Jedro

V sklepu o razporeditvi delavca na drugo delovno mesto je vsebovan tudi sklep o razrešitvi s prejšnjega delovnega mesta.

Če je za razrešitev in razporeditev pristojen isti delavec, se obe ti dejanji lahko opravita z istim sklepom. Sklep o razporeditvi ni nezakonit, če v izreku ni izrecno navedeno, da se delavca razrešuje iz dosedanjega delovnega mesta.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka plača 52.000,00 SIT z obrestmi od 10.3.1993, 120.000,00 SIT z obrestmi od 10.4.1993, 20.800,00 SIT z obrestmi od 10.5.1993 in 960.000,00 SIT z obrestmi od 7.4.1993, dalje do plačila. Plačilo teh zneskov je tožnik zahteval kot prikrajšanje pri plači in odškodnino zaradi nezakonite razrešitve z delovnega mesta delavca s posebnimi pooblastili - vodje razvoja. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik s sklepom, ki ga je prejel 17.2.1993, razporejen na delovno mesto tehnologa, da se zoper ta sklep ni pritožil, kot tudi ne zoper nezakonito razrešitev z delovnega mesta s posebnimi pooblastili, zato mu ne pripada razlika v plači in ne šest povprečnih plač po pogodbi o zaposlitvi.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom delno ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede zneskov 52.000,00 SIT in 120.000,00 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek, za plačilo zneskov 20.800,00 SIT in 960.000,00 SIT, ker je podana tožnikova razrešitev z del in nalog tehničnega vodja. Ta rezrešitev je postala pravnomočna in dokončna, ker tožnik ni vložil ugovora zoper sklep o razporeditvi. Sklep o razporeditvi je postal dokončen 4.3.1993, zato tožniku do tega dne pripada plača, ki bi jo prejemal kot tehnični vodja.

Tožnik je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložil revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določbe 2. odstavka 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki določa, da se delavcu obvezno vroči sklep, s katerim se odloči o njegovi posamični pravici, on pa sklepa o razrešitvi ni prejel. Sklep o razporeditvi pa tudi ne vsebuje razrešitve.

Kršena sta bila tudi 11. in 12. člen Zakona o delovnih razmerjih, ker mu ni bila dana v podpis pogodba o zaposlitvi po razporeditvi. Dalje navaja, da po določbi 53. člena Statuta tožene stranke delavca s posebnimi pooblastili razrešuje delavski svet. Tožena stranka je v primeru razrešitve direktorice tudi tako postopala, ne pa v primeru tožnika. Zato je sklep o razporeditvi prezpredmeten in je tožnik upravičen do vtoževanih razlik v plači. Po navedbah v reviziji pritožbeno sodišče ni presodilo vseh pritožbenih navedb, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 375. člena Zakona o pravdnem postopku. Obstoji pa tudi nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin. Navaja se, da je tožnik zvedel za kršitev svoje pravice glede razrešitve že 15.2.1993, kar naj bi izhajalo iz izpovedbe v.d. direktorice, čeprav to iz njene izpovedbe na izhaja. Revident predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišu prve stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v zahtevku postavljenem v pripravljalni vlogi z dne 6.6.1994 zahteval, da mu tožena stranka plača razliko v plači za mesec marec, april in maj 1993, ter odškodnino v znesku 960.000,00 SIT, to je šest povprečnih plač. Odškodnina bi mu naj pripadala zaradi nezakonite razrešitve. Pri tem pa tožnik ne navaja, na kakšni pravni podlagi bi mu naj ta odškodnina pripadala, niti ne predlaga odločbe, s katero bi bilo ugotovljeno, da je bil nezakonito razrešen. Iz spisa revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi tožnik zahteval varstvo svojih pravic pri toženi stranki zaradi nezakonite razrešitve. In kot je navedeno, je tudi tožbeni zahtevek postavljen samo za plačilo, ne pa tudi za ugotovitev nezakonite razrešitve. Na obravnavi 23.6.1994 je pooblaščenec tožnika sicer navajal, da izpodbija postopek razrešitve in zaradi nezakonite razrešitve uveljavlja odškodnino, vendar pa ni postavil zahtevka za ugotovitev nezakonitosti razrešitve.

Tožnik tudi ni zahteval varstva zoper sklep o razporeditvi, zato je ta postal pravnomočen, in kot takega ga je treba obravnavati. Zato tožnikovo zatrjevanje, da je ta sklep brezpredmeten oziroma tudi nezakonit, nima nobenih pravnih posledic. Ne glede na gornje ugotovitve revizijsko sodišče pojasnjuje revidentu, da po določbi 2. odstavka 10. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi izbira oziroma imenuje poslovodni organ, to je pri toženi stranki direktor. To pa tudi pomeni, da poslovodni organ tudi razrešuje delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Citirana določba je obvezne narave, zato splošni akt tega ne more drugače urejati. Sicer pa je tudi v pogodbi o zaposlitvi sklenjeni med tožnikom in toženo stranko določeno, da je direktor pooblaščen za razrešitev tožnika. Glede na navedeno je v.d. direktorja tožene stranke bila pooblaščena za razrešitev tožnika in tudi za razporeditev. V vsakem sklepu o razporeditvi delavca na drugo delovno mesto je vsebovan tudi sklep o razrešitvi z delovnega mesta, na katerem dela. Če je za razrešitev in razporeditev pooblaščen isti delavec, v obravnavanem primeru je to bil direktor, se obe ti dejanji lahko opravita z istim sklepom, tako je v danem primeru bilo tudi opravljeno, čeprav v sklepu ni najprej izrecno navedeno, da se tožnika razrešuje z delovnega mesta "vodje razvoja".

Zaradi te pomanjkljivosti sklep ni nezakonit. Revizijsko sodišče revidentu še pojasnjuje, da je v času njegove razrešitve veljal še Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/90 in 46/90), ki je določal za družbena podjetja (49. člen), da delavski svet imenuje in razrešuje poslovodne organe, zato je statutarna ureditev tega vprašanja pri toženi stranki bila v skladu z zakonom. Za postavitev in razrešitev direktorja je torej bil določen drugačen postopek, drugi pristojni organ, zato se revident ne more primerjati z direktorjem.

V zvezi z očitkom revizije, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določila 3. alinee III. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 22.1.1991, revizijsko sodišče poudarja, da se ta določba nanaša na primer, če tožnik po prenehanju mandata ne bi bil ponovno izbran in ne razporejen na ustrezno delo. V spornem primeru pa je bil tožnik predčasno razrešen, torej mu ni potekel mandat, in je bil razporejen na ustrezno delo, ker razporeditvi ni ugovarjal. Po določbi 375. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v svoji odločbi presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

Revident ne navaja, katerih pritožbenih navedb sodišče ni presodilo. Revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker v tem primeru razlogi niso navedeni, revizijsko sodišče ne more preizkusiti, ali je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Revident smiselno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar pri tem neutemeljeno zatrjuje, da drugostopno sodišče v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju v.d. direktorice navaja, da iz njene izpovedbe izhaja, da je tožnik zvedel za svojo razrešitev že 15.2.1993. V.d. direktorica je izpovedala, da je sklep o razporeditvi tožniku osebno vročila pred pričami in da je v tem razgovoru tožniku pojasnila, da je razrešen z del in nalog s posebnimi pooblastili (list 29). Navedba drugostopnega sodišča torej ni v nasprotju z izpovedbo.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, Zakona o podjetjih in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).