji vnos zemeljskega izkopa. Strinja se tudi z rokom za izvršitev obveznosti, katerega dolžino je organ prepričljivo utemeljil ob upoštevanju tako okoliščin, ki se nanašajo na sam obseg obveznosti, kot okoliščin, ki so pomembne z vidika varstva javnega interesa (čezmerno obremenjevanje okolja, prekoračitev izdanega okoljevarstvenega dovoljenja, zagotavljanje učinkovitega vodenja inšpekcijskega postopka). Pravilna so tudi stališča pritožbenega organa, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi (med drugim glede neizvršljivosti naložene odstranitve zemeljskega izkopa). Sodišče se na razloge obeh odločb sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa dodaja: O tožnikovem nezakonitem ravnanju (vnosu zemljine nad količino 100.000 m3, dovoljenih v okoljevarstvenem dovoljenju dne 11. 3. 2005 in spremembi z dne 6. 10. 2005), je bilo, kot rečeno, že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 12. 10. 2009. Ugotovljena nezakonitost je bila namreč podlaga za izrek v tej odločbi naloženega inšpekcijskega ukrepa prepovedi nadaljnjega vnosa zemeljskega izkopa na ista zemljišča v k.o. ... in k.o. ..., na katere se nanaša tudi izpodbijana odločba. Zato so za ta upravni spor nepomembne tožbene navedbe o tem, da je imel vneseni zemeljski izkop izdelano oceno kakovosti, da ta vnos nima posledic za okolje in da je na lokaciji vnosa dolgoročno predvidena gradnja, kar naj bi tožnikovem mnenju pomenilo, da nezakonitosti ni in da bi bila odstranitev nesmiselna. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi tožbeno stališče, da bi morala izpodbijana odločba o teh okoliščinah imeti razloge ter se ponovno opredeljevati do njegovih navedb, da ima za tako ravnanje ustrezna dovoljenja (že omenjeni dovoljenji z dne 11. 3. 2005 in z dne 6. 10. 2005).

V tem pogledu so neutemeljeni tudi tožbeni očitki, da prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj ugotavlja, da naj bi na zemljiščih parc. št. 2665, 2666, 2673 in 2661/1 k.o. ... in parc. št. 4149 in 4150 k.o. ... vnašal zemeljski izkop prav tožnik. Dejstvo, da je tožnik inšpekcijski zavezanec zaradi nezakonitega ravnanja na omenjenih zemljiščih, izhaja iz izreka pravnomočne inšpekcijske odločbe z dne 12. 10. 2009, ki jo izpodbijana odločba dopolnjuje z nadaljnjim ukrepom – naloženo odstranitvijo nezakonito vnesenega zemeljskega izkopa. S tem bo na zemljiščih doseženo stanje okolja, ki ga je dopuščalo izdano okoljevarstveno dovoljenje z dovoljenim vnosom 100.000 m3 zemeljskega izkopa. Zato je neutemeljeno tožbeno stališče, da naj bi bila odločitev v tem delu arbitrarna.

Neutemeljena je trditev, da naj bi tožnik razpolagal s soglasji, saj sam priznava, da je vložil vlogo za zemeljski izkop za količino, ki naj bi presegala dovoljeno, vendar je bila njegova vloga zavrnjena. Dejstvo, da je poskušal zadevo „urediti“, da pa zanjo ni bilo posluha, je za odločanje v sodnem postopku brezpredmetno.

Tožnik povsem neobrazloženo izraža tudi nestrinjanje z ugotovljeno količino prekoračitve pri vnosu zemeljskega izkopa, o kateri se je prvostopenjski upravni organ opredelil na drugi strani izpodbijane odločbe. Pri tem sodišče še ugotavlja, da so bile omenjene količine navedene (in torej ugotovljene) že v pravnomočni odločbi z dne 12. 10. 2009, s katero je bila ugotovljena kršitev. Za ugotavljanje tega dejstva zato nov ugotovitveni postopek ni bil potreben (drugi odstavek 220. člena ZUP).

Nepravilno je tudi stališče, da je odločba neizvršljiva, ker ni navedeno, kam naj tožnik odpelje nezakoniti izkop. Do navedenega se je opredelil že drugostopenjski organ, zato sodišče le dodaja, da je način izvršitve prepuščen zavezancu in s tem tudi breme za njegovo nadaljnjo zakonito ravnanje, na kar ne more vplivati dejstvo, da na tem območju Slovenije naj ne bi bilo mogoče najti pooblaščenega prevzemnika. Brez dvoma pa to ni okoliščina, s katero bi utemeljeval, da bo tudi odstranitev zemeljskega izkopa nelegalna in da to ni v skladu z javnim interesom. Povedano drugače: njegovo stališče, da naj stvari ostanejo take, kot so, nima podlage v zakonu, niti ni javni interes, da se pravnomočne odločbe (okoljevarstvena dovoljenja) ne upoštevajo.

Neutemeljeno je tožbeno stališče, da pri določanju roka za izpolnitev ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti iz 7. člena ZIN. Ta v tretjem odstavku določa, da mora inšpektor pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko zavezanec, ob dolžni skrbnosti, odpravi nepravilnosti. Organ je te okoliščine navedel v obrazložitvi in na njihovi podlagi določil 9-mesečni rok za izvršitev naložene obveznosti, drugostopenjski organ pa še poudaril, da je tožnik gradbeno podjetje, ki se ukvarja z zemeljskimi in rušitvenimi deli. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pavšalne trditve o prekratkem roku.

Ker za odločitev v zadevi ostale navedbe niso pomembne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj v tožbi navedena dejstva niso pomembna za odločitev.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).