Jedro

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka podala informacije zadostne intenzivnosti, ker je dala zgolj splošna opozorila, da tečaj in obrestna mera lahko zanihata, ne pa tudi, da je višina končnega zneska kredita odvisna od dveh negotovih spremenljivk (valutni tečaj in variabilna obrestna mera LIBOR), katerih tveganost je neomejena, kar vključuje tudi možnost znatnih nihanj, ki so glede na trajanje kreditnega razmerja (20 in 30 let) realna in lahko tožniku bistveno otežijo odplačevanja kredita. Ugotovitev, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, pa ne pripelje avtomatično do ničnosti pogodbe, se pa takšen pogoj šteje za nejasnega in je povržen presoji nepoštenosti. Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditni pogodbi pa posledično nista nični.

Tožnik je v tožbi trdil, da je kreditna pogodba nična iz razloga, ker je (v posledici toženkinega nedopustnega postopanja/opustitve) sam prevzel tveganje valutnih sprememb. Zato je za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja odločilno, kdaj je bil z okoliščino, da je to tveganje prevzel, seznanjen. Tožnik je zaradi vedno višjih obrokov kredita vsaj od 1. 1. 2011 dalje vedel za okoliščine prevzema tveganja valutnih sprememb, zato je njegov kondikcijski zahtevek zastaral.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati 839,97 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožnikov predlog za prekinitev postopka zavrne (I. točka izreka) in razsodilo, da zahtevek, s katerim tožnik zahteva ugotovitev ničnosti dveh kreditnih pogodb, plačilo 26.485,67 EUR in 20.589,05 EUR, izstavitev ZK listine in izbris hipoteke (točke II. 1. do II. 5. izreka) ni utemeljen. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka II.6. izreka) in mu naložilo, da toženki plača 4.868,35 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi uvodoma navaja, da vlaga pritožbo zoper sklep in sodbo, vendar v nadaljevanju izpodbija le sodbo in sicer iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico za toženko. Uvodoma trdi, da sodišče ni ustrezno obrazložilo dokaznega sklepa, ker ni pojasnilo zakaj je zavrnilo njegov dokaz za postavitev izvedenca finančne stroke, s čimer je kršilo 339. člen ZPP ter zadevo prejudiciralo, podalo vnaprejšnjo dokazno oceno in kršilo načelo kontradiktornosti, mu kršilo ustavno varovano pravico do izjavljanja, ki mu jo daje 22. člen Ustave, kršilo pa mu je tudi pravico do poštenega sojenja. Nadalje nasprotuje odločitvi sodišča, da v obravnavani zadevi valutna klavzula ni bila namenjena ohranjanju vrednosti, ampak je spremenila kreditno pogodbo v aleatorno pogodbo, saj je bila odvisna od nihanj na valutnem trgu. Sodišče bi se moralo opredeliti ali morda omejitev valutne klavzule ne izhaja iz prepovedi nepoštenih pogojev. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da tečajno tveganje pomeni tveganje za obe pogodbeni stranki. Meni, da je ključno vprašanje za presojo slabe vere banke in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih, ali je toženka lahko predvidevala, da se tveganje, ki ga je prevzel tožnik, dolgoročno ne bo realiziralo v njegovo korist, da je torej verjetnost zanj negativnega gibanja tečaja večja kot verjetnost pozitivnega gibanja. Ker kreditiranje v CHF gospodinjstva izpostavlja številnim tveganjem, je avstrijska narodna banka leta 2006 izdala brošuro o tveganjih, zato se izhodišče sodišča prve stopnje za sojenje zmotno odmika od koncepta informacije kot temeljnega načela varstva potrošnikov, ki je dosledno uveljavljeno v praksi SEU, ko šteje, da bi se moral kreditojemalec zavedati vseh tveganj, bil zmožen presoje valutnih tveganj in se zavedati, da se tveganje v obdobju odplačevanja kredita v določeni meri lahko uresniči. Ponavlja, da je CHF valuta „varnega zatočišča“. Gospodarske krize so tudi reden (cikličen) in zato ne nepredvidljiv dogodek. Banka bi morala s hipotekarnimi dolžniki sklepati pogodbe o zavarovanju pred visokimi obrestnimi in tečajnimi tveganji, saj ji je bilo jasno, da šibek položaj CHF dolgoročno ne more zdržati. Ob tem pa je celo opustila pojasnilno dolžnost in zasledovala le dobiček. Ker banka kreditne pogodbe sklepa zaradi ustvarjanja dobička, je imela interes, da proda čim več CHF kreditov. Priča banke, ki je bila prisotna pri sklepanju pogodbe, je vedela izpovedati le, da so kredite vsem strankam predstavljali na enak način. V skladu s prakso SEU pa bi moral biti posojilojemalec jasno seznanjen s prevzetim tečajnim tveganjem, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Zapis na letakih, da je stanovanjski kredit z valutno klavzulo idealna rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala, je zavajajoč, banka pa je gibanje tečaja v naprej napovedala. Kakšna pojasnila bi tožnik moral dobiti je razvidno iz zadeve Andriciuc, a jih ni, banka pa se ne more razbremeniti z ugovorom, da stranka po informacijah ni vprašala. Poudarja, da je na posojilodajalcu dokazno breme, da je potrošniku zagotovil vse potrebne informacije. Ker banka laičnih kreditojemalcev ni ustrezno seznanila s tveganji, je ravnala skrajno nemoralno, takšno ravnanje pa predstavlja tiho bančno prevaro. Tožniku je bila s tem kršena tudi pravica do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave. Napačno pa je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje glede zastaranja kondikcijskega zahtevka. Tožnik pred najbolj občutnim padcem tečaja CHF v začetku leta 2015 ni mogel zaznati, da je njegova pogodba nična, zato je tožbo vložil pravočasno.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila toženka, predlaga, da se jo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP1 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta tožnik in pravni prednik toženke (Banka X d.d.) dne 26. 11. 2007 sklenila dve kreditni pogodbi št. 001 (prva pogodba) in št. 002 (druga pogodba). S prvo pogodbo je banka dala tožniku kredit v evrski protivrednosti 29.482,20 CHF, kar je znašalo na dan 26. 11. 2007 18.062,86 EUR. Kredit je bil namenski – stanovanjski. Tožnik se je kredit zavezal vrniti v 180-ih mesečnih anuitetah, in sicer prvih 179 anuitet po 230,72 CHF v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju Evropske centralne banka (ECB) na dan plačila, pri čemer je prva anuiteta zapadla v plačilo dne 31. 12. 2007, naslednje anuitete pa zadnji dan v mesecu v mesečnih razmakih po zapadlosti prve anuitete. V zadnji 180. anuiteti, ki naj bi zapadla v plačilo 30. 11. 2022 pa bi se izvršil dokončni poračun vseh do takrat neplačanih obveznosti iz naslova kredita. Kreditna pogodba je v 3. členu določala tudi obrestno mero v višini 6-mesečnega CHF LIBOR-ja, plus 2 % letno; obrestna mera je bila spremenljiva in vezana na 6-mesečni LIBOR. Terjatev banke iz kreditne pogodbe je bila zavarovana pri Zavarovalnici d.d. (5. člen kreditne pogodbe). Z drugo pogodbo je banka tožniku dala namenski stanovanjski kredit v evrski protivrednosti 65.516,00 CHF, kar je znašalo na dan 26. 11. 2007 40.139,69 EUR. V 2. členu kreditne pogodbe je določeno, da se kot osnova za porabo kredita, vračilo kredita, obračun in plačevanje pogodbenih in zamudnih obresti upošteva evrska protivrednost CHF po referenčnem tečaju ECB, veljavnem na dan plačila obveznosti. V 4. členu kreditne pogodbe pa je določeno, da obrestna mera za kredit iz 1. člena kreditne pogodbe znaša 6-mesečnih CHF LIBOR plus 2 % letno; obrestna mera po tej pogodbi je spremenljiva in vezana na 6-mesečni CHF. Tožnik se je kredit zavezal vrniti v 360-ih mesečnih anuitetah, in sicer prvih 359 anuitet po 345,40 CHF, v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju ECB na dan plačila, pri čemer je prva anuiteta zapadla v plačilo dne 31. 12. 2007, naslednje anuitete pa zadnji dan v mesecu v mesečnih razmakih po zapadlosti prve anuitete, v zadnji 360. anuiteti, ki naj bi zapadla v plačilo 30. 11. 2037 pa bi se izvršil dokončni poračun vseh do takrat neplačanih obveznosti iz naslova kredita. Stranki sta kreditno pogodbo potrdili v obliki neposrednega izvršljivega notarskega zapisa notarke Nade Kumar, opr. št. SV 519/2007. V okviru notarskega zapisa je bil z učinkom neposredne izvršljivosti potrjen tudi sporazum o zavarovanju terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika, s katerim je bila realizirana v kreditni pogodbi dogovorjena ustanovitev hipoteke na nepremičnini tožnika v zavarovanje terjatve po kreditni pogodbi.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sta sporni kreditni pogodbi z dne 26. 11. 2007 sklenjeni na podlagi ZPotK2, ki je veljal od 23. 8. 2000 do 6. 8. 2010 in predstavlja pravno podlago za presojo zatrjevane ničnosti. Nosilni zaključki sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je zavrnilo tožnikov zahtevek, pa so sledeči: - kreditni pogodbi sta sklenjeni z valutno klavzulo, ki jo je OZ3 na splošno dopuščal in sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti (v relevantnem obdobju) ni nasprotovala prisilnim predpisom; - kreditni pogodbi imata veljavno podlago; - kreditni pogodbi nista oderuški; - kreditni pogodbi sta jasni, razumljivi in ne vsebujeta nepoštenih pogodbenih pogojev; - ob sklenitvi pogodbe ni bilo kršeno načelo enakosti dajatev in dodatno - kondikcijski zahtevek je zastaral. 8. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke zaradi obrazložitve samega valutnega tveganja ter primerjave kredita s kreditom v domači valuti. Sodišče prve stopnje je ta dokaz zavrnilo kot nepotreben z obrazložitvijo, da že iz izvedenih dokazov izhaja neutemeljenost zahtevka na ničnost, posledično pa je neutemeljen tudi vrnitveni zahtevek. V nadaljevanju je obširno obrazložilo, zakaj je tako. Zato ne drži splošna in nekonkretizirana pritožbena trditev, da je sodišče dokaz zavrnilo pavšalno, da je prejudiciralo zadevo in sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno. V skladu s 213. členom ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Pritožba predstavi teoretična izhodišča, ki pa jih v nadaljevanju ne napolni s konkretnimi navedbami o tem, kako bi lahko izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke pripomogla k (drugačni) odločitvi. S tem svojemu trditvenemu bremenu ne zadosti in so zato očitki o kršitvi ustavnih pravic neutemeljeni.

9. Kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank je sprva začrtalo Sodišče Evropske unije (SEU), kasneje jih je povzelo Vrhovno sodišče RS (VS RS),4 nenazadnje pa tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022. Z izjemo odločitve Ustavnega sodišča,5 ki je bila sprejeta po izpodbijani sodbi, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na vzpostavljene kriterije,6 a jih je glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo.

10. SEU je v zadevi Andriciuc C-186/167 v okviru razlage pojma pojasnilne dolžnosti poudarilo, da bi morale posredovane informacije vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija domače valute in povečanje tujih obrestnih mer. Zahteva po opozorilu na možnost zelo velike depreciacije domače valute ne izhaja zgolj iz priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), temveč tudi neposredno iz Direktive 93/138. Glede vsebine pojasnilne dolžnosti po Direktivi 93/13, kot jih je izpostavilo SEU in sta jih v svojo sodno prakso prenesla tudi VS RS in Ustavno sodišče ni dovolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora prejeti informacije takšne intenzivitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno _znatne ekonomske posledice_9 pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti; zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, _morda težko nosil_;10 da to med drugim pomeni pregledno pojasnjeno _konkretno delovanje mehanizma_,11 v katerega spada zadevni pogoj. Zahteva, da je kreditojemalec na podlagi informacij, ki jih je prejel od kreditodajalca, zmožen oceniti “znatne” ekonomske posledice oziroma da se zaveda, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo morda “težko” nosil, vključuje, da je opozorjen tudi na možnost in vpliv “zelo velike“ depreciacije domače valute na obroke za odplačilo kredita.

11. Pritožnik je prepričan, da bi bilo pojasnilni dolžnosti zadoščeno le v primeru, če bi bili kreditojemalci seznanjeni, da so tveganja povsem neomejena s kvantitativnega vidika, in je tudi verjetno, da se bodo tveganja glede na dejstvo tedanje velike volativnosti CHF realizirala, izpostavljenost komitentov bank tečajnemu tveganju pa je zato tudi zelo velika.

12. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bilo glede na vse objektivne in subjektivne okoliščine na strani tožnika ob sklenitvi spornih kreditnih pogodb pojasnilni dolžnosti zadoščeno. Ta presoja temelji na ugotovitvi, da je bil tožnik zainteresiran za kredit v višini 60.000 EUR, anuiteta 320 EUR pa mu je ustrezala, ker je za podnajemniško stanovanje plačeval 350 EUR. Glede na to in glede na njegovo plačo mu je bil predlagan kredit v CHF. Ni pa mu bil ta kredit prednostno predstavljen ali celo vsiljen (kot je trdil tožnik). Nasprotno, zaposleni v banki so imeli navodila, da strankam prestavijo oba kredita (v EUR in v CHF), pri čemer morajo pri kreditu v CHF posebej opozoriti na valutno tveganje. Vedno so napravili dva izračuna, stranka pa je bila tista, ki je izbrala. Bančni uslužbenci toženke so v primeru kreditnih pogodb v CHF predstavili dve tveganji: obrestno in valutno in sicer, da lahko pride do spremembe tako obresti, ker so bile obresti vezane na spremenljivo obrestno mero LIBOR, kot tudi tečaja v primeru CHF, ter da se skladno s tem spreminja z vsakokratnim tečajem CHF tako glavnica kot anuiteta, kar se odraža v obveznosti v EUR. Tožnik je to razumel, zanj je bila pomembna anuiteta cca. 320 EUR oziroma 350 EUR in vsota kredita, ki jo je prejel. Izpovedal je, da se je zavedal, da obstaja neko tveganje. Sodišče prve stopnje je menilo, da je bila pojasnilna dolžnost s tem v določeni meri opravljena in je zato procesno dokazno breme prešlo na tožnika. Ob odsotnosti drugih konkretnejših pojasnil tožnika, katere relevantne okoliščine so mu bile zamolčane ter kako se je realiziralo tveganje, na katerega naj ne bi bil opozorjen, je nato zaključilo, da je bil tožnik ustrezno in zadostno poučen o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev kreditne pogodbe z valutno klavzulo in spremenljivo obrestno mero ter seznanjen z ekonomskimi posledicami, ki jih lahko ima sklenitev takšne pogodbe, vključno z možnostjo znatnega zvišanja vrednosti njene pogodbene obveznosti v domači valuti.

13. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je treba razlikovati med konkretnimi informacijami, ki zadevajo možnost nihanja med domačo in tujo valuto kredita (v obravnavani zadevi EUR/CHF), in splošnimi informacijami glede tveganj, ki jih prinaša valutno kreditiranje. Čeprav kreditodajalec nima konkretnih informacij, ki bi kazale na verjetnost depreciacije domače valute kreditojemalca oziroma četudi bi imel oprijemljive informacije, ki bi kazale na precejšnjo možnost njene apreciacije v bližnji prihodnosti, ga to ne odvezuje dolžnosti, da potrošnika celovito opozori na tveganja, ki jih prinaša valutno kreditiranje, še posebej, če gre za dolgoročen kredit. Daljša kot je ročnost kredita, večja je namreč verjetnost, da bo v obdobju trajanja prišlo do znatnega nihanja oziroma gospodarske krize ter z njo povezane visoke negotovosti. Upoštevati pa je treba tudi, da ima lahko za kreditojemalca daljnosežne (usodne)12 posledice že znaten padec domače valute v posameznem obdobju, ki traja nekaj časa in ga kreditojemalec ne more pokriti, čeprav bi se oziroma se bo (morda) na dolgi rok celo izkazalo (npr. leta 2037, ko tožniku zapade zadnji obrok po kreditni pogodbi številka 002), da je bila odločitev o kreditiranju v CHF ekonomsko smotrnejša13, saj je kredit tožnika zavarovan s hipoteko. Na podlagi navedenega je bistvo “intenzivnost” informacije, to je, da je povprečen potrošnik “zmožen oceniti dejansko tveganje,” da ga kreditodajalka opozori, da dejansko prevzema neomejeno valutno tveganje, saj je gibanje tečaja tudi za banko neznanka (ni mogoče napovedati ne smeri ne obsega gibanja), pri čemer so možne tudi velike spremembe tečaja, zlasti v času gospodarskih kriz, ki lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita.14 Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi toženka podala informacije zadostne intenzivnosti, ker je dala zgolj splošna opozorila, da tečaj in obrestna mera lahko zanihata, ne pa tudi, da je višina končnega zneska kredita odvisna od dveh negotovih spremenljivk (valutni tečaj in variabilna obrestna mera LIBOR), katerih tveganost je neomejena, kar vključuje tudi možnost znatnih nihanj, ki so glede na trajanje kreditnega razmerja (20 in 30 let) realna in lahko tožniku bistveno otežijo odplačevanja kredita.

14. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v prvostopenjskem postopku pritožbeno sodišče zaključuje, da je toženka, kot utemeljeno trdi pritožnik, pomanjkljivo opravila svojo pojasnilno dolžnost. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je na podlagi istih ugotovitev prišlo do nasprotnega zaključka, napačno uporabilo materialno pravo.

15. Ugotovitev, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, pa ne pripelje avtomatično do ničnosti pogodbe, se pa takšen pogoj šteje za nejasnega in je povržen presoji nepoštenosti. To pomeni, da je treba okoliščine oziroma obseg opravljene pojasnilne dolžnosti vključiti v presojo poštenosti, saj lahko nezadostno izpolnjena pojasnilna dolžnost izvira iz slabe vere oziroma se odraža v znatnem neravnotežju med pogodbenima strankama. Ob zavajajoči, nepodani oziroma zelo pomanjkljivo opravljeni pojasnilni dolžnosti je, upoštevaje tveganje, ki ga kreditojemalec prevzema nase, mogoče ugotoviti znatno (kvalificirano) neravnotežje v trenutku sklenitve pogodbe oziroma je mogoče zaključiti, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. 16. ZVPot15 v 24. členu določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (i.) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (ii.) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (iii.) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (iv.) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Direktiva 93/13, ki temelji na načelu minimalne harmonizacije, v prvem odstavku 3. člena določa, da velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Nedovoljenost pogodbenega pogoja se presoja ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe, ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen (prvi odstavek 4. člena Direktive 93/13). Pri presoji dobre vere pa je skladno s stališčem SEU treba upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogodbenim pogojem.16 Prav tako mora nacionalno sodišče preveriti, ali bi lahko ponudnik (banka), če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakoval, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.17 Obenem je treba pri oceni dobre vere tudi razlikovati med zavedanjem toženke, da se tečaj lahko (potencialno) znatno spremeni tako v škodo kot v korist tožnika (splošna izpostavljenost valutnemu tveganju) in njenim vedenjem, da se bo tečaj EUR/CHF spremenil v škodo tožnika (konkretna izpostavljenost tveganju). Ni dvoma, da bi bila toženka slaboverna, če bi imela konkretne informacije, da se bo tečaj EUR/CHF spremenil v škodo tožnika, pa bi te informacije prikrila, saj bi tako ravnala v njegovo škodo. Zgolj zavedanje, da se tečaj lahko znatno spremeni tako v eno kot v drugo smer, brez oprijemljivih okoliščin, da bi toženka kreditojemalca iz škodoželjnih nagibov izpostavila neomejenemu tveganju, pa zaključka, da bi kreditodajalka (toženka) ravnala v škodo tožnika (slaboverno), ne dopušča.18

17. Ko se je tožnik odločil za kredit v CHF, si je omogočil uresničitev zastavljenega cilja, to je nakup stanovanja. Tega cilja z EUR kreditom ne bi mogel uresničiti, ker za evrski kredit ni bil kreditno sposoben. To pove sam. In tudi, da je pojasnil kolikšen znesek kredita želi ter kakšna naj bo anuiteta. Da je bilo v praksi pogosto tako, da so stranke želele imeti kredit v čim višji vrednosti in so se zato odločale za kredit v CHF, ker so pri isti kreditni sposobnosti lahko dobile večji znesek kredita in si s tem omogočile nakup nepremičnine, so potrdile priče - delavci toženke (B. B., C. C., D. D.), in sicer, da jim je stranka predstavila želeni znesek kredita, nakar se je glede na razpoložljivi dohodek stranke ugotavljala njena kreditna sposobnost. Stranka je lahko kreditno sposobna za kredit v CHF, za kredit v EUR pa ne, če je razlika med anuitetama v CHF in EUR na meji razpoložljivega dohodka. Pritožnik ne zanika ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila njegova trditev, da je bil primoran vzeti CHF kredit, ker za EUR kredit ni bil kreditno sposoben, vzeta iz konteksta. Kreditna sposobnost stranke je na eni strani odvisna od njenih dohodkov in stroškov, na drugi pa od višine kredita, ki ga želi vzeti in odplačilne dobe, ki jo izbere. V vsakem primeru so vse to okoliščine na strani stranke, ne banke. Končno odločitev glede vrste kredita vedno sprejme stranka sama, in sicer po preučitvi zanjo pomembnih parametrov - na primer višina mesečne anuitete, kar je bilo tudi odločilno v konkretnem primeru za tožnika, kot izhaja iz njegove izpovedbe. Ugotovitev, da je bil najem kredita v CHF (trenutno) ugodnejši, kot najem kredita v EUR, je posledica kombinacije teh okoliščin na eni strani in razmerja med valutama in nizke ravni LIBORja na drugi strani. Ni pa nikakor posledica kakršnegakoli vsiljevanja ali favoriziranja CHF kreditov s strani toženke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil spodbujen k sklenitvi kredita v CHF je zato pomembna. S sklenitvijo predmetnih kreditnih pogodb pa je tožnik prevzel tudi valutno tveganje. Določeno tveganje je torej brez dvoma vedoma sprejel. Glede na dobo odplačevanja kredita pa se je moral tudi zavedati, da je tveganje realno. Poleg tega, da je bil opozorjen na izpostavljenost valutnemu tveganju, pa mu je bila že ob sklenitvi pogodbe predstavljena tudi možnost zamenjave valute. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovih konkludentnih ravnaj, ko je CHF kredit odplačeval več let in to kljub temu, da so se zneski v domači valuti, ki so bili mesečno potrebni za nakup ustreznega zneska v tuji valuti CHF za poplačilo mesečne anuitete spreminjali, štelo, da je valutno tveganje razumel. Tega pritožba ne izpodbija. Poleg tega se je kljub spremembam tečaja mesečnih anuitet šele leta 2015 zanimal za konverzijo CHF kredita v EUR kredit. Da tožnik ni nikoli predlagal konverzije, čeprav je to možnost imel, poudarja tudi toženka v odgovoru na pritožbo.

18. Pritožnik nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da valutna klavzula ni bila namenjena ohranjanju vrednosti, temveč je kreditno pogodbo spremenila v aleatorno pogodbo. Na to veže trditev, da je tožnik svoje dohodke prejemal v evrih in je moral kupovati CHF in je bila zanj kreditna obremenitev hujša v primeru padca vrednost EUR proti CHF. Sam pravi, da je bil s tem element tveganja še močnejši. S tem pa v bistvenem pritrdi stališču, da z valutno klavzulo oziroma sklenitvijo posla v tuji valuti postane obveznost posojilojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute in gre zato v tem delu za aleatorno pogodbo.

19. Pritožnik soglaša, da valutna klavzula (zakonsko) konkretno ni omejena oziroma prepovedana, ob tem pa trdi, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti, ali ta omejitev ne izhaja iz prepovedi nepoštenih pogojev. S to pavšalno trditvijo pa ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je navedena prepoved v spornih pogodbah spoštovana. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da ZVPot nima določb o glavnem predmetu pogodbe, določba 23. člena govori le o ničnosti nepoštenih pogodbenih pogojih in je zato za odločitev v zadevi pomembno stališče VS RS19, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe v smislu določb ZVPot mogoča le, če je bil določen nejasno, kakor to ureja tudi Direktiva. Po presoji sodišča prve stopnje sta kreditni pogodbi napisani v slovnično jasnem in razumljivem jeziku (nasprotnega tožnik niti ni zatrjeval), obe pogodbi vsebujeta vse zakonsko predpisane elemente skladno z določbami ZPotK (navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti na dan črpanja kredita in ob odplačilu - v obeh primerih po referenčnem tečaju ECB za CHF). Jasno je bilo določeno tudi obrestovanje kreditov. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da navedeno še ne zadošča za zaključek, da je bil glavni predmet pogodbe jasen in razumljiv, temveč je treba ugotoviti, ali je bilo valutno tveganje tožniku predstavljeno na način, da je lahko predvidel, da lahko ob sklepanju pogodbe ugoden kredit zaradi spremembe referenčne obrestne mere ali/in spremembe tečajnega razmerja med valutama CHF in EUR postane zanj neugoden in da je to sprejel. Nadalje je ugotovilo, da toženka tožniku kredita v CHF ni vsilila, za kredit v CHF se je odločil sam. Razkrila mu je informacije, s katerimi je razpolagala in mu na utečen način predstavila valutno in obrestno tveganje. Tožnik je sam potrdil zavedanje, da neko tveganje obstaja, hud padec evra več let po sklenitvi pogodb pa je bi za obe stranki nepredvidljiv.

20. Tudi zgolj nestrinjanje pritožnika (brez argumentov) s tem, da je valutno tveganje prevzela tudi tožena stranka, ne omaje ocene sodišča prve stopnje, da sta valutno tveganje prevzeli obe pravdni stranki (pri čemer pritožnik nadaljuje, da toženka valutno tveganje ves čas obvladuje in je njeno tveganje nizko). Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je morala banka v skladu z določili v času sklenitve kreditnih pogodb veljavnega ZBAN20 naložbe, zaradi katerih je izpostavljena tveganju morebitnih izgub zaradi spremembe obrestnih mer tečajev tujih valut, spremembe cen vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov oziroma drugih tržnih tveganj ustrezno uskladiti z obveznostmi banke, katerih višina je odvisna od enakih sprememb. Banka si mora zato v primeru, da ima naložbo v tuji valuti, zagotoviti ustrezno financiranje oziroma ustrezna sredstva v enaki tuji valuti (v predmetnem primeru v valuti CHF), kar je svoji izpovedbi potrdila tudi priča E. E. iz Banke Slovenije. Pritožba se z navedenim ne sooči in ugotovitve v celoti prezre. V povezavi s tem pa je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da toženka ni imela nobenega razloga, da bi tožniku prikrivala tveganje, saj je bila zaradi odločitve tožnika vzeti CHF kredit prisiljena skladno z zakonskimi zahtevami tudi sama zagotoviti lastno financiranje v isti tuji valuti.

21. Tudi pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnega za presojo slabe vere in znatnega neravnotežja, to je do možnost predvidevanja toženke, da se tveganje, ki ga je prevzel tožnik, dolgoročno ne bo realiziralo v njegovo korist, da je torej verjetnost zanj negativnega gibanja tečaja večja kot verjetnost pozitivnega gibanja, ne vzdrži. Sodišče prve stopnje je (pravilno) ocenilo, da toženka očitanega na podlagi opozoril Banke Slovenije (BS) ni mogla predvideti. Na podlagi dopisa BS z dne 9. 4. 2019 ter izpovedi priče E. E. je ugotovilo, da tudi za BS velja, da ni mogla predvideti časa in obsega ukrepov tuje nacionalne banke. Napovedana apreciacija se je začela uresničevati šele leta 2011, do ukrepa švicarske banke, ki je na kreditojemalce najbolj vplival, pa je prišlo šele čez nekaj let, pri čemer je splošno znano, da je medtem nastopila svetovna gospodarska kriza. BS tako pretežno opozarja na celovito informiranje o valutnem tveganju in obširneje konkretizira, kakšno naj bi tako celovito informiranje bilo. Za toženko kot strokovnjaka je bilo bodoče gibanje tečajev v določeni meri gotovo predvidljivo, ne pa tudi gibanje tečajev (zgolj) v neugodni smeri za tožnika. Tak zaključek tudi ni mogoč na podlagi tožnikove navedbe, da je avstrijska narodna banka leta 2006 izdala brošuro o tveganjih CHF kreditov za gospodinjstva, ki so jih morale banke predstaviti vsem posojilojemalcem v CHF, kar je zavezovalo tudi matično banko toženke. Da bi bila k temu zavezana tudi toženka, direktno ne trdi, toženka pa v odgovoru na pritožbo poudarja, da je podvržena nadzoru Banke Slovenija in ne nadzoru Avstrijske centralne banke. Kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, ni razumno od banke zahtevati, da potrošniku zagotovi druge informacije kot tiste, ki jih pozna ali bi jih objektivno morala poznati ob sklenitvi pogodbe. Hud padec vrednosti evra približno osem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv. Od toženke zato ni mogoče pričakovati ali zahtevati pravilnega napovedovanja monetarne politike tuje nacionalne banke. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, in za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti in na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Kljub temu, da drži, da banke sklepajo kreditne pogodbe zaradi uveljavljanja dobička, pa glede na povedano ne drži, da je toženka tožniku zato zamolčala ključne informacije. Banka pa tudi ni zainteresirana, da se uresniči kreditojemalčevo valutno tveganje, saj se s tem poveča njeno kreditno tveganje. Pritožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na zapis na letaku Unicredit prospekt švicar CHF 2 (A9), brez konkretne navezave na reklamiranje toženke. Smiselno pa je tudi pojasnilo toženke v odgovoru na pritožbo, da so (reklamni) letaki namenjeni povabiti potencialne kreditojemalce, podrobnejše informacije v zvezi s kreditom pa potencialni kreditojemalec dobi na sestanku v poslovni enoti banke.

22. Okoliščin, ki jih je kot pomembne pri presoji nepoštenosti izpostavilo Ustavno sodišče in bi jih prvostopenjsko sodišče pri svoji oceni zanemarilo, tožnik v pritožbi ni navedel.21 Da bi bil tožnik eksistenčno ogrožen in bi toženko na to posebej opozoril, v pritožbi ne trdi.

23. Pri presoji morebitne ničnosti pogodbenih določil je treba nadalje ugotoviti, ali obstoji znatno neravnotežje med dajatvami pogodbenih strank. Vzajemne pogodbe temeljijo na načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), vendar pa ima kršitev tega načela za posledico ničnost pogodbe le, če do nje pride v sklenitveni fazi pogodbe. Načelno mora vsaka stranka nositi riziko spremembe okoliščin po sklenitvi pogodbe. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje v trenutku sklepanja med obveznostjo toženke in tožnika ni bilo znatnega neravnotežja. Znatno neravnotežje v smislu večjega bremena za tožnika, ker je anuiteta v CHF zanj zaradi padca evra postala višja, je nastopilo šele kasneje. Hud padec vrednosti evra približno osem let po sklenitvi spornih pogodb pa je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv. Pritožniku je bila na voljo tudi konverzija. Ta sicer ne nudi popolne zaščite kreditojemalca, mu pa omogoča, da se lahko razbremeni bodočega tveganja. Če kreditno razmerje dovoljuje konverzijo, pa je valutno tveganje zgolj hipotetično neomejeno, saj lahko kreditojemalec kadarkoli po svoji svobodni presoji to tveganje zameji. To pa je tudi eden od pomembnih vidikov pri presoji ravnotežja pravic in obveznosti pravdnih strank.22 Upoštevati je treba tudi, da je toženka tožnika na splošno valutno tveganje vendarle opozorila. Tožnik je sam povedal, da je opozorilo bančnega svetovalca razumel in se zavedal, da se lahko tečajno razmerje CHF/EUR spremeni ter, da se s tem spremeni tudi v EUR izražena višina anuitete. Odstopanje 10 EUR gor ali dol je bilo zanj še sprejemljivo. To pa brez dvoma pomeni, da se je zavedal možnosti padca vrednosti domače valute in s tem enakega dviga anuitete, izražene v EUR. Takšen dvig pa tudi že lahko predstavlja spremembo anuitete. Kljub temu, da je določen razkorak v informiranosti obstajal, pa glede na konkretne okoliščine primera ni mogoče zaključiti, da je bilo informacijsko neravnotežje tolikšno (znatno), da je bilo pogodbeno razmerje že od samega začetka nepošteno (nično) in brez sleherne pravne eksistence. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je ničnost kot sankcija pridržana za najhujše kršitve na obligacijskopravnem področju. Tudi zato ZVPot za ničnost predpostavlja znatno oziroma tako imenovano kvalificirano neravnotežje med pogodbenima strankama v trenutku sklenitve pogodbe. Pojasnila toženke so bila res pomanjkljiva, niso pa bila zavajajoča, lahkomiselna ali povsem nezadostna. Zato ugotovljeni razkorak v razumevanju splošnih valutnih tveganj med pravdnima strankama ne ustreza standardu kvalificiranega, znatnega, “signifikantnega”23 oz. “nepravičnega”24 25 neravnotežja v stopnji informiranosti.

24. Ker toženka pri sklepanju sporne kreditne pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, prav tako pa v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten oziroma nedopusten, kreditni pogodbi pa posledično nista nični.

25. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnikov kondikcijski zahtevek zastaral. Ugotovitev sodišča temelji na oceni, da je tožnik zaradi vedno višjih obrokov kredita vsaj od 1. 1. 2011 dalje vedel za okoliščine prevzema tveganja valutnih sprememb, s čimer se pritožnik ne strinja. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev vezalo na dejstvo, da se je vrednost CHF začela zviševati že v letu 2008, nato pa ponovno v letu 2010 vse do interventnega ukrepa švicarske centralne banke avgusta 2011. Pritožnik pa trdi, da pred najbolj občutnim padcem CHF v začetku leta 2015 ni mogel zaznati, da je njegova pogodba nična, razlogovanje sodišča, da so bile tožniku dejanske okoliščine o tem, da je prevzel tveganje valutnih sprememb vsaj do 1. 1. 2011 znane, pa zmotno, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Bistven je trenutek zavedanja o okoliščinah, ki posamezniku omogočajo, da vloži zahtevek. To pa ni trenutek, ko je ničnost pravnomočno ugotovljena, temveč trenutek, ko stranka ve za okoliščine, ki ničnost utemeljujejo. Pravica do uveljavljanja ničnosti sicer ne zastara, vendar pa na drugi strani kondikcijski zahtevki, ki so posledica ničnosti pogodbe, zastarajo,26 in sicer v splošnem petletnem roku (346. člen OZ). Tožnik je v tožbi trdil, da je kreditna pogodba nična iz razloga, ker je (v posledici toženkinega nedopustnega postopanja/opustitve) sam prevzel tveganje valutnih sprememb. Zato je za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja odločilno, kdaj je bil z okoliščino, da je to tveganje prevzel, seznanjen.

26. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe, toženki pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške (za sestavo odgovora na pritožbo 1125 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDVja na odvetniško storitev).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o potrošniških kreditih, uradni list RS, št. 70/2000, 41/2004, 111/2007. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 4 Prim. izhodišča VS RS v zadevah II Ips 197/2018, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017 in II Ips 32/2019. 5 Ustavno sodišče je v zadevi Up-14/21-30 osrednja izhodišča glede pojasnilne dolžnosti podalo v tč. 30-33. 6 Predvsem, da sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo 93/13/EGS, temelji na izhodišču, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti. 7 Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju: zadeva Andriciuc). 8 Evropska Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. 9 Zadeva Andriciuc, 51. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 50. točka obrazložitve. 11 Prav tam, 45. točka obrazložitve. 12 Če se je posojilojemalec ob odobritvi zadolžil do maksimalne višine mogočega najetja posojila v šivcarskih frankih in je 55 % plače največ, kar lahko nameni za poplačilo posojila, je lahko ob sicer zelo majhni verjetnosti že čez šest mesecev nesposoben poravnavati celoten obrok posojila. T. Šuler, Tveganost posojil v švicarskih frankih v Poročilo o finančni stabilnosti 2007, Banka Slovenije, str. 19. 13 VSL Sodba I Cp 883/2021. 14 Prim. VSL Sodba I Cp 2064/2020, 14. točka obrazložitve. 15 Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/1998, s kasnejšimi spremembami. 16 SEU v zadevah Mohamed Aziz proti Caixa d’Estalvis de Catalunya, Tarragona in Manresa (Catalunyacaixa), C-415/11, z dne 14. 3. 2013, 69. točka obrazložitve, Banco Primus SA proti Jesúsu Gutiérrezu García, C-421/14, z dne 26. 1. 2017, 60. točka obrazložitve, Andriciuc, 57. točka obrazložitve. 17 SEU v zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE, 65. točka obrazložitve. 18 VSL Sodba I Cp 883/2021. 19 II Ips 201/2017, II Ips 195/2018. 20 Zakon o bančništvu, Uradni list RS, številka 104/04. 21 Up-14/21-30, 40. točka obrazložitve. 22 VSL Sodba I Cp 883/2021. 23 „ … significant imbalance in the parties' rights and obligations ...“angleška različica 3. člena Direktive 93/13. 24 „ … ein erhebliches und ungerechtfertigtes Mißverhältnis der vertraglichen Rechte und Pflichten der Vertragspartner verursach ...“ nemška različica 3. člena Direktive 93/13. 25 VSL Sodba I Cp 883/2021. 26 Glej sodbo in sklep V S R S II Ips 269/2015 z dne 10. 3. 2016.