Jedro

V konkretnem primeru tožničino stališče, da izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 83. člena ZZdrS, zaradi česar meni, da ji za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine, ni treba opraviti specialističnega izpita, ni pravilno. Sodišče se strinja s stališčem iz izpodbijane odločitve, da se tožničina pravica, ki izhaja iz navedene določbe, nanaša na postopek podaljšanja in ne tudi na postopek vnovične izdaje licence. Tožnica je namreč zaprosila za podaljšanje licence, ki ji je bila izdana v letu 2006. Ne gre torej za podaljšanje licence, ki je bila tožnici izdana pred letom 2000, saj ji je le-ta prenehala, zaradi česar je ni mogoče podaljšati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Zdravniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju Zbornica) zavrnila tožničino vlogo za podaljšanje nespecialistične licence za delo na področju splošne medicine. Ugotovila je namreč, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje navedene licence. Iz podatkov registra zdravnikov izhaja, da ima tožnica licenco za obdobje 27. 12. 2006 do 27. 12. 2013 ter da je bila tožnici licenca podeljena na podlagi njene vloge z dne 20. 2. 2006. Iz registra zdravnikov je razvidno tudi, da je tožnica posedovala licenco že v obdobju od 18. 3. 1995 do 31. 12. 2004 (prvo licenčno obdobje od 18. 3. 1995 do 31. 12. 1997 ter podaljšanje licence – drugo licenčno obdobje od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2004), ki pa ji je prenehala veljati. V približno dveletnem obdobju od prenehanja veljavnosti licence do 27. 12. 2006 tožnica ni posedovala nobene licence.

Zbornica se sklicuje na Zakon o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS), ki v 83. členu med drugim določa, da se ne glede na določila tega zakona zdravniku, ki opravi sekundarijat in preizkus usposobljenosti od 1. 1. 2000 do 1. 1. 2007, izda licenco za področje splošne medicine, ter da zdravniku, ki mu je bila izdana licenca za področje splošne medicine do 1. 1. 2000 ni potrebno za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine za obdobje po 1. 1. 2007 opraviti specialističnega izpita. Zbornica zaključuje, da iz navedenih določb izhaja, da veljavna zakonodaja zdravnikom, ki jim je bila nespecialistična licenca za delo na področju splošne medicine podeljena med 1. 1. 2000 in 1. 1. 2007, ne omogoča podaljšanja te licence, temveč jim nalaga, da morajo imeti za nadaljevanje samostojnega zdravniškega dela na tem področju po izteku licenčnega obdobja opravljen specialistični izpit in podeljeno licenco iz tega naslova. Ker je tožnica zaprosila za podelitev licence 20. 2. 2006, torej znotraj z zakonom določenega obdobja med 1. 1. 2000 in 1. 1. 2007, je bila njena vloga obravnavana ter licenca, podeljena v skladu z citiranim določilom zakona, ki bo izteku enkratnega sedemletnega licenčnega obdobja onemogoča podaljšanje licence. Na podlagi navedenega Zbornica zaključuje, da tožnici licence, podeljene za enkratno sedemletno obdobje od 27. 12. 2006 do 27. 12. 2013, ni mogoče podaljšati.

Tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za zdravje kot pritožbeni organ. Med drugim ugotavlja, da je bila tožnici prva licenca izdana leta 1995 in da je leta 1997 zaprosila za njeno podaljšanje, z veljavnostjo do leta 2004. Ker ni bila zaposlena v zdravstvu, je leta 2002 Zbornico zaprosila za prenehanje članstva v Zbornici in posledično leta 2003 prejela odločbo o izbrisu iz zdravniškega registra. Zaradi spremenjenih okoliščin je tožnica leta 2005 ponovno zaprosila za izdajo licence. Zahtevi je Zbornica ugodila in ji leta 2006 izdala odločbo o podelitvi licence za delo na področju splošne medicine, za čas od leta 2006 do 2013. Ker je bila tožnici licenca podeljena po letu 2000 (leta 2006), tožnica ne izpolnjuje pogojev za ugodnejšo obravnavo v postopku podaljševanja licence po določbah tretjega odstavka 83. člena ZZdrS.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je diplomirala na Medicinski fakulteti leta 1987 s povprečno oceno 8,22. Strokovni izpit je opravila leta 1988, prvo licenco je pridobila leta 1995 in drugo leta 1997 z veljavnostjo do 31. 12. 2004. Meni, da se z izpodbijano odločitvijo napačno razlaga določba 83. člena ZZdrS. Navedena določba ureja položaj starejših zdravnikov, za katere po določbah prejšnjega zakona ni veljala obveznost oprave specialističnega izpita za podelitev licence in to stanje ohranja tudi v času veljavnosti novega zakona. Tudi za tožnico pogoj opravljene specializacije za prejem licence ob izdaji odločbe leta 2006 ni obstojal. Iz odločbe z dne 27. 12. 2006 pa tudi ne izhaja, da bi bila tožnici izdana licenca zgolj na podlagi določbe drugega odstavka 83. člena ZZdrS, ter da se bo tožnico po preteku sedemletnega obdobja obravnavalo kot da prvič zaproša za licenco ter da bo za podaljšanje licence morala opraviti specialistični izpit. Meni, da bi morala Zbornica ob izdaji odločbe leta 2006, če je tako menila, navesti, da bo tožnica za podaljšanje licence morala opraviti specialistični izpit. Zato meni, da ji je bila z odločbo leta 2006 licenca podeljena nepogojno, zaradi česar meni, da ji, na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZZdrS, za podaljšanje licence ni treba opraviti specialističnega izpita.

Tožnica še navaja, da je izpodbijana odločba zanjo popolno presenečenje ter da je nepričakovano posegla v njen pravni položaj. Oba organa, prvostopenjski in drugostopenjski organ, napačno razlagata 83. člen ZZdrS. Relevantna datuma za uporabo določbe tretjega odstavka 83. člena ZZdrS sta 1. 1. 2000 in 1. 1. 2007, takrat pa je tožnica licenco imela. Da bi prekinitev v posedovanju licence lahko vplivala na odvzem bonitete, ki izhaja iz prehodne določbe tretjega odstavka 83. člena ZZdrS, pa bi po mnenju tožnice zakon moral izrecno predvideti. Navaja, da je neupoštevanje tretjega odstavka 83. člena ZZdrS v celoti nesorazmerno s posledico – zavrnitev podaljšanja nespecialistične licence, tožnico neupravičeno postavlja v neenakopraven položaj z drugimi zdravniki, katerim je licenca podaljšana na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZZdrS. Meni, da so z izpodbijano odločbo kršene določbe ZZdrS, kot tudi, da gre za kršitev določb Ustave o enakopravnem obravnavanju subjektov (14. člen Ustave RS). Krajša prekinitev v posedovanju licence ne more biti razlog, primerljiv z zakonskim razlogom, ki je izenačil starejše zdravnike z mlajšimi zdravniki, ki imajo specializacijo. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Ker ji podeljena licenca poteče 27. 12. 2013 predlaga tudi, da se zadeva rešuje prednostno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožničin tožbeni zahtevek in se sklicuje na obrazložitev drugostopenjske odločbe. V konkretni zadevi gre za podaljšanje licence, podeljene leta 2006, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 83. člena ZZdrS. Med drugim dodaja, da morajo zdravniki z opravljenim sekunadarijatom in preizkusom strokovne usposobljenosti po 1. 1. 2000 v Republiki Sloveniji za delo na specialističnem področju splošne (družinske) medicine opraviti program specialističnega usposabljanja in specialistični izpit iz družinske medicine, vendar pa je program specializacije prilagojen in se upošteva že pridobljeno znanje. Predviden program usposabljanja iz družinske medicine sicer traja štiri leta, vendar traja prilagojen program, ob upoštevanju že pridobljenih znanj, le dve leti. Tožnica je nespecialistično licenco pridobila leta 2006, zato je bila izpolnitev obveznosti opravljanja specialističnega izpita do leta 2013 objektivno, stvarno in časovno vsekakor možna. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: V konkretni zadevi je sporno vprašanje pravilne razlage določb 83. člena ZZdrS. Iz slednjega izhaja, da zdravnik, ki je pred uveljavitvijo tega zakona pričel s specializacijo brez končanega sekundarijata, nadaljuje specializacijo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (prvi odstavek). Ne glede na določila tega zakona se zdravniku, ki opravi sekundarijat in preizkus usposobljenosti od 1. 1. 2000 do 1. 1. 2007, izda licenco za področje splošne medicine (drugi odstavek). Zdravniku, ki mu je bila izdana licenca za področje splošne medicine do 1. 1. 2000, ni potrebno za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine za obdobje po 1. 1. 2007 opraviti specialističnega izpita (tretji odstavek).

Iz dejanskega stanja predmetne zadeve, ki ni sporno, izhaja, da je tožnica prvo licenco za delo na področju splošne medicine pridobila 18. 3. 1995 z veljavnostjo do 31. 12. 1997 ter podaljšanje licence za obdobje od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2004. Ker slednje tožnica ni podaljšala, ji je prenehala veljati, tožnica pa je bila v času od prenehanja veljavnosti navedene licence do 27. 12. 2006 brez licence. Tožnica je nato pridobila licenco z odločbo 27. 12. 2006, za obdobje od 27. 12. 2006 do 27. 12. 2013. Tožnica meni, da bi iz razloga, ker je že imela licenco za delo na področju splošne medicine pred 1. 1. 2000, ne glede na to, da ji je le-ta prenehala, zanjo morala veljati določba tretjega odstavka 83. člena ZZdrS, po kateri ji za podaljšanje licence ni treba opraviti specialističnega izpita.

Po presoji sodišča tožničino stališče, da izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 83. člena ZZdrS, zaradi česar meni, da ji za podaljšanje licence za delo na področju splošne medicine, ni treba opraviti specialističnega izpita, ni pravilno. Sodišče se strinja s stališčem iz izpodbijane odločitve, da se tožničina pravica, ki izhaja iz navedene določbe, nanaša na postopek podaljšanja in ne tudi na postopek vnovične izdaje licence. Tožnica je namreč zaprosila za podaljšanje licence, ki ji je bila izdana v letu 2006. Ne gre torej za podaljšanje licence, ki je bila tožnici izdana pred letom 2000, saj ji je le-ta prenehala, zaradi česar je ni mogoče podaljšati. Zato tudi po presoji sodišča pri tožnici ne gre za situacijo, kot jo predvideva določilo tretjega odstavka 83. člena ZZdrS za ugodnejšo obravnavo v postopku podaljševanja licence.

Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne vpliva tožničino sklicevanje, da iz odločbe, s katero ji je bila leta 2006 podeljena licenca, ne izhaja, da bo po poteku sedemletnega obdobja morala opraviti specialistični izpit, kot tudi ne tožničine navedbe, da je izpodbijana odločba nepričakovano posegla v njen položaj. Ker so bile v konkretni zadevi po presoji sodišča pravilno razlagane in uporabljene določbe 83. člena ZZdrS, tožničini ugovori o nepravilni razlagi materialnega prava niso utemeljeni. Ker pri tožnici ne gre za položaj, ki ga ureja tretji odstavek 83. člena ZZdrS, sodišče zavrača tudi tožničine ugovore, da so z izpodbijano odločbo kršene določbe 14. člena Ustave RS o enakosti pred zakonom.

Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.