Jedro

Tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca je treba upoštevati rok 6 mesecev od nastanka razloga za podajo odpovedi. Tožena stranka je ta rok, ki je začel teči z odpovedjo naročil, spoštovala, tako da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2010 nezakonita, zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 6. 1. 2011, ampak še traja. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na ustrezno delovno mesto, ga prijaviti v zavarovanja, mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo pri ZPIZ poskrbeti za vpis delovne dobe v ustrezno evidenco, za isto obdobje obračunati bruto plače v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2006, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal, plačati predpisane prispevke ter izplačati neto znesek mesečnih nadomestil plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje (razen glede odločitve o stroških postopka) se pritožuje tožnik iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Navaja, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da ZDR ne določa, da mora biti odpoved podana v 6 mesecih od začetka postopka likvidacije, temveč se sklicuje na določbe tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je sprejela sklep o likvidaciji družbe, ki je bil sprejet 5. 3. 2010, in takrat je nedvomno začel teči 6 mesečni rok, ki je prekluzivne narave. V 6. točki 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku obrazložila odpovedni razlog in sicer začetek likvidacijskega postopka, ki je bil nad družbo začet 5. 3. 2010. Nedvomno je odpovedni razlog nastal z dnem sprejetja sklepa o začetku likvidacijskega postopka 5. 3. 2010. Od takrat naprej je potrebno upoštevati 6 mesečni prekluzivni rok. Sodišče v sodbi navaja, da likvidacijski upravitelj ni bil dolžan odpovedati pogodb o zaposlitvi v roku 6 mesecev od uvedbe likvidacije, pač pa v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Do utemeljenega razloga za odpoved pa naj bi po mnenju sodišča prišlo, ko je naročnik odpovedal storitev oziroma potrebo po delu tožnika in šele od takrat dalje se lahko šteje rok za odpoved. Tožnik meni, da v kolikor bi se tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala na drug poslovni razlog in ne razlog začetek likvidacijskega postopka, bi morala le tega navesti in ga tudi utemeljiti. Naloga sodišča je, da ugotovi, ali je delovno razmerje prenehalo dejansko zaradi operativnih oziroma poslovnih razlogov, ki so navedeni v sami odpovedi. Ker je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi po preteku 6 mesečnega prekluzivnega roka, je izgubila samo pravico odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V kolikor bi obveljalo stališče, da so znotraj likvidacijskega postopka dopustni posamezni poslovni razlogi, bi morala tožena stranka to obrazložiti in tudi dokazati, obenem tudi možnost prerazporeditve tožnika na drugo delovno mesto.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bil likvidacijski postopek uveden iz razloga, ker se je bistveno zmanjšal obseg storitev, ki jih je družba opravljala za druge pravne osebe. Postopala je zakonito, pri čemer je znotraj likvidacijskega postopka v vsakem primeru posebej ugotavljala obstoj utemeljenega razloga po zakonu. Tožena stranka neposredno in v lastni organizaciji ne opravlja svoje dejavnosti, vsi delavci opravljajo delo pri drugih pravnih osebah. Pogodbe o zaposlitvi odpoveduje posamično, kar je vezano izključno na odpoved naročila posamezne pravne osebe, s katero ima tožena stranka sklenjeno pogodbo o opravljanju storitev in s tem obstoj utemeljenega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je ustanovitelj – edini družbenik tožene stranke dne 5. 3. 2010 sprejel sklep o prenehanju družbe in začetku likvidacije. Ugotovilo je, da je prenehala potreba po delu z gradbeno mehanizacijo, kar je delal tožnik, ker je prišlo do odpovedi naročila in da je naročnik odpovedal sodelovanje z obvestilom tožene stranke z dne 25. 10. 2010. Tožniku je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi 7. 12. 2010. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga, ki je nastopil, ko je naročnik odpovedal storitev oz. potrebo po delu tožnika.

Po določbi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec v drugih primerih uvedbe postopkov za prenehanje delodajalca v skladu z določbami tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov redno odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30-dnevnim odpovednim rokom. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v okviru šest mesečnega prekluzivnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je bila odpoved podana po preteku šest mesečnega prekluzivnega roka. Ta določa, da mora delodajalec odpoved podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Tudi v primeru odpovedi v postopku prenehanja delodajalca veljajo glede rokov in razlogov za odpoved splošne določbe iz 88. člena ZDR. Do utemeljenega razloga je prišlo, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je naročnik odpovedal potrebo po delu tožnika s pisnim obvestilom toženi stranki z dne 25. 10. 2010. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi torej ni obstajal že ob sprejetju sklepa o prenehanju družbe in začetku likvidacije, temveč z odpovedjo s strani naročnika. Tožena stranka je namreč prevzemala in opravljala storitve za druge pravne osebe in ko je prišlo do odpovedi s strani naročnika, je nastal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.