Izpodbijani odločbi sta bili izdani še v času veljavnosti ZPIZ-1. Takrat je nastalo tudi pravno razmerje med strankama v zvezi s plačilom pokojnine. Z odločbama je bil tožniku nepravilno priznan znesek pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato obe odločbi odpravilo in tožniku priznalo pokojnino v višjem znesku. S tem je podan dejanski stan po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Kasneje sprejeti ZPIZ-2 na priznano odškodnino nima vpliva.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2011 v celoti, odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2011 pa v prvem odstavku izreka glede zneska starostne pokojnine in ugotovilo, da ta od 21. 5. 2011 znaša 484,23 EUR na mesec. Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe izplača razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine po odločbi z dne 27. 10. 2011 in s to sodbo pripadajočimi zneski starostne pokojnine, upoštevaje vse uskladitve (I. in II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in s to sodbo priznanimi zneski starostne pokojnine od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, v 60 dneh po plačilu razlike (III. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 454,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper III. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe pri ugotavljanju utemeljenosti zahtevka za plačilo zamudnih obresti ugotovilo, da je pravna podlaga podana v določbi drugega odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in je tako tožniku priznalo od neizplačanih zneskov zakonske zamudne obresti od dne, ko bi posamezen znesek moral biti izplačan do plačila. Vtoževane zakonske zamudne obresti, ki tožniku sicer pripadajo na podlagi izpolnjenega dejanskega stanja za izplačilo odškodnine po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1, bi moralo sodišče omejiti do dneva veljavnosti ZPIZ-1, to je do 31. 12. 2012. Drugi odstavek 276. člena ZPIZ-1 namreč pomeni posebno ureditev odškodnine, pri čemer je že sam ZPIZ-1 določil višino odškodnine, ki jo je dolžna izplačati tožena stranka in sicer v višini obračunanih zamudnih obresti. S 1. 1. 2013 dalje pa je začel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), ki te določbe več ne vsebuje. Zaradi odsotnosti pravne podlage ni razlogov, da bi zakonske zamudne obresti, ki imajo naravo odškodnine obračunali za obdobje po 1. 1. 2013 dalje. Sodišče je tako za čas po 1. 1. 2013 zmotno prisodilo odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje na več prvostopenjskih sodb. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano III. točko izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in zneski, ki mu pripadajo po tej sodbi od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska do 31. 12. 2012 ter tako obračunane zamudne obresti tožniku izplačati v 60 dneh po plačilu razlik dajatev iz II. točke izreka izpodbijane sodbe.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje bistveno za odločitev v zadevi ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo višji znesek starostne pokojnine od 21. 5. 2011 dalje. Toženi stranki pa je naložilo plačilo neizplačanih razlik med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in s sodbo priznano starostno pokojnino. Omenjeno med strankama ni sporno. Sporna je zgolj odločitev o plačilu odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.
ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju, v drugem odstavku 276. člena določa, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oz. vlagatelja, delodajalca oz. druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Res je, da nov ZPIZ-2 navedene določbe ne vsebuje več, vendar pa omenjeno za odločitev v predmetni zadevi ni odločilno. Bistveno je namreč, da je sodišče presojalo odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 12. 12. 2011 ter št. … z dne 27. 10. 2011. Navedeni odločbi sta bili izdani še v času veljavnosti ZPIZ-1 in takrat je tudi nastalo pravno razmerje med strankama v zvezi s plačilom pokojnine. S prej omenjenima odločbama je bilo očitno nepravilno priznan znesek pokojnine. Sodišče je zato obe odločbi odpravilo in tožniku priznalo pokojnino v višjem znesku. S tem pa je izkazan dejanski stan po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Kasneje sprejeti ZPIZ-2 na priznano odškodnino nima nobenega vpliva. ZPIZ-2 niti v prehodnih določbah ne posega v ureditev priznavanja odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče je enako stališče že zavzelo v drugih zadevah kot npr. Psp 226/2013 z dne 15. 5. 2014, Psp 182/2014 z dne 4. 9. 2014, Psp 295/2014 z dne 25. 9. 2014. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.