Jedro

Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZAzil se morajo med drugim vabila obvezno vročati prosilcu za azil osebno oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Tožnica v tej fazi postopka ni imela pooblaščenca, zato bi morala tožena stranka vabilo vročiti tožnici osebno. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica nepismena, vendar iz prošnje za azil izhaja, da se je večkrat podpisala na prošnji za azil, podpisala je tudi registracijski list ter prilogo A, podpisala je tudi obrazec za prejem brošure z naslovom: informacije za prosilce za azil v RS. Iz podatkov upravnega spisa tako izhaja, da kljub nepismenosti se je tožnica tam, kjer je bilo potrebno, podpisovala. Na vročilnici, ki dokazuje in potrjuje samo vročitev, pa je, po presoji sodišča, podpis naslovnika v fotokopiji, vročevalec pa ni na vročilnico zapisal nobene opombe, kot to predvideva 2. in 3. odstavek 97. člena ZUP. Ker pa obstaja dvom o pravilnosti vročitve vabila tožnici, se ne more šteti, da je bilo vabilo tožnici vročeno (2. odstavek 32. člena ZAzil).

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve RS št. 1822-12/236-604/2004/1 z dne 6. 12. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora tožnica zapustiti državo v roku 3 dni po pravnomočno končanem azilnem postopku. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnico povabila na zaslišanje, ki naj bi bilo dne 6. 12. 2004 v prostorih Azilnega doma v A. Tožnica je bila z vabilom na zaslišanje opozorjena na pravne posledice, če se vabilu ne bo odzvala, niti opravičila svoje odsotnosti. Nadalje navaja, da je bilo vabilo na zaslišanje vročeno tožnici osebno v slovenskem in albanskem jeziku dne 17. 11. 2004, kot je razvidno iz vročilnice. Tožena stranka nadalje navaja, da tožnica 6. 12. 2004 ni prišla na zaslišanje, svoje odsotnosti tudi ni predhodno opravičila, zaslišanje tudi ni bilo opravljeno. Tožena stranka je ustavila postopek na podlagi 2. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil) in tudi določila rok v katerem mora tožnica zapustiti RS v skladu s 3. odstavkom 42. člena ZAzil. Tožnica v tožbi navaja, da vlaga tožbo iz previdnosti, ker je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in o predlogu tožena stranka še ni odločila. Navaja, da vročitev vabila na zaslišanje tožnici nikoli ni bila opravljena, vročevalec je vabilo vročil sostanovalki, ki je bila v sobi s tožnico in ni nikoli izročila vabila tožnici. Tožnica tako ni vedela, da je razpisano zaslišanje. Sostanovalki je ime AA, vendar je ni več v azilnem domu. Navaja še, da v kolikor bi za zaslišanje vedela, bi se vabilu odzvala in sodelovala v postopku. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje že odločila s sklepom z dne 16. 12. 2004, zaradi prevoda je bil sklep poslan pooblaščencu 4. 1. 2005. Tožena stranka navaja, da je iz poročila socialne službe z dne 10. 12. 2004 razvidno, da je bil s tožnico opravljen razgovor, na katerega je s seboj prinesla vabilo, to pa je še dodaten dokaz, da je pošto prejela. Socialna delavka je govorila z varnostno službo, to je z gospodom BB, ki ji je potrdil, da je tožnici on osebno predal pošto in jo je tožnica tudi sama podpisala.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil, ki določa, da se prošnja za azil šteje za umaknjeno ne glede na to, na kateri stopnji je postopek in se postopek s sklepom ustavi, če se prosilec za azil brez predhodnega opravičila ne odzove vabilu na zaslišanje ali ustno obravnavo.

Med strankama ni sporno, da je tožena stranka povabila tožnico na zaslišanje, ki naj bi bilo dne 6. 12. 2004. V upravnem spisu se pri vabilu na zaslišanje za dne 6. 12. 2004 nahaja vročilnica, kjer je izpisana številka in vsebina pošiljke ter naslovnik (tožnica), oboje je izpisano s peresom modre barve. Izpolnjen je tudi datum prejema z besedo in podpis vročevalca, to je izpolnjeno s peresom zelene barve. Pri podpisu naslovnika pa je, po presoji sodišča, že na prvi pogled razvidno, da je podpis naslovnika (podpis tožnice) v fotokopiji.

Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZAzil se morajo med drugim vabila obvezno vročati prosilcu za azil osebno oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Iz upravnega spisa izhaja, da tožnica v tej fazi postopka ni imela pooblaščenca, zato bi morala tožena stranka vabilo vročiti tožnici osebno. Vročilnica je listina, ki potrjuje in dokazuje vročitev, potrdilo o vročitvi podpišeta tako prejemnik in vročevalec, prejemnik sam z besedami napiše na vročilnici datum prejema (1. odstavek 97. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, v nadaljevanju: ZUP v zvezi s 23. členom ZAzil). Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica nepismena, vendar iz prošnje za azil izhaja, da se je večkrat podpisala na prošnji za azil, podpisala je tudi registracijski list ter prilogo A, podpisala je tudi obrazec za prejem brošure z naslovom: informacije za prosilce za azil v RS. Iz podatkov upravnega spisa tako izhaja, da kljub nepismenosti se je tožnica tam, kjer je bilo potrebno, podpisovala. Na vročilnici, ki dokazuje in potrjuje samo vročitev, pa je, po presoji sodišča, podpis naslovnika v fotokopiji, vročevalec pa ni na vročilnico zapisal nobene opombe, kot to predvideva 2. in 3. odstavek 97. člena ZUP. Po presoji sodišča pa ta vročilnica ni izpolnjena v skladu s 1. odstavkom 97. člena ZUP in obstaja tako dvom, ali je tožnica prejela vabilo 17. 11. 2004 ali ne. Pri tem je po mnenju sodišča potrebno upoštevati tudi tožbeno navedbo, da vabila ni prejela in da ni bila seznanjena, da je zaslišanje določeno za 6. 12. 2004. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je tožnica socialni delavki kasneje 10. 12. 2004 pojasnila, da ni podpisala vabila na zaslišanje, socialni delavki pa je prinesla v pisarno vabilo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da to dokazuje, da je tožnica prejela vabilo, vendar po presoji sodišča poročilo socialne službe z dne 10. 12. 2004, da je tožnica socialni delavki prinesla vabilo ne pomeni, da je mogoče z gotovostjo trditi, da je tožnica prejela vabilo pred zaslišanjem in da je imela zadosti časa, da se lahko pripravi na zaslišanje (2. odstavek 157. člena ZUP). Pri tem je potrebno upoštevati, da je po 1. odstavku 97. člena ZUP le vročilnica tista, ki potrjuje in dokazuje vročitev. Ker pa obstaja dvom o pravilnosti vročitve vabila tožnici, se ne more šteti, da je bilo vabilo tožnici vročeno (2. odstavek 32. člena ZAzil). Tožena stranka zato ni imela podlage za sprejeto odločitev po 2. alinei 1. odstavka 42. člena ZAzil. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz upravnega spisa namreč izhaja, da tožnica nima sredstev za preživljanje, upoštevalo pa je tudi njen status in zato zaključilo, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja.