Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti se odločba o kazenski sankciji lahko izpodbija le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene E.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati 1.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.2.2006 obsojenko spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, za katero je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dveh let zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovancema v roku treh let po pravnomočnosti sodbe plača premoženjskopravna zahtevka. Obsojenko je oprostilo plačila stroškov postopka; v plačilo pa ji je naložilo premoženjskopravna zahtevka M.d.d. v znesku 4.630.711,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (s presežkom premoženjskopravnega zahtevka je tega oškodovanca napotilo na pot pravde) in A.d.d. v znesku 3.637.011,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13.9.2007, ob reševanju pritožb državne tožilke in obsojenkinega zagovornika, sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da „se kot poseben pogoj, da določena kazen v okviru pogojne obsodbe ne bo izrečena, določi le povračilo škode oškodovani M.d.d. v višini 19.323,62 EUR in oškodovanemu A.d.d. v višini 15.176,98 EUR, ki ju je obsojena E.S. oškodovanima družbama dolžna plačati v roku treh let od pravnomočnosti sodbe“, pritožbi državne tožilke in obsojenkinega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki dne 17.12.2007 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zaradi kršitve kazenskega zakona (členov 41, 50 in 217 KZ RS), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb postopka (17. in 355. člen ZKP), ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zaradi kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti; podrejeno pa pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 28.1.2008, predlagal zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenka dne 31.1.2008, njeni zagovorniki pa dne 30.1.2008 seznanjeni.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2.

6. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti; kaznivo dejanje po drugem odstavku istega člena pa je podano, če je storilec z dejanjem iz prvega odstavka povzročil veliko premoženjsko škodo.

7. Iz opisa obsojenki očitanega kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v izpodbijani pravnomočni sodbi izhaja, da ga je obsojenka storila z namenom, da bi drugemu – družbi S.A.d.o.o. pridobila protipravno premoženjsko korist ter je v posledici obsojenkinega ravnanja navedeni gospodarski družbi pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 8.267.772,05 SIT in s tem povzročila gospodarskima družbama A.d.d. in M.d.d. veliko premoženjsko škodo. Iz opisa dejanja, katerega je bila obsojenka spoznana za krivo, tako nedvomno izhaja, da je obsojenka premoženjsko korist pridobila drugemu – gospodarski družbi, katere direktorica je bila v letu 1995. Kolikor pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da obsojenka premoženjske koristi ni pridobila sebi, temveč E.K., pa s tem ne uveljavlja kršitve 217. člena KZ, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se odločba o kazenski sankciji lahko izpodbija le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. To kršitev stori sodišče, če z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi, prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Obsojenkini zagovorniki, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo „da obsojenka graja tudi odločitev sodišča glede končno izrečene sankcije, saj so kršene določbe Kazenskega zakonika o splošnih pravilih za odmero kazni in splošne določbe o pogojni obsodbi“, v zahtevi niti ne zatrjujejo, da je sodišče v obravnavani zadevi z odločbo o pogojni obsodbi s posebnim pogojem plačila premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancema v roku treh let po pravnomočnosti sodbe, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. V zahtevi navajajo, da sodišče pri določitvi posebnega pogoja v pogojni obsodbi ni upoštevalo vseh osebnih in premoženjskih razmer obsojenke, za katero je bilo ob izreku sodbe sodišča prve stopnje znano, da prejema 130.000,00 SIT plače. S takšnimi navedbami pa zagovorniki uveljavljajo pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, ne pa kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

9. Zagovorniki v zahtevi z navedbami, da je obsojenka „predlagala zaslišanje konkretno navedenega kriminalista, čemur pa sodišče ni sledilo“ ter da „praktično prvostopno sodišče ni sledilo nobenemu dokaznemu predlogu obdolženke“ povsem nedoločno nakazujejo kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenke iz drugega odstavka 372. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa zagovorniki v zahtevi niso storili, zato Vrhovno sodišče takšnih posplošenih navedb o kršitvi pravice do obrambe ni moglo preizkusiti.

10. Težišče navedb obsojenkinih zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko navajajo, da bi sodišče moralo slediti zagovoru obsojenke glede poslovanja s samostojnim podjetnikom in njen zagovor ne oceniti kot „njen način obrambe“; da sodišče ni dovolj vestno pretehtalo listin, ki jih je v spis predložila obsojenka o poslovanju s samostojnim podjetnikom E.K.; da obsojenka takšnih količin blaga ne bi naročala, če le to ne bi bilo v nadalje posredovano naročniku (E.K.), za katerega se je očitno izkazalo, da je goljuf; predstavlja nestrinjanje zagovornikov z dokazno oceno, kot sta jo v zvezi z obsojenki očitanim kaznivim dejanjem goljufije sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini te navedbe zagovornikov v zahtevi, s ponavljanjem obsojenkinega zagovora, ki je dejanje zanikala in okoliščin, ki jih je v pritožbenem postopku navajal obsojenkin takratni zagovornik ter jih je presodilo že sodišče druge stopnje, ko je njegovo pritožbo tudi glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zavrnilo, predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa kršitve določb kazenskega postopka.

C.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki so jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljali obsojenkini zagovorniki. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkinih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenka dolžna plačati povprečnino kot strošek postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenke, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenka je inženir agronomije in diplomirana ekonomistka, redno zaposlena, z mesečnim osebnim dohodkom v letu 2006 130.000,00 SIT, solastnica nepremičnin ter skrbi za dva otroka) in trajanja ter zamotanosti postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom.