Jedro

Tožnik je kot razlog za obnovo postopka navajal dejstvo, da je v času, ko je revident odločal o prenehanju delovnega razmerja, pridobil lastnost invalida tretje kategorije, zato mu delovno razmerje ne bi smelo prenehati brez njegovega soglasja. Ta trditev ne ustreza dejanskemu stanju, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče je namreč ugotovilo, da je delavski svet revidenta ugovor tožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja zavrnil dne 29.5.1992. Postopek odločanja bi bilo mogoče obnoviti, če bi v obdobju pred to odločitvijo obstajala dejstva, zaradi katerih bi morala biti odločitev drugačna, saj je postopek mogoče obnoviti, če stranka kasneje zve za nova dejstva oziroma pridobi možnost uporabiti nove dokaze (9. točka 421. člena ZPP). Novo dejstvo, na katerega se sklicuje tožnik, je invalidnost, ki pa 29.5.1992 še ni obstajala, saj omenjena odločba ZPIZ določa, da tožnik uživa status invalidnosti od 8.6.1992 dalje. Tožnikove invalidnosti zato ni mogoče šteti kot novo dejstvo, ki bi ga tožnik v določenem roku lahko navajal kot novega (6. točka prvega odstavka 423. člena ZPP), zato je bila obnova postopka v tej zadevi po določilih 1. odstavka 425. člena ZPP nedovoljena.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog tožnika zavrne kot neutemeljen.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki na 84.905,00 SIT odmerjene revizijske in pritožbene stroške in stroške na prvi stopnji, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 7.10.1992, s katero je bil zavržen predlog tožnika za obnovo postopka, v katerem je bilo odločeno, da tožniku preneha delovno razmerje, ker njegovo delo trajno ni bilo potrebno. Dovolilo je obnovo postopka, samo izvedlo postopek ter v obnovljenem postopku ugotovilo, da tožnik ni soglašal s tem, da bi mu delovno razmerje prenehalo kot trajnemu presežku, soglasje pa bi bilo potrebno, ker je bil tožnik po ugotovitvah sodišča v času, ko je toženec odločal o prenehanju delovnega razmerja, invalid tretje kategorije. Odločilo je, da je dolžan toženec tožnika poklicati nazaj na delo ter mu priznati pravice iz delovnega razmerja.

Pritožbo toženca zoper to sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo.

Toženec je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo spremeni tako, da predlog tožnika zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči nepravilno uporabili določila 9. točke 421. člena ZPP, ki dopuščajo obnovo postopka na temelju novih dejstev ali dokazov, pri čemer sta spregledali, da je po določilih 422. člena ZPP dopustno uveljavljati novote le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati prej, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno odločbo. Nova dejstva ali dokazi morajo obstajati že v času teka postopka, stranka pa zanje ne sme vedeti vse do trenutka, ko še lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, torej na pritožbeni obravnavi. Tožnik bi lahko v rednem postopku navajal novote do dneva, ko je organ druge stopnje toženca odločal o njegovem ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožnikova invalidnost še ni bila ugotovljena niti 29.5.1992, ko je bila odločitev organa druge stopnje izdana v pisni obliki. Sklep o tem je bil tožniku vročen 8.6.1992, to je na dan, od katerega je bila z odločbo ZPIZ tožniku priznana invalidnost tretje kategorije, s tem da je bila ta odločba izdana šele 10.7.1992. Dne 16.7.1992 je bila vročena tožnikovemu bratu ter je po preteku 15 dni, torej dne 31.7.1992, postala pravnomočna. Tožnik je dne 8.6.1992 sodeloval v postopku, v katerem je bila sprejta odločitev o njegovi invalidnosti, torej mu je bilo znano, da mu je priznana invalidnost. Kljub temu ni niti pri tožencu niti pred sodiščem izpodbijal odločitev toženca o prenehanju delovnega razmerja, s tem pa je izgubil pravico do obnove postopka. Neutemeljeni so torej očitki tožencu, da je vedel, da je tožnik v invalidskem postopku in da bi moral to upoštevati že pri pripravi programa razreševanja presežnih delavcev. Sodba sodišča druge stopnje ima tudi takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. V sodbi niso navedeni razlogi glede odločilnih dejstev. Toženec je že v pritožbi navajal, da v tej zadevi niso podani razlogi za obnovo postopka, vendar sodišče o tem ni zavzelo stališča oziroma se o teh pritožbenih navedbah ni izjasnilo, kot se tudi ni izjasnilo o očitku, da sodišče prve stopnje ni v celoti in popolno ugotovilo dejanskega stanja. V obrazložitvi ne navede, zakaj ni treba izvesti dokaza o času vročitve odločbe ZPIZ tožniku z dne 10.7.1992. Odločba je bila tožniku pravilno vročena dne 16.7.1992, zato je bil predlog tožnika za obnovo postopka prepozen.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ugotovilo pa je, da so utemeljene revizijske navedbe o drugih bistvenih kršitvah pravdnega postopka. Revident navaja, da je že v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje med drugim zatrjeval, da obnova postopka v tej zadevi ni dovoljena. Tožnik je kot razlog za obnovo postopka navajal dejstvo, da je v času, ko je revident odločal o prenehanju delovnega razmerja, pridobil lastnost invalida tretje kategorije, zato mu delovno razmerje ne bi smelo prenehati brez njegovega soglasja. Ta trditev ne ustreza dejanskemu stanju, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče je namreč ugotovilo, da je delavski svet revidenta ugovor tožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja zavrnil dne 29.5.1992. Postopek odločanja bi bilo mogoče obnoviti, če bi v obdobju pred to odločitvijo obstajala dejstva, zaradi katerih bi morala biti odločitev drugačna, saj je postopek mogoče obnoviti, če stranka kasneje zve za nova dejstva oziroma pridobi možnost uporabiti nove dokaze (9. točka 421. člena ZPP). Novo dejstvo, na katerega se sklicuje tožnik, je invalidnost, ki pa 29.5.1992 še ni obstajala, saj omenjena odločba ZPIZ določa, da tožnik uživa status invalidnosti od 8.6.1992 dalje. Tožnikove invalidnosti zato ni mogoče šteti kot novo dejstvo, ki bi ga tožnik v določenem roku lahko navajal kot novega (6. točka prvega odstavka 423. člena ZPP), zato je bila obnova postopka v tej zadevi po določilih 1. odstavka 425. člena ZPP nedovoljena.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bila obnova postopka iz omenjenih razlogov nedovoljena in je torej bila pravilna odločitev organov revidenta, da tožnikov predlog za obnovo postopka zavržejo, ugotavljanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka pred organi revidenta ni pomembno, saj ne bi privedlo do drugačne odločitve, kot da se predlog tožnika za obnovo postopka zavrže kot nedovoljen (1. odstavek 425. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je zato po obrazloženem odločilo kot v izreku in spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje.

Tožena stranka je v celoti uspela v tem postopku, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške, ki so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo (154. člen ZPP). Sodišče je toženi stranki priznalo njene stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje - 440 točk po vrednosti točke 76,50 SIT, stroške pred sodiščem druge stopnje - 270 točk po vrednosti točke 76,50 SIT ter revizijske stroške - 350 točk po vrednosti točke 87,40 SIT, torej skupaj 84.905,00 SIT.

Določbe ZPP in je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.