Jedro

Ugotovitve izvedenskih mnenj v očetovskih sporih je vselej potrebno povezovati še z drugimi dejanskimi ugotovitvami. Iz teh pa v konkretnem primeru sledi, da je toženec imel z materjo mld. tožnika spolni odnos, na podlagi katerega je lahko zanosila. Te za revidenta še vedno sporne dejanske ugotovitve v revizijskem postopku ni moč presojati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Prav ta dejanska ugotovitev je z izsledki krvne analize in tipizacije tkiva ter antropološke preiskave z opredelitvijo relativne verjetnosti spornega toženčevega očetovstva (v obeh primerih se je po pravilih bioloških ved izkazalo, da je toženčevo očetovstvo zelo verjetno) podkrepljena do te mere, da v pravnem pogledu izključuje vsak dvom o tem, da je toženec oče mld. tožnika. Če pa je tako, je materialno pravo pravilno uporabljeno, če je uveljavljano očetovstvo ugotovljeno s sodbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je toženec oče mld. tožnika. Tožencu je zato naložilo plačevanje preživnine od 1.12.1988 dalje. Od 1.6.1994 je tožencu naložilo plačevanje preživnine v znesku 10.000,00 SIT, do sodbe že zapadle zneske preživnine pa je sodišče izračunalo tako, da je prisojeni znesek preživnine 10.000,00 SIT zmanjševalo v skladu s faktorji, na podlagi katerih se preživnine usklajujejo z rastjo življenjskih stroškov. S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje 2. tč. izreka sodbe popravilo tako, da je tožencu naložilo mesečno plačevanje v sodbi določene preživnine. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji poudarja, da je je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv in nedoločen ter zato neizvršljiv. Meni namreč, da bi v izreku bilo potrebno navesti ime mld. tožnika. Prav tako ni jasno nasproti komu obstoji toženčeva preživninska obveznost. Sodišču tudi očita, da ne bi smelo s popravnim sklepom odpraviti pomanjkljivosti sodbe, ker opredelitev, kako dospeva toženčeva preživninska obveznost, ni poprava napak, ki jih omenja 342. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sicer pa meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Iz rezultatov preiskave tipizacije tkiva in antropološke preiskave ni razvidno, da je toženec oče mld. tožnika. Če ga na podlagi omenjenih preiskav ni moč izključiti kot očeta, to še ne pomeni, da je oče mld. tožnika. Poleg tega omenjeni raziskavi nista privedli do enakih zaključkov. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da je imel z M. K. spolni odnos, na podlagi katerega bi lahko zanosila. Glede tega se sklicuje na svoje navedbe v dosedanjih vlogah. Ne strinja se nadalje z višino prisojene preživnine. Meni, da je sodišče napačno izračunalo njegovo povprečno plačo, ker je upoštevalo tudi regres. Navaja še, da zatrjevani kredit kaže na njegovo slabo premoženjsko stanje, kar pa bi sodišče moralo upoštevati ob odločanju o višini preživnine.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revidentu je potrebno najprej pojasniti, da uveljavljana pomanjkljivost izreka sodbe ni takšna, da bi bila zaradi tega sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Grajani del izreka je vendar potrebno povezati z uvodom sodbe, iz katerega povsem jasno izhaja, da se je ugotavljalo očetovstvo za mld. R. K. in da je slednji kot tožnik upravičenec do preživnine. Tudi očitek, češ da sodišče prve stopnje ne bi smelo s popravnim sklepom v 2. tč. izreka sodbe vriniti besede "mesečno", ker da ni šlo za popravo očitne pisne pomote, ni utemeljen. Če je sodišče ugotavljalo otrokove mesečne potrebe in finančne zmožnosti njegovih staršev, upoštevaje pri tem njune mesečne plače in mesečne plače njunih sedanjih partnerjev, kar vse je razvidno iz obrazložitve, je več kot na dlani, da tudi naložena preživninska obveznost dospeva mesečno. Po presoji revizijskega sodišča je tedaj sodišče smelo odpraviti očitano pomanjkljivost izreka sodbe s popravnim sklepom. Pritrditi je potrebno revidentu, da zgolj zato, ker opravljene preiskave (krvna analiza, tipizacija tkiva in antropološka raziskava) toženca ne morejo izključiti kot očeta mld. tožnika, to še ne pomeni, da je toženec njegov oče. Toda ob tem revident prezre, da ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je toženec oče mld. tožnika, ne temelji zgolj na izvedenskih mnenjih. Kot je že pravilno obrazložilo pritožbeno sodišče, je ugotovitve izvedenskih mnenj v tovrstnih postopkih vselej potrebno povezovati še z drugimi dejanskimi ugotovitvami. Iz teh pa v konkretnem primeru sledi, da je toženec imel z materjo mld. tožnika spolni odnos, na podlagi katerega je lahko zanosila. Te za revidenta še vedno sporne dejanske ugotovitve v revizijskem postopku ni moč presojati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Prav ta dejanska ugotovitev je z izsledki krvne analize in tipizacije tkiva ter antropološke preiskave z opredelitvijo relativne verjetnosti spornega toženčevega očetovstva (v obeh primerih se je po pravilih bioloških ved izkazalo, da je toženčevo očetovstvo zelo verjetno) podkrepljena do te mere, da v pravnem pogledu izključuje vsak dvom o tem, da je toženec oče mld. tožnika. Če pa je tako, je materialno pravo pravilno uporabljeno, če je uveljavljano očetovstvo ugotovljeno s sodbo.

Materialno pravo (129. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) pa sta sodišči pravilno uporabili tudi pri odmeri preživnine, upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve o finančnih zmožnostih staršev mld. tožnika ter njegovih potrebah. Temu je potrebno dodati, da je tudi regres za letni dopust toženčev prihodek, ki vpliva na njegove finančne zmožnosti, medtem ko obveznost vračanja posojila zaradi primarnosti preživninske obveznosti, ki krije zgolj najosnovnejše otrokove potrebe, na slednjo ne more vplivati. Samega izračuna toženčeve povprečne plače pa v revizijskem postopku ni moč preverjati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).