Jedro

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da privatizacijska določba 1. odst. 126. člena SZ upošteva le razmerje med lastnikom stanovanja in prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice - in da je zato ugotovljeno preselitev tožnice v stanovanje drugega lastnika treba šteti za izpraznitev stanovanja, ki je last tožene stranke, v smislu citirane zakonske določbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od tožene stranke plačilo 151.127,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 18.4.1992 dalje. Odločitev je utemeljilo s tem, da tožnici ne pripada plačilo odpravnine po 126. členu SZ (Stanovanjskega zakona, Ur.l.RS 18/91-I in 21/94), ker je izpraznila stanovanje tožene stranke zaradi preselitve v drugo, večje in več vredno stanovanje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožničini pritožbi in sodbo prve stopnje spremenilo, tako da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Odločitev je utemeljilo s tem, da tožnica stanovanja ni zamenjala v smislu 2. odst. 126. člena SZ, pač pa ga je izpraznila. Zato ji po 1. odst. 126. člena SZ pripada izplačilo odpravnine, katere višina ni bila sporna.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe druge stopnje, tako da bo pritožba zavrnjena in potrjena sodba prve stopnje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur.l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur.l. RS 55/92), tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljena. Predvsem ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da v SZ ni podlage za izplačilo tim. odpravnine v primeru, ko prejšnji imetnik stanovanjske pravice pridobi večje stanovanje od enega izmed lastnikov iz 111., 112., 113. in 114. člena SZ, temveč daje SZ takšno pravico le tistemu prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ki najeto stanovanje v dveh letih po uveljavitvi SZ zamenja za manjše stanovanje.

Določbe SZ o lastninjenju stanovanj dotedanjega družbenega stanovanjskega sklada (111. do 116. člen) so jasne. Tožena stranka sodi v kategorijo "drugih pravnih oseb" iz 112. člena SZ, po katerem tiste pravne osebe, ki imajo pravico uporabe na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnice teh stanovanj. Tudi za lastnike stanovanj iz 112. člena SZ je 1. odst. 126. člena SZ določil, da morajo prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice izplačati 30 % vrednosti stanovanja, če izprazni stanovanje v dveh letih po uveljavitvi tega zakona. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da nazadnje citirana privatizacijska določba SZ upošteva le razmerje med lastnikom stanovanja in prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice - in da je zato ugotovljeno preselitev tožnice v stanovanje drugega lastnika treba šteti za izpraznitev stanovanja, ki je last tožene stranke, v smislu 1. odst. 126. člena SZ. Po določbi 1. odst. 158. člena SZ je z uveljavitvijo tega zakona prenehal veljati Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS 35/82 in 14/84) in je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da o zamenjavi stanovanj (v smislu določb 23. do 25. člena ZSR) po uveljavitvi SZ ni več mogoče govoriti. Drugačna revizijska stališča tožene stranke niso utemeljena. Z drugimi stališči tožene stranke, na katera se ta v reviziji sklicuje, se revizijsko sodišče ne ukvarja, ker je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo in se upoštevajo le v njej navedeni razlogi (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Tudi pri tem preskusu ni mogoče, če se upoštevajo ugotovljena dejstva, pritrditi revizijski graji uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišče druge stopnje je glede na dejstva, ugotovljena na prvi stopnji, kar zadeva višino zahtevka pa med pravdnima strankama nesporna dejstva, pravilno uporabilo določbe 1. odst. 126. člena SZ, ko je spremenilo zavrnilno sodbo prve stopnje in ugodilo tožničinemu zahtevku. Tako pa se je po vsem povedanem izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je zato treba na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti.