Jedro

Po telefonu izrečena grožnja z ubojem oškodovancu je lahko takšna, da je zmožna objektivno in ne glede na oškodovančev poklic policista pri njem vzbuditi občutek ogroženosti.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo obdolženega iz razloga po 3. tč. 358. čl. Zakona o kazenskem postopku oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odst. 145. čl. Kazenskega zakonika. Po določilu prvega odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. tč. drugega odst. 92. čl. istega zakona, ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter na podlagi določila petega odst. 392. čl. Zakona o kazenskem postopku izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja in mu izreče primerno kazen.

Obdolženec je na pritožbo odgovoril po svojem zagovorniku ter predlagal, da pritožbeno sodišče tožilčevo pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Pri presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik utemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tudi po oceni sodišča druge stopnje, se utegne pokazati, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Oškodovančevo ravnanje po obravnavanem telefonskem klicu, ko naj bi mu bila izrečena grožnja ter drugi dokazi in indici potrjujejo prej nasprotno kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Tudi o kazenskopravni relevantnosti domnevno izrečenih besed se utegne po oceni pritožbenega sodišča pokazati, da so takšne, da bi bile zmožne objektivno in ne glede na oškodovančev poklic pri njem vzbuditi občutek ogroženosti. Pritrditi je pritožniku, da sta priči Š. in I. potrdili oškodovančevo navedbo, da ju je ta kmalu po obravnavanem telefonskem pogovoru poklical ter jima omenil grožnjo. Nadalje pritožnik utemeljeno opozarja na oškodovančevo ravnanje po obdolženčevemu klicu, da je bil na lastno željo odsoten in se iz znanega naslova odselil ter tudi zamenjal telefonsko številko. Teh navedb pa prvostopenjsko sodišče ni preverilo, niti se ni opredelilo do njihovega pomena. Enako velja tudi za nekatere druge oškodovančeve trditve, na katere tudi opozarja pritožnik, da je takoj po telefonskem klicu, v katerem je bila izražena grožnja, poklical dežurnega na OKC. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb oškodovanca, da je obvestil J. J. na mejnem prehodu, da je po klicu do njega prišel S. M., s katerim se je pogovarjal o dogodku in da naj bi se obdolženi o oškodovancu zanimal v lokalu policista M. L. Obstoj teh dejstev bi namreč lahko potrdil resničnost oškodovančevih zatrjevanj o izrečeni grožnji, zato bo potrebno v ponovljenem postopku te oškodovančeve trditve preveriti. Vse navedeno bi namreč lahko tudi po oceni pritožbenega sodišča potrdilo resničnost oškodovančevih navedb, ter bi se obdolženčev zagovor, v katerem zanika, da je oškodovancu grozil, lahko pokazal kot neverodostojen.

Zato se je strinjati s pritožnikom, ko napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, v kateri ocenjuje, da oškodovančevi izpovedbi ni mogoče slediti, ampak sledi obdolženčevemu zagovoru. Pritožnik tudi pravilno opozarja, da se utegne pokazati, da je bil obdolženi razburjen in čustveno razrvan, kar ni povedal samo oškodovanec, ampak tudi zaslišani oškodovančev predstojnik P. Š., ki je opisal stanje obdolženca, v katerem je prišel k njemu po telefonskem razgovoru z oškodovancem. Na takšno stanje lahko kaže tudi izpovedba priče Ivaničeve. Grd obdolženčev pogled ter njegov odhod brez pozdrava, kot je navedla ta priča, namreč ni samo v nasprotju z obdolženčevim zagovorom, ampak lahko tudi kaže na obdolženčevo zamero, zato bo po ponovljenem postopku potrebno tudi ti dve priči zaslišati, predvsem P. Š. o obnašanju in ravnanju obeh, tako obdolženca kot oškodovanca po telefonskem klicu.

Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov, ker ugotavlja, da je podana zmotna in tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, tožilčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Ker pa je sodnik v prvotnem postopku tudi na podlagi neposredne psihološke ocene udeležencev postopka, ki jo podaja v sodbi, že zavzel stališče, je odločilo, v skladu s četrtim odstavkom 392. čl. Zakona o kazenskem postopku, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.