Jedro

Navedba, da oseba, katere zaslišanje kot priče stranka predlaga šele v pritožbi, prej ni hotela pričati, ko pa je izvedela za rezultat prvostopnega postopka, pa je to pripravljena s toriti, ni razlog, ki bi pomenil, da stranka brez svoje krivde dokaza ni mogla predlagati prej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj tožnici od zahtevanega zneska 2.200.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo plača 250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, naj tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 130.571,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se je v ugoditvenem delu in glede pravdnih stroškov pritožil toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev nepravilno oprlo na pričanje tožnice, saj samo ugotavlja, da so njene navedbe in pričanje med seboj v nasprotju ter v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Policisti sploh niso posredovali na domu strank, tožnica po ugotovitvah izvedenca nima trajnih posledic, kot je navajala, kar kaže na njeno neverodostojnost. Sodišče je nadalje v nasprotju s tožničino izpovedjo ugotovilo, da je toženec od nje zahteval otrokovo zdravstveno izkaznico. Neutemeljena je tudi trditev sodišča, da policistom ni hotel dati izjave, pri čemer zanemarja, da naj bi se dogodek zgodil januarja, policistom pa je dal izjavo julija leta 1998. Medtem ko je tožnica svoje izjave spreminjala, je toženec ves čas izpovedoval enako, vseeno pa je sodišče brez utemeljenih razlogov verjelo njej. Sodišče tudi ni ravnalo v skladu z določbo 285. člena ZPP, saj ni zagotovilo, da bi se navedla vsa odločilna dejstva oz. da bi se dopolnili toženčevi dokazi. Moralo bi zaslišati pričo M. Č., ki prej ni hotel, sedaj pa je pripravljen pričati. Toženec v pritožbi predlaga njegovo zaslišanje. Glede stroškov navaja, da je tožnica uspela le z 11% zahtevka, sodišče pa ji je priznalo 56% zahtevanih stroškov, kar je v nasprotju z določbami ZPP. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedi tožnice o škodnem dogodku, to je, da jo je toženec dne 22.1.1998 pretepel in telesno poškodoval. Sodišče druge stopnje ni našlo razlogov za to, da bi podvomilo v ugotovitve sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih. Kolikor toženec v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da so tožničine navedbe v nasprotju z njeno izpovedjo in z mnenjem izvedenca, pa to velja le za obseg škode, glede katerega sodišče prve stopnje res ni v celoti sledilo tožnici. Vendar na drugi strani sodišče prve stopnje ni v ničemer podvomilo o resničnosti tožničine izpovedi v zvezi s temeljem odškodninske obveznosti; navsezadnje je v isti noči dogodek prijavila policiji (zapisnik o prejemu ustne ovadbe v spisu Okrožnega državnega tožilstva C1) in jo je pregledal zdravnik (zdravniško potrdilo - A2, A3). Tudi napačno povzetje izpovedi tožnice o tem, katera od pravdnih strank je od druge zahtevala otrokovo zdravstveno izkaznico, v zadevi ni odločilnega pomena. Tožnica v tožbi niti ni zatrjevala, da bi policija posredovala prav na domu pravdnih strank. Utemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec policistom ni hotel dati izjave. Njegova trditev, da se dogodka ne spominja, s pristavkom, ker tako želi, pomeni prav to. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), niti ni ravnalo v nasprotju z določbo 285. člena ZPP, kar v pritožbi uveljavlja toženec. V skladu z določbo 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Na podlagi določbe 1. odstavka 337. člena pa sme stranka v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da ga dne 22.1.1998 ni bilo doma, o čemer bi lahko izpovedal M. Č., vendar pa njegovega zaslišanja ni predlagal. Glede na eventualno maksimo v pritožbi toženec ne more predlagati novih dokazov. Da M. Č. prej ni bil pripravljen pričati, sedaj, ko je izvedel za rezultat prvostopnega postopka, pa je pripravljen, ni razlog, ki bi pomenil, da toženenec prej izvedbe takšnega dokaza brez svoje krivde ni mogel predlagati. Neutemeljen pa je tudi očitek sodišču prve stopnje, da ni poskrbelo za to, da bi toženec predlagal zaslišanje priče. Določbe 285. člena ZPP ni mogoče razlagati mimo določbe 212. člena ZPP, kar pomeni, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje pravilno, s tem ko je zadostilo načelu odprtega sojenja. Sodba sodišča prve stopnje za toženo stranko ni mogla biti presenečenje, saj je sodišče prve stopnje izpeljalo temeljit dokazni postopek ne le glede temelja, temveč tudi glede višine odškodninske obveznosti. Toženec je tako vedel, da sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi ne sledi, vseeno pa za svoje navedbe ni predlagal drugih dokazov. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in tožnici prisodilo pravično denarno odškodnino ter svojo odločitev v celoti obrazložilo. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče glede na doseženi uspeh ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Tožnica je v pravdi po višini res uspela le z 12% zahtevka, zato pa je sodišče prve stopnje v skladu s citirano določbo upoštevalo tudi, da je tožnica uspela z zahtevkom po temelju, dokazala je namreč obstoj toženčeve odškodninske obveznosti. Ker uspeh po temelju predstavlja 50%, uspeh po višini pa drugih 50% vseh pravdnih stroškov, je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožnici skupaj 56% uspeh v pravdi in pravico do povračila ustreznega deleža stroškov. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.