Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in s toženo stranko, da tožnik ni zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel številne možnosti, pač pa je zaprosil za zaščito šele po šestih dneh po namestitvi v Center za tujce, ko mu je bilo jasno, da bo stekel postopek za njegovo odstranitev iz države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 16.5.2008. Tožena stranka je s tem sklepom, na podlagi druge alinee prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) v zvezi s peto in šesto alineo 55. člena ZMZ, tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 16. 5. 2008 do dne 16.8.2008. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je po njegovi presoji tožena stranka pravilno in zakonito odločila, ko je tožniku omejila gibanje. Za svojo odločitev je navedla utemeljene razloge, s katerimi se sodišče prve stopnje po vpogledu v listine predmetnega upravnega spisa ter po zaslišanju tožnika na glavni obravnavi, strinja. Prav tako je tožena stranka uporabo prostega preudarka ustrezno obrazložila in to tudi v delu, ki se nanaša na objekt, na katerega je tožniku začasno omejeno gibanje, to je Center za tujce.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb ZPP. Poudarja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj je bil politično preganjan, ker je član kurdske prepovedane stranke, ki jih država preganja in zapira. Za priznanje za azil je zaprosil v Republiki Sloveniji, ker do Italije ni uspel priti, vendar ima za azil možnost kjerkoli in kadarkoli zaprositi. Za mednarodno zaščito je zaprosil takoj, vendar njegove prošnje niso zabeležili in so ga vodili kot prosilca za azil šele na zahtevo njegovega odvetnika. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbi v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po drugi alinei prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje, če je to potrebno med drugim zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz četrte do desete, dvanajste, petnajste in šestnajste alinee 55. člena ZMZ. Pogoj po peti alinei 55. člena ZMZ pa je izpolnjen, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost; pogoj po šesti alinei istega člena pa je izpolnjen, če prosilec vloži prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in s toženo stranko, da tožnik ni zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel številne možnosti, pač pa je zaprosil za zaščito šele po šesti dneh po namestitvi v Center za tujce, ko mu je bilo jasno, da bo stekel postopek za njegovo odstranitev iz države. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že takoj po prehodu državne meje, ali pa kasneje pri kontroli policistov PPUI K. Zakaj tega ni storil, ni verodostojno in prepričljivo pojasnil, zato je po presoji vrhovnega sodišča za omejitev gibanja začasno podan razlog iz pete alinee 55. člena ZMZ. Ne glede nato, da je mogoče prosilcu začasno omejiti gibanje, če je podan vsaj eden, in sicer katerikoli izmed razlogov, navedenih v drugi alinei prvega odstavka 51. člena ZMZ, je v obravnavanem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podan razlog iz šeste alinee 55. člena ZMZ, to je, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Zato je tožena stranka pravilno ocenila, da je podan sum, da tožnik iz razlogov, ki jih je obširno in obrazloženo navedla v svoji odločbi, zavaja in zlorablja postopek in mu je upravičeno začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce.

Pritožbeno sodišče se tudi pridružuje sodišču prve stopnje, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni prekoračila meje prostega preudarka in da je obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče v smislu tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 oceniti, da je bil prosti preudarek v obravnavanem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen.

Tožnik je pritožbo vložil tudi zaradi pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar izrecno ni navedel nobene kršitve. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu, določenimi v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar te kršitve niso podane.

Pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče z uspehom uveljavljati, ker sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1).

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).