Jedro

Tožnik v tožbi ni izkazal nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da ni imel druge izbire, kot da zaradi preživetja nenajavljeno odide iz Azilnega doma in si pridobi delo za plačilo brez dovoljenja pristojnega organa. Za svoje ravnanje v tožbi ni navedel razumnih in opravičljivih razlogov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se postopek za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj., ... v kraju Laghouat, državljan Alžirije, ustavi.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 25. 9. 2024 vložil tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec ni priložil nobenega osebnega dokumenta, zato njegova istovetnost ni bila izkazana. Tožena stranka je v odločbi ugotovila, da je iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito razvidno, da je prosilec dne 7. 10. 2024 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani. V roku treh dni od datuma zapustitve se vanj ni vrnil, niti do dneva izdaje tega sklepa ni ničesar sporočil. Sklicuje se na drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je na podlagi šestega odstavka 49. člena v povezavi s drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavilo.

3.V tožbi pooblaščenka pravi, da na tožnikovo izrecno zahtevo v njegovem imenu vlaga to tožbo v določenem tri dnevnem roku in citirano odločbo izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je še vedno prisoten v Azilnem domu na Viču, kjer je nastanjen v sobi številka ... na moškem oddelku. Dne 7. 10. 2024 je sicer res zapustil Azilni dom, a se je vanj dne 14. 10. 2024 vrnil. Azilni dom pa je tožnik zapustil iz opravičljivega razloga. Tega dne je namreč odšel na delo v Novo Gorico k B. B., katerega priimka pa ne ve. Pri njem je delal "na črno" in pri njem teh 6 dni tudi prespal, o čemer bo lahko tudi sam izpovedal na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo. Opravljal je gradbena dela, saj ni več imel nobenih finančnih sredstev za preživljanje. Če bo uspel ponovno kontaktirati tega delodajalca, bo sodišču naknadno sporočil tudi točen naslov delovišča in nočitve, saj ga zaenkrat zaradi (pre)kratkega tridnevnega roka za vložitev tožbe še ni uspel najti. Če bo uspel tudi pridobiti od Azilnega doma Vič potrdilo o vrnitvi v dom dne 14. 10. 2024, ga bo tudi naknadno predložil naslovnemu sodišču.

4.To pa pomeni, da pogoji za ustavitev postopka odločanja o prošnji tožnika za mednarodno zaščito niso izpolnjeni in dejansko stanje v izpodbijanjem sklepu ni ugotovljeno pravilno. Tožnik se ni mogel po treh dneh vrniti, ker je moral od 7. do 14. 10. 2024 delati v Novi Gorici gradbena dela za svoje preživetje, nazaj v Ljubljano pa se mu ni "splačalo" vračati vsak dan. Predlaga zaslišanje tožnika na glavni obravnavi. Tožnik naslovnemu sodišču predlaga, naj tožbi ugodi tako, da sklep z dne 15. 10. 2024 odpravi.

5.Tožnik je podal tudi dopolnitev tožbe in sicer pravi, da je gradbena dela delal v kraju Stara gora pri Novi Gorici in tam je tudi spal ves čas do končanja del dne 15. 10. 2024 . Večkrat je skušal tožnik poklicati človeka, pri katerem je delal, saj mu ni plačal vsega denarja, ki mu ga je obljubil, vendar se mu na telefonske klice ni oglasil in ga ne more vprašati po imenu njegovega podjetja in naslovu, kjer je prespal. S strani Urada vlade RS za oskrbo in integracijo je pooblaščenka dne 24. 10. 2024 prejela e-poštno potrdilo, da se je tožnik vrnil v viški azilni dom dne 15. 10. 2024 ob 22.50 uri in da se trenutno še vedno nahaja tam (potrdilo v prilogi kot dokaz).

6.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, zato pri njemu vztraja. Glede navedb tožeče stranke, da je Azilni dom v Ljubljani zapustil iz opravičljivih razlogov (zaradi dela "na črno" za svoje preživetje v Novi Gorici in da se mu ni "splačalo" vračati v Ljubljano vsak dan), tožena stranka izpostavlja, da ima prosilec za mednarodno zaščito pravico do gibanja znotraj občine, v kateri ima določen naslov začasnega prebivanja. Prosilci za mednarodno zaščito lahko v utemeljenih primerih na podlagi predhodno izdane dovolilnice prenočijo tudi izven azilnega doma ali njene izpostave (tretja alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), česar pa tožeča stranka ni imela. Zakon o mednarodni zaščiti s 27. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev v prvem odstavku 87. člena določa, da ima prosilec pravico do prostega dostopa na trg dela tri mesece po vložitvi prošnje, če mu v tem času ni bila vročena odločitev pristojnega organa in te zamude ni bilo mogoče pripisati prosilcu. Tožena stranka dodaja, da je bilo na podlagi vpogleda v spisovno dokumentacijo ugotovljeno, da je tožeča stranka prošnjo za mednarodno zaščito formalno vložila 25. 9. 2024, zato ji v tem času pristojni organ še ni mogel izdati potrdila za dostop na trg dela oziroma do le tega še ni bila opravičena. Tožena stranka tako meni, da tožeča stranka Azilnega doma ni zapustila iz opravičljivega razloga. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7.V prvi pripravljalni vlogi tožnik pravi, da ni bil seznanjen s tem, da lahko pridobi predhodno dovolilnico za prenočitev izven azilnega doma oziroma tega sploh ni vedel. Poleg tega niti ni točno vedel, kje bo v Sloveniji delal za delodajalca B. B. niti kje bo prespal, saj je moral delati "na črno", ker mu pristojni organ še ni mogel dne 7. 10. 2024 izdati potrdila za dostop na trg dela, kot to tudi pravilno navaja toženka v svojem odgovoru na tožbo. Tožnik je zapustil azilni dom na Viču le za 8 dni in se je po končanem delu vanj takoj vrnil. Tožnik v tem času tudi ni zapustil Slovenije, temveč zgolj kraj začasnega prebivanja - viški azilni dom. Razlog pa je opravičljiv, saj legalno v tem času še ni mogel delati, potreboval pa je finančna sredstva za svoje preživetje. V tej zvezi omenja opravičljivost razloga. Gre za posledico okoliščin, na katere ni mogel vplivati, saj sploh ni natančno vedel, kje se nahaja oziroma kje sploh dela. Poleg tega pa je vseskozi imel namen vrniti se po končanem delu nazaj v Azilni dom na Viču, kar je tudi storil. Vsekakor tožnik ni imel namena umakniti prošnje za azil ali od nje odstopiti oziroma ima še vedno pravni interes, da se o njegovi prošnji odloča. Iz sodne prakse tudi izhaja, da naslovno sodišče ne šteje, da zapustitev države ali začasnega kraja prebivanja avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države oziroma kraja začasnega prebivanja in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Odločba očitno posega v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

8.Na glavno obravnavo sta prišla tožnikova odvetnica in predstavnica tožene stranke ter tolmač. Odvetnica je pojasnila, da je poslala vabilo tožniku po pošti na naslov Azilnega doma, da je sprva komunicirala z njim po aplikaciji WhatsApp. Tožena stranka pa je pojasnila, da je na dan glavne obravnave preverila in ugotovila, da je tožnik v priporu na Povšetovi ulici v Ljubljani. Sodišče je strankama pojasnilo, zakaj je razpisalo glavno obravnavo in da bo glede na podatke, ki so v spisu lahko odločilo o zadevi brez zaslišanja tožnika. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v spise v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

9.Po določbi druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Nesporno se okoliščine iz tega določila v odločbi in v podatkih v spisu izkazane, niso niti prerekane med strankama, zato samo s tega vidika izpodbijani akt ni nezakonit. Na glavni obravnavi je sodišče tudi razčistilo okoliščino, da je bil izpodbijani akt izdan dne 15. 10. 2024 in sicer preden se je tožnik vrnil na ta dan ob 22.50 uri v Azilni dom. To izhaja iz potrdila, ki ga je tožnik predložil v upravnem sporu (listovna št. A3), tožena stranka pa je na glavni obravnavi potrdila, da je bil izpodbijani akt izdan v dopoldanskem času dne 15. 10. 2024.

10.Vendar ima tožnik po določbi člena 46(3) Procesne direktive 2013/32, ki se uporablja neposredno,1 v zvezi z določbo 46(1)(a)Procesne direktive 2013/32, pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper izpodbijani akt v smislu "podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj", kar med drugim pomeni, da je treba spor presojati glede na "posebne okoliščine vsakega posameznega primera."2 V zvezi s tem bi lahko bili pravno relevantni razlogi za zapustitev Azilnega doma, če bi bilo mogoče tožniku opravičiti spregled situacije iz 27. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaposlovanju in delu tujcev, po kateri ima prosilec za mednarodno zaščito pravico do prostega dostopa na trg dela šele 3 mesece po vložitvi prošnje, in sicer v izjemnem primeru, če bi bil tožnik izkazal, da je bil dejansko prisiljen zaradi svojega lastnega preživljanja ali preživljanja svojih družinskih članov poiskati delo za plačilo na trgu dela. Vendar tega tožnik v tožbi ni izkazal. Iz njegove tretje prošnje izhaja, da je odšel iz Alžirije iz razloga, da bi šel na operacijo oči, za kar je prodal hišo in s tem dobil 45.000 EUR. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil ob vložitvi tretje prošnje za mednarodno zaščito nastanjen v Azilnem domu, kar pomeni, da so mu bile zagotovljene storitve, ki pripadajo prosilcu za mednarodno zaščito. Tega v tožbi ni zanikal. Do dostopa do trga dela je bil upravičen šele 25. 12. 2024, ko bi preteklo 3 mesece od njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik tudi ni v tožbi navedel nobenega opravičljivega razloga, zakaj ni tožene stranke obvestil in se pozanimal za pogoje, po katerih bi lahko prenočil izven azilnega doma.

11.Tožnik torej v tožbi ni izkazal nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da ni imel druge izbire, kot da zaradi preživetja nenajavljeno odide iz Azilnega doma in si pridobi delo za plačilo brez dovoljenja pristojnega organa. Za svoje ravnanje v tožbi ni navedel razumnih in opravičljivih razlogov.3 Tudi s tega vidika je torej izpodbijani akt zakonit.

12.Vendar pa bi kljub navedenemu ustavitev postopka lahko nesorazmerno posegla v pravico prosilca za mednarodno zaščito do azila iz 18. člena Listine EU o temeljih pravicah. S tega vidika pa je pomembno, da tožnik po tem, kar je navedel v tožbi, nima zahtevka, ki ne bi bil očitno neutemeljen. Njegov zahtevek v zvezi s statusom begunca ali subsidiarne zaščite namreč kaže na to, da je očitno neutemeljen. Zato pravna okoliščina, da tožnik lahko v dani situaciji poda samo še zahtevek za ponovno uvedbo postopka, ki ima nekoliko drugačne procesne garancije, kot veljajo za postopke s prošnjo za mednarodno zaščito, ne posega nesorazmerno v pravico tožnika do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožnik je namreč prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil dne 24. 6. 2024. V njej je kot razlog zapisal veliko zatiranje in pomanjkanje dela, kar se ne ujema s pogoji za status begunca ali subsidiarne zaščite. Ker je tožnik 4 dni kasneje samovoljno zapustil azilni dom, je tožena stranka dne 8. 7. 2024 izdala sklep o ustavitvi postopka. Tožnik je bil Sloveniji predan iz Švice in je dne 31. 7. 2024 vložil (drugo) prošnjo za mednarodno zaščito. V njej je navedel, da je odšel v Švico, da bi imel operacijo oči in da je tudi iz Alžirije odšel zaradi zdravljenja. Tudi to ne kaže na okoliščine v zvezi s statusom begunca ali subsidiarne zaščite. Tožnik je ponovno, dne 2. 8. 2024 samovoljno zapustil Azilni dom in tožena stranka je dne 7. 8. 2024 izdala sklep o ustavitvi postopka. Tožnik je bil ponovno vrnjen iz Švice in dne 25. 9. 2024 je podal (tretjo) prošnjo za mednarodno zaščito). Tudi v tej prošnji je navedel, da je iz Alžirije odšel, da bi šel na operacijo oči, za kar je dobil denar od prodaje svoje hiše. Temu je sledila izdaja izpodbijanega akta.

13.To pomeni, da bi se morebitna naslednja prošnja tožnika obravnavala v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo (tretji odstavek 50. člena ZMZ-1). Glede na to, da vse okoliščine kažejo na to, da ima tožnik zahtevek, ki je očitno neutemeljen, pa to stanje ne bi pomenilo, da bi bila s tem, ko bi tožnik lahko podal samo zahtevek za ponovno uvedbo postopka, ne pa že četrto prošnjo, prizadeta bistvena vsebina pravice do dostopa do azilnega postopka v smislu člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah.4

14.Vsa zgoraj omenjena oziroma v sodbi upoštevana dejstva, ki izvirajo iz navedb v tožbi, med strankama na glavni obravnavi niso bila sporna. Zato zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni bilo potrebno (mutatis mutandis prvi odstavek 59. člena ZUS-1 in tretji odstavek 58. člena ZUS-1).

15.Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS- v zvezi z prvim odstavkom 70. člena ZMZ-1 in členom 46(3) Procesne direktive 2013/32).

-------------------------------

1Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 56.

2Ibid. odst. 70.

3Glej mutatis mutandis tretjo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1.

4Po tej določbi mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 50, 50/2, 50/2-2, 50/2-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.