Jedro

Tožnikov verbalni in fizični napad na sodelavca predstavlja (naklepno) hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in s tem utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2011 in se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, ga za čas od 18. 10. 2011 dalje do poziva na delo prijavi v obvezna zavarovanja, mu obračuna plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, od te plače plača davke in prispevke ter mu izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne naslednjega v mesecu do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik, pri čemer smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne more strinjati z oceno sodišče prve stopnje, da je tožnik verbalno napadel A.A., saj je A.A. prvi začel s kletvicami, tožnik pa mu je le vrnil. Okoliščina, da je prepir trajal nekaj minuti, po oceni sodišča prve stopnje 10 minut, lahko govori kvečjemu o tem, da je tožnik vztrajal pri svoji obrambi. Tožnik je A.A. samo enkrat z nogo brcnil v predel zadnjice oziroma zadnjega dela noge. Gre za moč udarca, kot pri blažji klofuti, vse skupaj pa spada v kontekst verbalnega konflikta. Tožnik je menil, da ga je A.A. napadel, navedeno izhaja iz dejstva, da je tožnik poklical direktorja na pomoč in iz dejstva, da so priče fizično držale A.A.. Tožena stranka bi v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) morala podati zgolj pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ne pa izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor nekaj minutno verbalno obračunavanje dveh sodelavcev predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi se postavlja vprašanje, kdaj sploh pride v poštev redna odpoved iz krivdnega razloga. Nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je bilo vsekakor mogoče. Tožnik je naslednjega dne po spornem dogodku delal skupaj z A.A. in ni bilo nobenega problema. Tožniku nikoli poprej ni bilo očitno, da bi se prepiral z JA.A. ali kom drugim. Iz enega samega dogodka ni možno sklepati, da se bo v bodoče ponavljal. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil prekinjen normalen potek delovnega procesa. Nekaj minuten izpad dela v skladišču ne pomeni nič, iz odločb Vrhovnega sodišče izhaja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena, ko delavec na protipraven način odtuji izdelke delodajalca (sodba VIII Ips 80/2006), opravlja delo pod vplivom alkohola na delovnem mestu, kjer se dela z vnetljivimi snovmi, na kar je bil že predhodno opozorjen (sodba VIII Ips 39/2006) ali ko dva dni izostane z dela, čeprav je vedel, da ne more dobiti dopusta zaradi potreb v proizvodnji (sodba in sklep VIII Ips 104/2006). V vseh primerih je šlo za naklepno storjene hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, kjer nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče, česar pa za konkretni primer nekaj minutnega prepira zagotovo ni mogoče trditi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je 23. 9. 2011 bil aktivno udeležen v prepiru z A.A., do katerega je prišlo potem, ko je A.A. tožnika videl na svojem viličarju; - med konfliktom, ki je trajal približno 10 minut sta delavca vpila drug na drugega, tožnik pa je A.A.grozil, da ga bo tožnikov sin pretepel; - med verbalnim konfliktom so drugi delavci tožnika in A.A.držali narazen, tožnik pa je med prepirom brcnil A.A., katerega je takrat nazaj držal B.B., nakar mu je tudi A.A. vrnil udarec; - tožnik je tudi takrat, ko se je stvar skoraj umirila, nadaljeval s provociranjem; - tožnik je že pred dogodkom 23. 9. 2011 z A.A. imel konflikte.

Tudi sicer pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podana izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz razloga, ki je določen v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnanje tožnika prav gotovo pomeni hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnikov verbalni in fizični napad na A.A. predstavlja naklepno kršitev 11. člena pogodbe o zaposlitvi in 29. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, hkrati pa tudi kršitev obveznosti, ki so določene v 32., 33. in 35. členu ZDR. Iz neprerekanih navedb tožene stranke o vsebini 11. člena odpovedne pogodbe o zaposlitvi izhaja, da sta stranki v njej kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi katerih delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, izrecno določili pretepanje oziroma sodelovanje v pretepu ali izvajanje groženj oziroma žalitev, ki ovirajo normano delo. Ugotovljeno ravnanje tožnika prav gotovo pomeni vsaj izvajanje groženj oziroma žalitev, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje štelo, da ni dokazano, da bi tožnik grozil tudi s tem, da je sina pozival, naj mu pred tovarno prinese pištolo. Tudi če pogodba o zaposlitvi ne bi imela takšne določbe, pa sodelovanje v prepiru in brca v sodelavca prav gotovo pomenita takšno naklepoma storjeno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem sploh ni bistveno ali je tožnik prvi začel z vpitjem in prepirom, važno je, da je v njem sodeloval, zato je tožena stranka njegovo ravnanje pravilno označila kot verbalni napad. Nobenega dvoma pa ni, da je tožnik prvi brcnil A.A. in s tem, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, samovoljno in brez potrebe verbalni konflikt stopnjeval v fizični obračun.

Neutemeljeno je tožnikovo prepričanje, da bi mu glede na ugotovljeno kršitev tožena stranka kvečjemu lahko podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Razlika med izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR in redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je v tem, da mora biti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri redni odpovedi pa zadošča kakršnakoli kršitev teh obveznosti in da pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnikovo ravnanje pomeni hujšo kršitev obveznosti, popolna tožnikova nesamokritičnost glede lastnega ravnanja pa je prav gotovo eden od elementov, ki kaže na to, da delovnega razmerje ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Tožnik z navajanjem posameznih odločb Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašajo na povsem drugačna dejanska stanja, želi prikazati, da glede na uveljavljeno sodno prakso sploh ni možna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za takšne kršitve, kakršne se v tem sporu očitajo tožniku. Resnica je seveda obratna. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 5/2010 z dne 8. 11. 2011 zavzelo stališče, da ne more biti nikakršnega dvoma, da je poseg delavca (ne glede na naravo njegovega dela in vrsto delovnega mesta) v telesno nedotakljivost delodajalca ali sodelavcev tako med delovnim časom kot tudi izven njega, hujša kršitev delovnih obveznosti.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje o tem, katere so tiste okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Okoliščina, da je A.A. en dan po spornem dogodku (ta delavec je bil k toženi stranki napoten od delodajalca, ki posreduje delo delavcev in je bil ravno zaradi spornega dogodka na zahtevo tožene stranke odpoklican nazaj k delodajalcu) nikakor ne dokazuje tega, da ni bil izpolnjen osnovni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določen v 1. odstavku 110. člena ZDR. Tožena stranka se v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno sklicuje na to, da ne more in ne sme dopuščati takšnega ravnanja zaposlenih, ki negativno vplivajo na razmerja med zaposlenimi in motijo delovni proces ter lahko eskalirajo kazniva dejanja s težjimi posledicami. Prepričljivo je tudi stališče tožene stranke iz izpodbijane izredne odpovedi, da je zaradi takšnega ravnanja tožnika izgubila vsako zaupanje vanj in da zato z njim ne more več sodelovati. Pri tem ni nepomembno, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik že prej imel konflikte s sodelavci. Tožnik je do svojega obnašanja očitno povsem nekritičen, na kar kažejo tudi pritožbene navedbe o tem, da okoliščina, da je dogodek trajal okoli 10 minut lahko govori kvečjemu o tem, da je tožnik vztrajal pri svoji obrambi. Obenem pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik prvi udaril A.A. in s tem povzročil, da je verbalni konflikt prešel v fizičnega. Na nekritičnost tožnika kaže tudi enačenje brce z blažjo klofuto.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljana razloga nista podana, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za tovrstne spore pa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.