Jedro

Utemeljen sum kot dokazni standard predstavlja zadostno verjetnost, da je obdolženec storil dejanje, ki se mu očita (o kateri se sklepa na podlagi razpoložljivega gradiva in logičnega sklepanja ter življenjske izkušnje), z oceno o obstoju utemeljenega suma pa sodišče ne izključuje nasprotne možnosti - v tej fazi kazenskega postopka namreč ne gre za sprejemanje dokazne ocene o tem, ali je obdolžencu že dokazana storitev kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom Ks 433/2009 z dne 11.6.2009 zoper obdolžene F.O., R.S., B.Ž., N.Z., D.C., D.L., D.M., N.K., M.V. in D.Š. za dva meseca podaljšal pripor, odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 491/2009 z dne 21.5.2009 iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za obdolžene R.S., N.K. in D.M. pa tudi iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Vrhovno sodišče je po predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Celju za podaljšanje pripora s sklepom II Kr 7/2009 z dne 10.8.2009 odločilo, da se pripor zoper vse obdolžene F.O., B.Ž., M.V., D.L., D.Š., D.C. in N.Z. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zoper obdolžene R.S., N.K. in D.M. pa tudi iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, podaljša za tri mesece, to je do 12.11.2009. 2. Zoper zgoraj navedeni sklep Vrhovnega sodišča so zahteve za varstvo zakonitosti vložili zagovornica obdolženega F.O., zagovornik obdolženega R.S., zagovornik obdolženega B.Ž. ter zagovornik obdolženega N.Z. Predlagali so, da se pripor zoper obdolžence odpravi oziroma da se nadomesti z milejšim ukrepom.

3. V odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti se je vrhovni državni tožilec F.M. v celoti skliceval na razloge, ki jih je ugotovilo Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora in navedel, da zahteve zagovornikov obdolžencev niso utemeljene.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencem in njihovim zagovornikom. O odgovoru se je izjavil le zagovornik obdolženega R.S. in sicer, da je tožilstvo spregledalo, da se zahteva sklicuje na trenutno stanje v preiskavi.

B.

5. Glede obstoja utemeljenega suma zagovorniki obdolženih v zahtevah za varstvo zakonitosti navajajo: zagovornik obdolženega R.S., da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da so razlogi izpodbijanega sklepa glede obstoja utemeljenega suma kot tudi očitki obdolžencu v sklepu o preiskavi nejasni in pomanjkljivi. Ocenjuje, da so v preiskavi izvedeni dokazi omajali obstoj utemeljenega suma in da so se okoliščine od odreditve pripora do sedaj precej spremenile. Obdolžencu se v sklepu o preiskavi očita, da je kupil in organiziral prevoz mamil v Slovenijo na podlagi dokaza, da mu je obdolženi F.O. nakazal 1.900 EUR na Kosovo, čeprav iz zaslišanja policijskega koordinatorja B. z dne 13.8.2009 izhaja, da je šlo le za sklepanje policije na podlagi prisluhov telefonskih pogovorom. Navaja, da si je S. od O. le izposodil denar za plačilo poroke; zagovornica obdolženega F.O. v zvezi z dejanji, ki naj bi jih storil v sostorilstvu z obdolženim R.S. navaja enako kot zagovornik S. Dejanja, ki se obdolžencu očitajo v sostorilstvu z obdolženima B.Ž. in M.V., zanika, in navaja, da sta tudi zaslišana tajna delavca ovrgla ugotovitve sodišča, da naj bi bil Ž. pri dejanjih prisoten kot garant za uspešno preprodajo drog. Zanika kakršnokoli vlogo pri prodaji drog (konoplje O. tajnemu delavcu, 41,6 g heroina H.) in hrambo 0,87 g heroina v stanovanju v V. Glede soobdolženih D.Š., M.D., D.C., N.K., M. in N.Z. zatrjuje, da jih ne pozna. Opozarja tudi na dejstvo, da iz zaslišanj tajnih policijskih delavcev izhaja dvom v verodostojnost v predkazenskem postopku pridobljenih dokazov in številna nasprotja; zagovornik obdolženega B.Ž. predlaga odpravo pripora, ker da ravnanje, ki se očita obdolžencu, to je opazovanje in prisotnost v lokalu, ne predstavlja nobenega izvršitvenega dejanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, tajna policijska delavca (zaslišana dne 27.7.2009 in 12.8.2009) pa nista potrdila utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje; zagovornik obdolženega N.Z., da je Vrhovno sodišče s tem, ko je v izpodbijanem sklepu glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti navedlo, da je obdolženi sodeloval v hudodelski združbi in da je kaznivo dejanje storil iz koristoljubja, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj z gotovostjo zaključuje, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, čeprav je postopek šele v fazi preiskave.

6. Po pregledu izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora je moč ugotoviti, da je Vrhovno sodišče preizkušalo utemeljenost suma ter na podlagi (pravnomočnega) sklepa Okrožnega sodišča v Celju o uvedbi preiskave Kpr 196/2009 z dne 3.6.2009 zaključilo, da je ta še vedno podan ter da do tedaj izvedeni dokazi utemeljenosti suma niso v ničemer omajali. Prav tako je preizkušalo obstoj pripornih razlogov, neogibnost in sorazmernost pripora glede vsakega obdolženca in ob ugotovitvi, da so ti razlogi še vedno podani, odločilo, da podaljša pripor zoper vse obdolžence.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijanega sklepa glede preizkusa utemeljenega suma zoper obdolžence obrazloženi v zadostni meri. Zato v zahtevah zagovornika obdolženega R.S., zagovornice obdolženega F.O. in zagovornika obdolženega N.Z. uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz vseh zahtev izhaja podajanje vložnikom lastne ocene utemeljenosti suma, da so obdolženci storili očitano jim kaznivo dejanje, s tem pa uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornikov obdolženega R.S. in obdolženega B.Ž. v delu, ko se sklicujejo na dejanja opravljena v preiskavi (zaslišanje policijskih delavcev z dne 12. in 13.8.2009), saj so bila ta dejanja opravljene po izdaji v tem postopku izpodbijanega sklepa z dne 10.8.2009. 8. Glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu za vse obdolžence na podlagi pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora obdolžencem za dva meseca (sklep Višjega sodišča v Celju II Kp 157/2009 z dne 26.6.2009, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju Ks 433/2009 z dne 11.6.2009) ugotovljeno, da je podana. Pri tem je izpostavljena teža obravnavanih kaznivih dejanj, ki se kaže v večjih količinah droge ter načinu storitve kaznivih dejanj, in sicer organiziranost v hudodelsko združbo. Poleg navedenih objektivnih okoliščin, ki so skupne vsem obdolžencem, so za vsakega posebej navedene tudi tiste osebne okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi v primeru, če bi bil izpuščen na prostost, nadaljeval s storitvami kaznivih dejanj, in sicer: za obdolženega R.S., da je bil že obsojen za kazniva dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena KZ, izrečena mu je bila pogojna obsodba. Očitano dejanje je storil v preizkusni dobi. V obeh primerih gre za izvrševanje kaznivih dejanj zaradi pridobivanja premoženjske koristi, zato je ponovitvena nevarnost podana. Navedenega zaključka njegov zagovornik niti ne izpodbija, temveč le pavšalno sklepa, da razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, saj ni podan utemeljen sum, zato je Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčevega zagovornika zavrnilo; za obdolženega F.O., da je že bil obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in je zato ponovitvena nevarnost nedvomno podana. Vrhovno sodišče je navedenemu zaključku sledilo, saj je obdolženčevo prejšnje življenje ena izmed pomembnih okoliščin, ki kaže na njegova bodoča ravnanja, in zato navedbe zagovornice v zahtevi, da njegova predkaznovanost ne more biti razlog za zaključek o ponovitveni nevarnosti, zavrnilo kot neutemeljene. Glede poudarjanja obdolženčeve finančne preskrbljenosti pa je ugotovilo, da ni z ničemer izkazana in dejansko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati; za obdolženega B.Ž. njegovo predkaznovanost, saj je bil trikrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj premoženjske narave. Poleg tega je izpostavljeno dejstvo, da nima redne zaposlitve in rednih prihodkov. Na tej podlagi temelji zaključek, da je podana realna nevarnost, da bi na prostosti z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval, da bi tako prišel do zaslužka. Vrhovno sodišče se z navedenimi ugotovitvami strinja in ugotavlja, da jih dejstvo, da še nikoli ni bil obsojen za sedaj očitano kaznivo dejanje, ki ga izpostavlja zahteva, ne more omajati. Z nadaljnjimi navedbami pa zahteva zopet podaja svojo oceno glede obstoja utemeljenega suma; za obdolženega N.Z., da je sodeloval v hudodelski združbi, ki je prodala več kot 1,2 kg heroina in da je kot samostojni podjetnik (taksist), kljub zaposlitvi dejanje storil iz koristoljubja, kar kaže na visoko stopnjo odločenosti za izvrševanje kaznivih dejanj zaradi hitrega in lahkega zaslužka, zato je podana realna nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Obdolženčev zagovornik meni, da glede na navedeno Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu z gotovostjo zaključuje, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, posledično tudi, da je ponovitveno nevaren, zato uveljavlja bistveno kršitev določbe 201. člena ZKP, ki je vplivala na (pravilnost) in zakonitost izpodbijanega sklepa in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep ni dopusten in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitki obdolženčevega zagovornika niso utemeljeni, saj je (kot navaja tudi sam) utemeljitev obstoja utemeljenega suma podlaga za utemeljitev obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Glede utemeljenega suma je v izpodbijanem sklepu poudarjeno (stran 4), da predstavlja zadostno verjetnost, da je obdolženec storil dejanje, ki se mu očita, o kateri se sklepa na podlagi razpoložljivega gradiva in logičnega sklepanja ter življenjske izkušnje. Utemeljen sum kot dokazni standard je rezultat tehtanja možnosti, ki izhajajo iz zbranega gradiva oziroma sklep, da je verjetnost, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, večja od nasprotne možnosti, čeprav ta ni izključena. Zato je glede na do sedaj ugotovljena dejstva in okoliščine konkretnega primera podana ocena, da je sum, da so obdolženci storili očitana dejanja, utemeljen. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz navedb izpodbijanega sklepa izhaja, da je šlo v tej fazi kazenskega postopka le za odločanje o tem, ali doslej zbrani dokazi sodišču nudijo dovolj podlage za zaključek, da je zoper posameznega obdolženca podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, ne pa za sprejemanje dokazne ocene o tem, ali je obdolžencem že dokazana storitev očitanih jim kaznivih dejanj.

9. Glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti Vrhovno sodišče zaključuje, da so v izpodbijanem sklepu obrazložene okoliščine, ki tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati za vse obdolžence utemeljujejo nevarnost, da bi na prostosti nadaljevali z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj.

10. Zagovornik obdolženega R.S. nasprotuje pripornemu razlogu begosumnosti in enako kot pri izpodbijanju ponovitvene nevarnosti navaja le sklepanje, da ta ni podana, ker ni podan utemeljeni sum, kar je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo. Glede v zahtevi navedenih okoliščin, da je bila obdolžencu izdana viza za združitev družine, kar pomeni dovoljenje za bivanje v Sloveniji in sicer pri ženi na njenem naslovu v L., pa ugotavlja, da ne morejo pretehtati nad ugotovitvami izpodbijanega sklepa in sicer, da je državljan Kosova, da v Sloveniji še nima stalnega prebivališča, da zaenkrat še ni ugotovljeno, da bi imel urejeno delovno in bivalno vizo, zato ga na Slovenijo ne veže ničesar, kar bi lahko izključilo nevarnost, da bi na prostosti pobegnil iz države. Glede na navedene okoliščine je sledilo tudi zaključku izpodbijanega sklepa, da je obdolženčevo navzočnost mogoče zagotoviti le s priporom, saj ni mogoče pričakovati, da bi spoštoval določbe milejših ukrepov in se ne bi z begom skušal izogniti kazenskemu postopku.

11. Pri utemeljitvi neogibnosti, nujnosti in sorazmernosti odreditve pripora je poleg teže kaznivega dejanja, ki se izraža v predpisanih kaznih in v potencialni ogroženosti zdravja potencialnih uživalcev prepovedane droge potrebno izpostaviti tudi visoko odločenost obdolžencev za izvrševanje kriminalne dejavnosti, ki prinaša visok zaslužek. Zato se Vrhovno sodišče strinja s presojo izpodbijanega sklepa, da tudi glede na ugotovljene subjektivne okoliščine v zvezi z obdolženci ni mogoče pričakovati, da bi prostovoljno spoštovali omejitve, povezane z milejšimi ukrepi. Sicer pa utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18.2.1999), zato sta zahtevi zagovornika obdolženega R.S. in zagovornice obdolženega F.O. tudi v tem delu neutemeljeni.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahteve zagovornikov obdolžencev za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene.