Jedro

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik izkazati obstoj verjetnosti terjatve in da bo uveljavitev terjatve objektivno onemogočena brez izdaje začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v točki I. delno spremeni tako, da se: ″Ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 24. 2. 2022 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 2. 2022 v 2. alineji točke I. izreka, v delu, kjer se toženi stranki A. A., ..., EMŠO ..., prepoveduje odtujiti in obremeniti - nepremičnini parc. št. 140/0 in 142/2, obe k.o. ..., ki sta obe last tožene stranke do 1/3 celote, v obsegu ½ deleža tožene stranke na navedenih nepremičninah (1/6 nepremičnin), razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke z dne 21. 2. 2022 v tem delu zavrne; točka II. izreka se spremeni tako, da se zavrne predlog za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi na nepremičninah iz 2. alineje točke I. izreka tega sklepa, to je na 1/6 deleža tožene stranke, v korist tožeče stranke B. B., EMŠO ..., in se v tem delu razveljavijo že opravljana izvršilna dejanja in se v zemljiški knjigi izbriše zaznamba prepovedi obtujitve in obremenitve nepremičnin parc. št. 140 in 142/2, obe k. o. ..., ki sta obe last tožene stranke do 1/3 celote, v obsegu 1/2 deleža tožene stranke na navedenih nepremičninah (1/6 nepremičnin)‶, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 4. 2022 potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom opr. št. P 32/2022 z dne 21. 4. 2022 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 24. 2. 2022. Tožena stranka je namreč podala ugovor zoper sklep z dne 24. 2. 2022, s katerim je sodišče prve stopnje v korist tožeče stranke, toženi stranki prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnine parc. št. 451/1, parc. št. 450/3, parc. št. 451/125, parc. št. 451/26, parc. št. 451/10, parc št. 1165/3, parc. št. 448/0, vse k. o. ..., del 1 v stavbi 716, k. o. ..., ter nepremičnine parc. št. 140/0 in 142/2, obe k.o. ..., ki sta obe last tožene stranke do 1/3 celote in sicer v obsegu 1/2 deleža tožene stranke na teh nepremičninah. Odločilo je še tudi, da se začasna odredba zaznamuje v zemljiški knjigi, na zgoraj omenjenih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo ob uporabi določbe člena 272 ZIZ, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka utemeljeno predlagalo izdajo začasne odredbe za zavarovanje nepremičnega premoženja, v last tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in sicer obstoj verjetnosti terjatve tožeče stranke. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala, poleg verjetnosti, da terjatev obstoji tudi objektivno nevarnost, da bo uveljavitev nedenarne terjatve onemogočena ali precej otežena. Ugotovilo pa je tudi, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Odločilo je še o stroških postopka zavarovanja. Zoper takšno začasno odredbo je tožena stranka podala ugovor, katerega pa je sodišče prve stopnje s tem izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo in potrdilo sklep o začasni odredbi z dne 24. 2. 2022. Ob reševanju ugovora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta dne 17. 7. 2010 v Celju sklenili zakonsko zvezo in da je formalni lastnik oziroma solastnik obravnavanih nepremičnin toženec, kljub temu da sta jih pravdni stranki kupili iz skupnih prihodkov iz dela tekom trajanja njune življenjske skupnosti. Sodišče je ugotovilo, da toženec v ugovoru ni prerekal zaključkov sodišča, da sta pravdni stranki nepremičnine parc. št. 451/1, parc. št. 450/3, parc. št. 451/25, parc. št. 451/26, parc. št. 451/10, parc. št. 11654/3 in parc. št. 448/0 vse k. o. ... kupili tekom trajanja njune življenjske skupnosti in iz skupnih prihodkov iz dela in je tako z verjetnostjo izkazan obstoj terjatve, da te nepremičnine predstavljajo skupno premoženje pravnih strank v enakih deležih, v skladu z zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR. Glede parc. št. 142/2 in 140 k. o. ... in za nepremičnino z ID znakom ... do 716/1, to je stanovanja na ... ulici 20 v ... pa je sodišče zaključilo, da toženec ni uspel izpodbiti zaključkov sodišča o verjetnem izkazu obstoja tožničine terjatve, da tudi te nepremičnine sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, glede na dejstvo, da toženec ugovorno ni zanikal, po tožnici zatrjevanega obstoja življenjske skupnosti pravdnih strank v času nakupa obravnavanih nepremičnin in tudi ni prerekal tožničinih trditev, da sta bili nepremičnini kupljeni s skupnimi sredstvi. Upoštevalo je dejstvo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjenega le dobre pol leta pred formalno sklenitvijo zakonske zveze in neprerekane trditve, da sta takrat stranki tudi skupaj zaživeli v mansardnem stanovanju stanovanjske hiše na parc. št. 142/2 k. o. ... . Upoštevalo je tudi preostale navedbe, da sta pravdni stranki v času trajanja življenjske skupnosti pridobili nepremičnino s skupnimi sredstvi z delom, v času trajanja življenjske skupnosti. Po presoji sodišča je v tej fazi postopka tožnica uspela z večjo verjetnostjo izkazati obstoj nedenarne terjatve, da sta tudi nepremičnini parc. št. 142/2 in 140 obe k. o. ..., skupno premoženje pravdnih strank, toženec pa z ugovorom tega zaključka ni uspel izpodbiti. Sodišče je zavrnilo tudi toženčeve očitke iz ugovora o neizkazanosti predpostavke iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Že verjeten izkaz objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, je zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Izkaz te predpostavke ni omejen na izkaz delovanja tožnika, niti kogar drugega. Izkaz vzroka, ki naj bi dal posledice, se ne zahteva. Zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnost za bodočo izterjavo. Po presoji sodišča je tožnica v konkretnem primeru izkazala le zgolj objektivno nevarnost, temveč je izkazalo celo aktivno ravnanje toženca, torej tudi subjektivno nevarnost. Toženec je namreč te nepremičnine, katere spadajo v skupno premoženje ponujal v prodajo z oglasom, kar nedvomno z verjetnostjo izkazuje, da se nepremičnine prodajajo, s čimer pa je ignoriral tožnico kot skupno lastnico nepremičnin. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka kot upnik izkazala objektivno nevarnost, da bo uveljavitev njene nedenarne terjatve onemogočena ali precej otežena, da zato ni potrebno izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje onemogočilo oziroma otežilo uveljavitev terjatve. Ker toženec ni uspel izpodbiti zaključkov sodišča o izkazu pogojev za izdajo začasne odredbe v sklepu z dne 24. 2. 2022, je sodišče njegov ugovor kot neutemeljen zavrnilo. Odločilo je še o stroških, nastalih z izdajo začasne odredbe in je o njih odločilo tako, da le-ti predstavljajo del pravdnih stroškov in bo o njih odločalo sodišče, skladno s pravili o povrnitvi stroškov v sodbi ali v sklepu, s katerim se bo končal postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožena stranka, to je dolžnik v postopku izdaje začasne odredbe. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da bi naj tožeča stranka z verjetnostjo izkazala obstoj terjatve, ker toženec ugovorno naj ne bi prerekal zaključkov sodišča, da sta pravdni stranki nepremičnine v k. o. ... kupili tekom trajanja njune življenjske skupnosti in iz skupnih prihodkov iz dela. Takšen zaključek prvostopenjska sodišča je nepravilen in neutemeljen. Mnenja je, da sklep sodišča prve stopnje, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede verjetnosti obstoja nedenarne terjatve. Navaja, da niso podani niti vsebinski razlogi, ki bi utemeljevali verjetnost obstoja nedenarne terjatve tožeče stranke. Po mnenju tožene stranke tožnica v predlogu in v tožbi ni obrazloženo in določno navajala konkretnih okoliščin v zvezi z ustvarjanjem skupnega nepremičnega premoženja za posamezne nepremičnine k. o. ..., za posamezne nepremičnine k. o. ... in za stanovanje na naslovu ... ulica 20, ..., saj je nesporno, da niso bili pridobljene v istem času, še zlasti pa ne vse v času trajanja zakonske zveze. Trditev o nastanku skupnega premoženja je tožeča stranka podala šele v odgovoru na ugovor, s katerim pa tožena stranka v ugovornem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila seznanjena. Sodišče je zato storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je kršilo načelo kontradiktornosti. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi izrecno nasprotovala trditvi tožeče stranke, da je bilo stanovanje pridobljeno s skupnimi sredstvi in da sta bili nepremičnini parc. št. 140/0 in 142/2 obe k.o. ... pridobljeni iz posebnega premoženja toženca in ne v času trajanja zakonske zveze. Denar za nakup nepremičnin v k. o. ... je dejansko v celoti prispeval toženčev oče in to že pred sklenitvijo zakonske zveze. Tožnica pa je zatrjevala, da sta pravdni stranki zaživeli v skupnosti šele od poroke dalje, torej od 17. 7. 2010 dalje, kar pomeni, da sta šele od navedenega dne dalje lahko v skladu z določili takrat veljavnega ZZZDR pričeli ustvarjati skupno premoženje. Napačna je zato obrazložitev sodišča prve stopnje, ko je zaključilo, da je kljub temu, da so bile nepremičnine k. o. ... kupljene pred sklenitvijo zakonske zveze 17. 7. 2010, da toženec ni prerekal tožničinih navedb o nakupu nepremičnin v k. o. ... s skupnimi sredstvi pravdnih strank. Dalje v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo predpostavko iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Namreč nepremičnine je z oglasom prodajal C. C., ne pa sam toženec. Zato ne gre za nikakršno aktivno ravnanje toženca, kajti navedena nepremičnina se je prodajala po oglasu enega od solastnikov predmetnih nepremičnin, ne pa po oglasu toženca. Sodišče je glede presoje obstoja nevarnosti, da utegne biti izvršitev tožničine terjatve v bodoče onemogočena oziroma bistveno otežena nepravilno in nedopustno zaključilo, da naj bi toženec očitno za prodajo podal soglasje, kot navaja tožnica v odgovoru na ugovor. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe razveljavi. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki v odgovor, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnica s tožbenimi trditvami izkazala verjeten obstoj terjatve, to je nastanek skupnega premoženja v času trajanja zakonske skupnosti pravdnih strank. Vse to je tožeča stranka navajala v predlogu za izdajo začasne odredbe. V času trajanja zakonske zveze sta zakonca na vseh nepremičninah pridobila lastninsko pravico na originaren način. Tožeča stranka je bila ves čas trajanja zakonske zveze zaposlena in je tudi sama k ustvarjanju skupnega premoženja prispevala še na drugačen način, predvsem tako, da je sama poskrbela za vsa gospodinjska opravila in skrbela za tri otroke. Pri delitvi skupnega premoženja pa se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju, vendar bo to stvar nadaljnje obravnave. Tožena stranka pa ni obrazloženo zatrjevala, še manj pa ponudila dokazne predloge o tem, da naj bi bili nepremičnini v k. o. ... in stanovanje kupljeni s posebnim premoženjem toženca. Sodišče je tako pravilno ocenilo, da je tožnica izkazala obseg verjetnosti svoje nedenarne terjatve in da tožena stranka z ugovornimi navedbami tega ni uspela izpodbiti. V ugovornem postopku pa tudi niso bile storjene očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno pojasnilo, da je zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe, poleg obstoja verjetnosti terjatve, še verjeten izkaz objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev nedenarne terjatve onemogočena ali precej otežena. Subjektivni element dolžnika ali koga tretjega tako ni pomemben oziroma je zanemarljiv. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe, ker je njen cilj ohranitev pogojev za bodočo izpolnitev oziroma izvršitev njene terjatve na podlagi sodne odločbe, ko bo ta izdana. S tožbo zahteva ugotovitev, da nepremičnine k. o. ..., k. o. ... in stanovanje na ... ulici 20 v ... spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in da je njen delež na teh nepremičninah do polovice celote. Na podlagi sodbe bo zahtevala vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ker je tožena stranka do celote vknjižena kot lastnica teh nepremičnin, lahko z njimi prosto razpolaga, tako pa obstaja tudi nevarnost, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena, če pride do prodaje katere nepremičnine, zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena in sicer glede nepremičnin s parc. št. 140 in 142/2 obe k. o. ..., ki sta obe last tožene stranke do 1/3 celote in sicer do 1/2. Glede teh nepremičnin je sodišče prve stopnje neutemeljeno izdalo začasno odredbo v obliki prepovedi odtujitve in obremenitve teh dveh nepremičnin. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožeče stranke napačno zaključilo, da obstaja verjetnost terjatev tudi glede teh dveh nepremičnin. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na zakonsko podlago iz 59. člena ZZZDR, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Po določbi drugega odstavka 51. člena ZZZDR pa je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze njuno skupno premoženje. Pri presoji obstoja verjetnosti terjatve je sodišče prve stopnje napravilo napačen materialnopravni zaključek verjetnosti, da tudi nepremičnini s parc. št. 140 in 142/2 k. o. ..., spadata v skupno premoženje zakoncev. Tožnica je namreč v tožbenih navedbah zatrjevala, da sta pravdni stranki zakonca v razveznem postopku in da sta zakonsko zvezo sklenila 17. 7. 2010 v ... Takrat sta skupaj zaživela v mansardnem stanovanju stanovanjske hiše, ki stoji na parc. št. 142/2 k. o. ... . Iz teh trditev tako izhaja, da tožnica ne zatrjuje, da bi 1/3 nepremičnine s parc. št. 142/2 in 140/0 pridobili v času skupnega življenja, že pred formalno sklenitvijo zakonske zveze. Toženec je namreč v ugovoru utemeljeno in dokazano navajal, da je te nepremičnine pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16. 11. 2009. Sklep o vknjižbi nepremičnine pa je bil izdan 5. 1. 2010, torej vse v obdobju pred sklenitvijo zakonske zveze in pred obdobjem, za katerega tožeča stranka trdi, da sta tudi dejansko pričela z življenjsko skupnostjo. Iz predložene kupoprodajne pogodbe tako izhaja, da je tožena stranka postala lastnica navedenih nepremičnin že pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank, kar se je zgodilo sicer dne 17. 7. 2010. Tako je ocena sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica za verjetno izkazala obstoj svoje nedenarne terjatve tudi glede teh dveh nepremičnin nepravilna in je v tej zvezi sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno in dokazno breme tožeče stranke, v škodo tožene stranke. Pravilno, zato v ugovoru tožena stranka navaja, da trditve in dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka k predlogu za izdajo začasne odredbe, ne izkazujejo verjetnega obstoja terjatve glede teh dveh nepremičnin, ki sta bili pridobljeni pred pričetkom zakonske zveze in tožeča stranka ni zatrjevala, da sta nastali v eventuelni življenjski skupnosti, ki bi pa obstajala med pravdnima strankama že pred formalno sklenitvijo zakonske zveze. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu ugovoru tožene stranke ugodilo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča druge stopnje in ker ni podan osnovni pogoji iz prvega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve glede teh dveh nepremičnin, je sodišče druge stopnje sklenilo, da se pritožbi delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe se v 2. alineji točke I. izreka spremeni tako, da v delu, kjer je sodišče prve stopnje sklenilo, da se toženi stranki prepove odtujitvi in obremenitvi nepremičnin parc. št. 140 in 142/2 obe k. o. ..., ki sta obe last tožene stranke do 1/3 celote, razveljavi in se v tem delu predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrne. Posledično je spremenilo tudi izrek sklepa sodišča prve stopnje, vsebovan v točki II. izreka, kjer je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ta začasna odredba zaznamuje v zemljiški knjigi tudi na 1/6 deleža tožene stranke na nepremičnini iz 2. alineje točke I. izreka tega sklepa, v korist tožeče stranke B. B. Zato je sodišče druge stopnje ob reševanju ugovora tožene stranke v tem delu razveljavilo že opravljena izvršilna dejanja sodišča prve stopnje, to je vknjižbo prepovedi v zemljiško knjigo ter je na podlagi določbe 2. točke tretjega odstavka 100. člena ZZK-1 sklenilo, da se izbriše zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi, ker je bil sklep o začasni odredbi v tem delu razveljavljen in je bil predlog za začasno odredbo zavrnjen.

5. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da sta stranki dne 17. 7. 2010 v ... sklenili zakonsko zvezo in da je kot formalni lastnik oziroma solastnik ostalih nepremičnin za katere trdi tožnica, da sta jih pravdni stranki kupili iz skupnih prihodkov iz dela tekom trajanja življenjske skupnosti na njih vknjižen toženec. Toženec v ugovoru ni prerekal zaključkov sodišča, da sta pravdni stranki nepremičnine parc. št. 451/1, parc. št. 450/3, parc. št. 451/25, parc. št. 451/26, parc. št. 451/10, parc. št. 1165/3 in parc. št. 448/0, vse k.o. ..., kupili tekom trajanja njune življenjske skupnosti iz skupnih prihodkov iz dela in je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tako z verjetnostjo izkazan obstoj terjatve, da te nepremičnine predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank v enakih deležih, v skladu z zakonsko domnevno iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR. Prav tako obstaja verjetnost obstoja terjatve tudi glede nepremičnine z ID znakom ..., to je za stanovanje na ... ulici 20 v ... . Toženec je sicer zatrjeval, da to stanovanje ne sodi v skupno premoženje zakoncev, vendar pa toženec ni konkretiziral vira svojega posebnega premoženja in tudi ni prerekal, po tožnici zatrjevanega dejstva, da je bilo stanovanje kupljeno leta 2011, to je v času zakonske zveze. Sodišče je upoštevalo ugovorne navedbe tožeče stranke, da sta si pravdni stranki denar izposodili od toženčevega očeta, posojilo pa sta odplačali v dveh letih in s skupnimi sredstvi in je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje glede na zakonsko določbo drugega odstavka 51. člena ZZZDR, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje in sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožničine navedbe, da sta bila tekom zakonske zveze oba zaposlena in sta tako z delom pridobivala dohodke, česar toženec v ugovoru niti ni zanikal. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel izpodbiti zaključka sodišča o verjetnem izkazu obstoja tožničine terjatve, da tudi ta nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank. V tej zvezi toženec očita, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je upoštevalo tudi odgovorne navedbe tožeče stranke na ugovor tožene stranke in da je odgovor tožeče stranke na ugovor tožene stranke vročalo toženi skupaj s sklepom o zavrnitvi ugovora. Takšno ravnanje sodišče prve stopnje ni mogoče opredeliti kot takšno, da je sodišče prve stopnje storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je postopek za izdajo začasne odredbe del izvršilnega postopka. Postopek zavarovanja je sumaren in zahteva hitro odločanje, ter v skladu s sodno prakso temelji na listinskih dokazih, zato sodišče prve stopnje v fazi odločanja o ugovoru ni bilo dolžno neposredno izvajati dokazov in je o obstoju verjetnosti tožničine terjatve odločalo po pravdnem standardu verjetnosti, ne da bi pri tem vsebinsko posegalo v odločitev o tožbenem zahtevku, ki bo sprejeta kasneje tekom pravdnega postopka, po izvedenem dokaznem postopku. Začasna odredba je sredstvo zavarovanja terjatve. Njen namen je zagotoviti upniku možnost bodoče izvršbe, da ne bi sodno varstvo, ki ga terja v pravdi, kasneje ostalo brez učinka. Za izdajo začasne odredbe se uporabljajo določbe ZIZ. Te zaradi sumarnosti postopka ne predvidevajo odgovora dolžnika na upnikov odgovor na ugovor. Zato sodišče prve stopnje toženi stranki ni bilo dolžno dati možnosti, da se do odgovora na ugovor opredeli1. 6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, to je dolžnika v postopku za izdajo začasne odredbe, da tožnica ni izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti tudi pogoja iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZPP, po katerem mora upnik za verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Za zavarovanje nedenarne terjatve zadostuje objektivna nevarnost2. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je že verjeten izkaz objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Izkaz te predpostavke ni omejen na izkaz delovanja dolžnika niti kogarkoli drugega. Zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnost za bodočo izterjavo. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica v konkretnem primeru izkazala to objektivno nevarnost in se je do tega opredelilo v točki 15. obrazložitve sklepa o zavrniti ugovora. Upnik mora izkazati le objektivno nevarnost, da bo uveljavitev nedenarne terjatve onemogočena ali precej otežena in niti ni potrebno izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje (prodaja ali obremenitev) onemogočilo oziroma otežilo uveljavitev nedenarne terjatve. Namen izdaje začasne odredbe je varstvo upnikove terjatve. Če je njena izpolnitev (ne glede na razlog) ogrožena, upnik potrebuje zaščito. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je ta objektivna nevarnost tudi konkretna. Toženec je namreč kljub temu, da je bilo večino premoženja ustvarjenega s skupnim delom, sam vknjižen kot lastnik vseh nepremičnin. Toženec tako lahko prosto razpolaga skoraj s celotnim obsegom skupnega premoženja in obstaja objektivna (sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi subjektivno) nevarnost, da bo v primeru prodaje dobrovernemu kupcu uveljavitev tožničine terjatve onemogočena, v vsakem primeru pa vsaj precej otežena glede na dejstvo, da bi se v zemljiško knjigo lahko vpisal nov lastnik nepremičnin ali imetnik druge pravice na nepremičninah. Če bi toženec z njimi razpolagal, je v primeru odtujitve nepremičnin dobrovernemu tretjemu, tožničina uveljavitev stvarnopravnega zahtevka oziroma terjatve onemogočena oziroma precej otežena. Sodišče prve stopnje pa je tudi zaključilo, da je nevarnost iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ v konkretnem primeru bila izkazana tudi že z objavljanjem oglasa za prodajo nepremičnin parc. št. 142/2 in 140, obe k.o. ... in je s tem dejanjem v zadostnim meri oziroma s stopnjo verjetnosti izkazan konkreten obstoj nevarnosti za poznejšo uspešno uveljavitev tožničine terjatev na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnica kot upnik izkazala objektivno nevarnost, da bo uveljavitev njene nedenarne terjatve v primeru neizdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena. Pritožba tako v tem delu, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe glede ostalih nepremičnin, ni utemeljena.

7. Glede na obrazloženo se tako izkaže pritožba tožene stranke kot dolžnika v tem postopku zavarovanja kot delno utemeljena glede nepremičnin parc. št. 142/2 in 140, obe k.o. ... in je zato sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, v tej zvezi sprejelo odločitev kot izhaja iz izreka tega sklepa sodišča druge stopnje. Glede preostalih nepremičnin, ki so predmet tega zavarovanja pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot je to obrazloženo v odločitvi sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je zato ob uporabi določbe 2. in 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in sklep delno spremenilo, v preostalem še izpodbijanem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. Obe stranki tega postopka zavarovanja sta priglasili pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je, v sedaj izpodbijanem sklepu odločilo, da so stroški postopka za izdajo začasne odredbe del pravdnih stroškov in bo o njih odločilo v skladu s pravili o povrnitvi stroškov v sodbi ali v sklepu, s katerim se bo končal postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP). Enak zaključek velja tudi glede pritožbenih stroškov in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 165 ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 163. člena ZPP, v zvezi s členom 15 ZIZ, odločilo tako kot izhaja iz točke II. izreka sklepa. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi3. 1 Tako tudi sklep VSL I Cp 1916/2021 z dne 24. 2. 2022. 2 Tako tudi sklep VSL I Cp 783/2022 z dne 23. 5. 2022. 3 Tako tudi sklep VSL I Cp 444/2019 z dne 13. 3. 2019.