Jedro

Pravočasnost predloga za pregon je procesna predpostavka, ki jo preizkuša sodišče po uradni dolžnosti v okviru materialnega preizkusa obtožnega akta, ne spada pa med odločilna dejstva, da bi jo bilo treba posebej navajati v obrazložitvi sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16.2.2009 M.G. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka ter plačilo sodne takse, oškodovanko A.G. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik v svoji izjavi ocenjuje tožilčeve navedbe za neutemeljene in vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer mora vložnik navesti, iz katerih razlogov vlaga zahtevo, ter razloge tudi konkretizirati. Očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, s čimer naj bi kršilo 22., 23. in 25. člen Ustave RS, je nekonkretiziran in presplošen, da bi ga Vrhovno sodišče lahko preizkusilo. Vložnik se namreč le na splošno sklicuje na obrazložitev odločb Ustavnega sodišča RS in ne navaja, katere trditve in stališča v pritožbi so ostala prezrta.

6. Neutemeljen je očitek, da se prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi ni opredelilo do odločilnega dejstva, to je do pravočasnosti oškodovankinega predloga za pregon, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kazenski pregon za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti se začne na predlog (drugi odstavek 145. člena KZ). Pri predlagalnih deliktih je pravočasen predlog za pregon procesna predpostavka, ki mora biti podana, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon. Obstoj te predpostavke preizkuša sodišče po uradni dolžnosti v okviru materialnega preizkusa takoj po prejemu obtožnega akta (435. in 437. člena ZKP). Ker pravočasnost predloga za pregon ne spada med odločilna dejstva, ki bi se nanašala na predmet obtožbe oziroma na druge odločitve, ki jih sodišče sprejme v zvezi z obtožbo, te okoliščine ni potrebno posebej navajati v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (šesti, sedmi in osmi odstavek 364. člena ZKP). Zatrjevana procesna kršitev tako ni podana.

7. Neutemeljen je tudi očitek procesne kršitve, da izrek sodbe nasprotuje razlogom ter listinam o izpovedbah v postopku (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Po trditvah zagovornika obstaja nasprotje med izrekom sodbe, ki obsojencu očita, da je oškodovanki dne 24.11.2005 rekel, naj "zapre gobec, šmrklja, sicer jo bo ubil", in izpovedbo oškodovanke na glavni obravnavi 8. 1. 2009, iz katere izhaja, da ji je obsojenec rekel "šmrklja, zapri gobec, ker te bom razbil". V sodbi prvostopenjskega sodišča ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, saj izrek vsebuje očitek obsojencu, da je oškodovanki rekel, da jo bo ubil, takšen očitek pa izhaja tudi iz obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča, ki je v celoti sledilo obtožnemu predlogu državnega tožilca. Da je obsojenec oškodovanki rekel, da jo bo ubil in ne le razbil, je dejanski zaključek, ki ga je prvostopenjsko sodišče napravilo ob tehtanju vseh izvedenih dokazov, med drugim tudi izpovedi oškodovankinega sina D.G., ki je pojasnil, da je obsojenec oškodovanki grozil, da jo bo razbil in ubil (list. št. 78). S trditvami o nasprotju med izrekom in izpovedjo oškodovanke vložnik izpodbija dejanske zaključke sodišča, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Tudi z navedbami, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presojalo verodostojnost posameznih prič in da bi moralo slediti izpovedi obsojenca in priče L.L. (str. 5 in 6 zahteve), vložnik izraža dvome v pravilnost dokazne presoje, s čimer ponovno nedovoljeno posega v dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Iz obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da sodišče ni sledilo obsojenčevemu zagovoru in izpovedi priče L.L., ki sta zanikala očitke obtožbe, temveč se je oprlo na oškodovankino izpoved, ki je bila potrjena tudi z drugimi dokazi (izpoved prič D.G. in H.G., dopis oškodovanke z dne 25. 11. 2005). Pri tem je natančno in razumno obrazložilo, kako je presojalo posamezne dokaze, kako je vrednotilo nasprotujoče izjave udeležencev v postopku in zakaj ni sledilo obsojenčevi verziji dogodkov (str. 5-7 sodbe sodišča prve stopnje). Takemu stališču je pritrdilo tudi višje sodišče. Navedba obsojenčevega zagovornika, da je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v izpodbijanih sodbah niso navedeni razlogi, zakaj je sodišče verjelo ravno oškodovanki, ne pa obsojencu, tako ni utemeljena.

9. Prvostopenjsko sodišče je tudi obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe glede zaslišanja priče E.L. in zakaj ni opravilo ogleda stanovanjske hiše, kjer naj bi obsojenec oškodovanki izrekel očitane besede. Glede na to, da priča E.L. pri nobenem od dogodkov, razvidnih iz obtožbe, ni bila navzoča, njeno zaslišanje pa je bilo predlagano zaradi konfliktov, ki naj bi jih imela z oškodovanko v preteklosti, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno in skladno z načelom ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP) presodilo, da je njeno zaslišanje za odločitev v konkretni zadevi nepotrebno. Pravilni in ustavno sprejemljivi so tudi razlogi prvostopenjskega sodišča, da bi bilo opravljanje ogleda stanovanjske hiše, kjer sta prebivala obsojenec in oškodovanka, glede na naravo očitanega kaznivega dejanja neprimerno dokazno sredstvo. Zatrjevana procesna kršitev, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo zavrnitve omenjenih dokaznih predlogov, oziroma da ju je neutemeljeno zavrnilo, tako ni podana.

10. Obsojenčev zagovornik opozarja tudi na kršitev kazenskega zakona. Meni, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, saj iz opisa ne izhaja resnost grožnje, da je obsojenec napadel življenje in telo oškodovanke ter s tem ogrozil njeno varnost. Resna grožnja je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ. Po ustaljenem stališču pravne teorije in sodne prakse je grožnja resna takrat, ko je usmerjena na življenje in telo druge osebe, in kadar je po svoji vsebini in okoliščinah, v katerih je izražena, objektivno zmožna povzročiti občutek ogroženosti drugega, ne glede na to, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti oziroma kaj je z njo želel doseči. Iz opisa kaznivega dejanja, ki ima tako neobvezni abstraktni del kot tudi konkretni del, izhaja, da je obsojenec oškodovanki na stopnišču stanovanjske stavbe dne 24.11.2005 dejal, da naj "zapre gobec, šmrklja, sicer jo bo ubil in da ne bo več dolgo hodila po svojih nogah", dne 29.11.2005 pa ji je na dvorišču omenjene stavbe rekel, da "jo bo natreskal in udaril", zaradi česar je pri oškodovanki povzročil občutek resne ogroženosti in prestrašenosti za njeno življenje in telo. Glede na preteklo konfliktnost odnosov med oškodovanko in obsojencem izrečenih besed tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče razumeti drugače kot jasno izraženo grožnjo s fizičnim napadom na oškodovanko. Že te okoliščine nudijo zadostno podlago za zaključek, da obsojenčeve besede predstavljajo resno grožnjo v smislu 1. odstavka 145. člena KZ, zato se z navedbami obdolženčevega zagovornika, da je sodišče odločitev oprlo tudi na obnašanje obsojenca na glavni obravnavi, Vrhovnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati. Tudi v opisu obravnavanega kaznivega dejanja je resnost grožnje kot zakonski znak kaznivega dejanja ustrezno konkretizirana, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. S tem, ko zagovornik izpostavlja oškodovankino izpoved na glavni obravnavi dne 8.1.2009 in posega v zaključke sodišča o oškodovankinem občutku ogroženosti, podaja lastno oceno izvedenih dokazov, s čimer nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).